Oktobrsko presenečenje

Hamilton Jordan, nekdanji politični strateg Jimmyja Carterja, je nedavno rekel: "Če pogledate zadnje mesece, predvsem na Abu Grajb, iraško vojno, ki se ne odvija ravno dobro, na bedno ekonomijo in na brezposelnost v odločilnih državah, recimo v Michiganu in Ohiu, bi rekli, da je John Kerry kakih deset točk pred Bushem." Pa ni. Bush je 10 točk pred Kerryjem. Kdo je kriv? Vsi s prstom kažejo na Roberta Shruma, Kerryjevega glavnega svetovalca, ki je specialist za izgubljanje predvolilnih bitk (Edward Kennedy, Al Gore ipd.). Shrum je Kerryju med drugim zagotavljal, da Busheva "negativna" kampanja - predvsem ofenzivni oglasi "vietnamskih veteranov za resnico" - ne bo vplivala na ratinge, kaj šele da bi Kerryju ratinge zbila. Ne, prej narobe - "negativni" oglasi "vietnamskih veteranov za resnico" bodo Kerryju ratinge dvignili. Zakaj? Ker bodo ljudje pogruntali, da so to le laži - in ker bodo pogruntali, da za temi lažmi stoji Bush. Problem je bil kakopak v tem, da ljudje tega niso pogruntali. Le Kerry je bil ob ratinge. Toda ta kiks ni brez zveze z dejstvom, da je Shrum še nedavno - v času bitke za kalifornijski guvernerski prestol - pisal predvolilne govore Arnoldu Schwarzeneggerju.

Problem pa ni v tem, da je govore pisal republikancu, ampak v tem, da je tudi Kerryja na predvolilnem trgu pozicioniral kot filmskega zvezdnika, ki bo Ameriko osvojil s spevnimi, lepo zvenečimi, miloglasnimi govori. Da bi Kerryju vdahnil karizmo, ki je nima, ga je hotel predelati v filmskega zvezdnika. Tako bo bolj sprejemljiv. In bolj konzumen. Hej, ljudje bodo že pogruntali, da je "pravi". In res, Kerry je pogosto izgledal kot filmski zvezdnik, ki nima kaj reči... ee, ki nima kaj reči o iraški vojni in Abu Grajbu. Ni hotel biti ekspliciten. Pač tako kot Arni, ki ni imel nobenega razloga, da bi bil ekspliciten. Le zakaj? Arni je le filmski zvezdnik, ki je v predvolilni kampanji tržil le svoj imidž - in tudi Kerryja je bil le imidž. Okej, so rekli bušiji, če je Kerry pozicioniran kot filmski zvezdnik, potem ljudje pričakujejo, da v svoji preteklosti skriva okostnjake, saj veste, kake umazane in potencialno škandalozne indiskretnosti - najdimo jih! In tako so lansirali "vietnamske veterane za resnico" in njihovo "goro dokazov", da je Kerry le lažni vojni heroj... ee, le pozer... le filmski zvezdnik, ki lahko Busha, pravega vojnega heroja, gleda le v hrbet.

Šele po tem debaklu je Kerry končno eksplodiral, se prenehal šlepati le na ekonomski populizem, prešel v protiofenzivo ("Operation Fortunate Son"), naskočil Bushevo sumljivo služenje v Nacionalni gardi (če bi to leta 2000 storil Al Gore, Bush verjetno ne bi videl Bele hiše) ter začel bombastično napadati Bushevo menedžiranje iraške vojne in nacionalne varnosti (hja, nenadoma je mutiral v Howarda Deana), zdaj pa računa na plus v treh TV soočenjih (drži, Kerry je boljši debater kot Bush), toda če bo hotel zmagati tudi novembra in osvojiti Belo hišo, bo moral oktobra iz omare potegniti najmanj Osamo bin Ladna, bolje rečeno - storiti bo moral to, kar Bushu ni uspelo. Busha bo moral preseči in potolči na njegovem terenu. Vsaj tako se zdi. Glede na okoliščine lahko Kerryja reši le to, da osebno prime bin Ladna. Ali pa kaj takega. In iskreno rečeno, opcij je bolj malo. Sadam Husein je že zaseden. Bušiji so morda zdaj celo malce jezni, ker se jim zdi, da so Sadama po nepotrebnem prijeli prezgodaj - "prijetje" Sadama Huseina bi morali prihraniti za oktober, za finale predvolilne kampanje, za čas odločitve. Toda lani novembra so bili Američani v Iraku tako izgubljeni (najbolj črn mesec do tedaj!), da so "prijetje" Sadama Huseina dobesedno potrebovali - to je bil edini način, da ohranijo provojno podporo javnosti.

