Prvič, drugič, tretjič, prodano

Slovenci res nimamo tradicije dražb. Kot da bi bili malček sramežljivi in se pred publiko ne želimo grebsti za nekaj, kar nam je všeč. Sem in tja sicer organizirajo kakšno dražbo umetnin ali starin ali starih knjig, pa je na njej vzdušje hudo komorno. Brez drame in suspenza. Brez skrivnih miganj z glavo in vrtoglavih dviganj cen. Ne, Slovenci nismo narod dražiteljev. Niti sedaj, ko so internetne dražbe postale alfa in omega virtualnega trgovanja, se pri nas kar ne primejo.

Ok, so dražbe, ki so smrtno resne in kjer se prodajajo artefakti za noro visoke cene, in so dražbe, ki so bolj ali manj zabava, nekaj takega kot javno odigrana partija pokra, kjer se igralci na koncu ne postrelijo, temveč se le nasmejijo. Take so bile pred leti dražbe likovnih artefaktov mladih umetnikov na Metelkovi. In taka je bila dražba naslovnic Mladine. In to čeprav se je dogajala v strahovito resni dvorani ljubljanske Drame.

To, da so vse dražbe nepredvidljive, je edino dejstvo licitacij. Menda so na dražbi Sothebyja znižali izklicno ceno umetnine, ker je sprva nihče ni dražil, nazadnje pa so jo prodali za petdesetkratno izklicno ceno, ker sta se pač dva kupca ujela v tekmo licitiranja. Prav zaradi takih zgodb in pregovorne slovenske ne-dražljivosti je bil večer licitacij za naslovnice Mladine svojevrstno presenečenje. Prava filmska dražba, na kateri niti eden izmed ponujenih predmetov ni ostal neprodan, pa naj si je prekaljeni in nabriti voditelj dražbe Goran Medjugorac - Gogi še tako prizadeval, da vsaj ene naslovnice, tako za foro, ne bi prodali. Dražbene številke so brezkompromisno silile v zrak.

Na dražbi so bile naslovke, ki so že prekrižarile Slovenijo na seriji razstav Mladininih naslovnic. Tako da bi težko rekli, da so bili to le kosi kaširanega papirja brez patine. Pravzaprav je bilo patine še preveč. Izbrane naslovnice od afere Agrokomerc iz leta 1987 do Super Marka iz leta 2003 so bile presek zgodovine. Ena sama nostalgija. Legende. Vsaka posebej zgodba. In tako nekako so se do njih obnašali tudi dražitelji. Na razstavah so med najbolj printane naslovke padle tiste s travo in pivom, na dražbi so blestele jugo teme.

Prvi pravi spopad se je vnel za naslovnico pod zaporedno številko 9. Legendarni Tito-haklkrojc v izvedbi Novega kolektivizma, za 96. obletnico Titovega rojstva, maja 1988. Bitka je potekala na fronti Franci Zavrl - Igor Vidmar. Spočetka so statirali tudi drugi, ko pa je cena presegla 80.000 tolarjev, sta ostala le dva. Priče iz prvih vrst vedo povedati, da je Vidmar s stisnjenimi zobmi dvignil številko in ceno na 100.000, na kar je Zavrl res vehementno zvišal na 110.000 in zmagal. Po dražbi je izjavil, da je to naslovko hotel imeti in bi licitiral tudi za višje zneske, če bi bilo treba. Gospod Franci si je pri voditelju dražbe kmalu prislužil vzdevek "tisti z d'narjem iz prve vrste". Čisto zares je pokupil največ naslovnic, skupaj s črno Četverica gre v zapor. Ta mu tako ali tako nekako pripada. Glede na to, da se v dvorani ni pojavil nihče drug od četverice. Niti nobeden od politikov. Menda so bili hudo zaposleni s predvolilnimi prizadevanji. Bog jim daj zdravja. Sicer pa od naših politikov res ne moremo pričakovati toliko samoironije, da bi si na stene nabili podobe, ki se iz njih norčujejo. In da bi zanje celo mastno plačali.

Med dražitelji je bilo kar nekaj predstavnikov podjetij, ki so kupovali za "tuj" denar, a z napisanim nakupovalnim listkom. Teoretiki zarot bi mirno lahko zatrdili, da je bilo v dvorani trdo jedro Mladininih sponzorjev in podpornikov. Plus nekaj novih povzpetnikov. Plus nekaj frikov. Plus nekaj dizajnerjev. Plus slaščičarstvo, ki je kupilo naslovko, za katero je izdelalo torto - tisto s svastiko in svečkami ob 50. obletnici padca fašizma leta 1995.

V principu pa je dražba funkcionirala kot zabava, kjer so se mali igralci zabavali do številke 20.000, potem pa so na sceno stopile debelejše denarnice. Epska bitka se je odvrtela za naslovnico številka 44: Prvi demokratično izvoljeni parlament, leto 1992, avtor Tomaž Lavrič. Ali po domače - parlament na morju. Izklicna cena 1992 tolarjev. Prodano za 180.000 tolarjev. Dvoboj med Katjo Škoberne in skrivnostnim moškim, za katerega je v dvorani v hipu završalo: "Kdo je pa ta?" Kasneje se je razvedelo, da je bil predstavnik Mercatorja. Bitko je gentlemansko dobil on. Ni pa znano, v čigavi pisarni bo poslej visel parlament na počitnicah. Teoretiki zarot bi v tej zvezi z veseljem kaj napletali o Forumu 21.

Kakorkoli že, dražba Mladininih naslovnic je bila presenetljiv uspeh. Pred dogodkom se je gojencem Doma Malči Beličeve obetalo darilo najmanj 500.000 tolarjev, a je skupni izkupiček dosegel 2.266.500 tolarjev, tako da je bilo vodstvo doma v zagati, kako porabiti denar. Odločili so se, da bodo šli vsi na izlet, dvema gojencema bodo plačali glasbeno šolo, dvema plesno šolo, preostal denar pa bodo porabili za nakup pohištva.