In tedaj so mnogi, predvsem na drugi strani (demokrati, liberalci, protivojni aktivisti in drugi skeptiki), res posumili, da so bušiji Sadama potegnili iz rokava - da so ga potemtakem prijeli že prej in da so le čakali na trenutek, ko bodo njegovo "prijetje" potrebovali. Kaj se je zgodilo po decembrskem "prijetju" Sadama Huseina, pa tudi veste - vsi so namigovali, da so bušiji prijeli že tudi Osamo bin Ladna in da le še čakajo na strateški trenutek, ko ga bodo potegnili iz omare ali pa, še bolj realistično, iz kake tajne pakistanske samice. Da bo ta magični trenutek napočil v zadnjem stadiju predvolilne kampanje, ni bilo nobenega dvoma (če Bush prime Osamo bin Ladna, bo dobil volitve, se je glasil slogan du jour), navsezadnje, tega se je bala celo madame Madeleine Albright, nekdanja Clintonova zunanja ministrica, ki je bila celo tako naivna, da je v "zeleni sobi" - med čakanjem na intervju na probushevski TV mreži Fox News - to zaskrbljeno omenila skrajno konzervativnemu političnemu komentatorju Mortu Kondrackeju ("Ali ima Busheva administracija Osamo bin Ladna res skritega in ga bo ven potegnila pred volitvami?"), ki je to potem takoj, že v naslednji oddaji, sporočil širni javnosti, kar je bila seveda lepa priložnost za britje norca iz teorij zarot, ki da jim nasedajo madame Albright, demokrati in drugi nepatriotski, protibushevski elementi. Jasno, ko je revija New Republic kasneje poročala, da je Busheva administracija pritiskala na pakistansko tajno službo, da naj ji do volitev priskrbi kako "pomembno tarčo" (high-value target), so se vsi delali, kot da ni nič.

A po drugi strani - zelo malo verjetno je, da bo Bushevo "oktobrsko presenečenje" Osama bin Laden. Zakaj? Oh, ker bi se vsi vprašali - hej, kdo pa je to? Bušiji so bin Ladna že davno vrgli z menuja, bolje rečeno - njegovo ime so umaknili iz obtoka, iz svojih medijskih sporočil, iz svojih talking points. Bušiji so naredili vse, da bi bin Ladna izbrisali - da bi nanj vsi pozabili. Ker jim ga ni uspelo prijeti, je bolje, da se delajo, kot da ga ni. Bušiji so zato na trg raje vrgli nova imena in nove obraze - nove diabolike, nove fanatične pošasti al-Kajde, recimo al-Zarkavija in onega šiitskega klerika, ki jih je mučil v Nadžafu. Nadomestke za nikoli prijetega Osamo bin Ladna. Da so jim mediji pri tem zelo pomagali, se razume samo po sebi - še zlasti iz konzervativnih, probushevskih medijev a la Fox News je ime Osame bin Ladna izginilo. Nihče ga več ne omenja. Niti nehote. Le zakaj bi nacijo spominjali na to, da ga Bush ni prijel? Z eno besedo: Osamo bin Laden je tako nepomemben in tako anonimen kot še nikoli. Če bi ga zdaj potegnili iz omare, česar se je te dni najbolj ustrašila Kerryjeva soproga, Teresa Heinz Kerry ("Ne bi me presenetilo, če bi se pojavil oktobra"), bi ga morali najprej predstaviti - saj veste, to je človek, za katerega smo rekli, da je zrežiral napad na Ameriko. Kar pa bi bilo težko - bušiji so namreč svojo ciljno publiko že davno prepričali, da je za napadom na Ameriko stal Sadam Husein. Ne da to pomeni, da bi Kerryju škodilo, če bi Busha trikrat na dan vprašal - hej, kje je Osama bin Laden? In resnici na ljubo - če bi Kerry to storil, bi se to lahko povsem mirno kvalificiralo za "oktobrsko presenečenje".

KakrŠen oče, takŠen sin

Kaj pa če Kerryju vendarle uspe veliki met? Recimo: kaj če Bushu s TV soočenji zbije ratinge? Točno, Bush bo potem nujno potreboval "oktobrsko presenečenje" - nekaj, kar bo nadomeščalo prijetje Osame bin Ladna. Na razglasitev "rdečih alarmov" ne more več računati - razglasil jih je že toliko, da so ljudje postali imuni. Kriki "pazite, teroristi bodo spet masivno udarili", mu v tem primeru Bele hiše ne bi jamčili. Bush je pač "alarme" tako degradiral, da ljudje ne bi niti opazili, da gre za "oktobrsko presenečenje". Precej bolj po "oktobrskem presenečenju" bi dišala nenadna zaostritev odnosov z Iranom. Invazija na Iran niti ne bi bila nujna - zadoščal bi že kak dobro zrežiran "incident", ki bi Bushevo administracijo postavil na zadnje noge, okej, v predvojno pozo. Tudi bombardiranje iranskih nuklearnih obratov ne bi izgledalo slabo. Bolje rečeno: trditev, da Iran razvija orožje za množično uničevanje (atomsko bombo), bi morali bušiji le povezati s kakim "incidentom", ki bi dokazal, da Iran ogroža ameriško nacionalno varnost. Sploh pa, neokonzervativnim jastrebom, ki komaj čakajo na znak za napad, ne bi bilo težko dokazati, da Iran ovira ameriška prizadevanja v Iraku in "vojno proti terorju" - da torej iraška vojna "stoji" prav zaradi iranskega podpiranja šiitov in islamskega "ekstremizma" (Nadžaf). Hja, le nekaj žrtev bi morali pripisati Iranu. Ali pa bodo nad Iran poslali Izrael - in šli potem pomagat zaveznici v težavah.

Glede na to, da so Američani mentalno odvisni od nizke cene bencina in da je cena bencina trenutno rekordno visoka, bi bilo Bushevo "oktobrsko presenečenje" lahko tudi nenadno in drastično znižanje cene bencina, toda problem je v tem, da tega presenečenja zdajle Bushu ne more zapirati niti prijateljica Savdska Arabija. Prej narobe, rekordna cena bencina bi bila lahko protibushevsko "oktobrsko presenečenje". In ko smo že ravno pri protibushevskih "oktobrskih presenečenjih": bušiji svarijo pred "finančnim oktobrskim presenečenjem", ali natančneje, pred miniranjem ameriške borze in dolarja, ki naj bi ga tik pred volitvami zrežiral 74-letni magnat George Soros, ekspert za manipuliranje s finančnimi trgi, znan po svojem absolutnem in totalnem preziru do Busha. Za odstranitev Busha je voljan dati vse svoje bogastvo. Vsaj tako je rekel. Soros tehta 7 milijard dolarjev - hej, s tem denarjem bi Busha lahko kupil! Če bi že ravno hotel poskrbeti za "finančno oktobrsko presenečenje", ne.

Toda že ves čas obstajajo še bolj črne verzije "oktobrskega presenečenja", ki bi pomagale Bushu. Recimo: da teroristi res spet napadejo Ameriko. Ali pa: da teroristi masivno, apokaliptično udarijo zunaj Amerike. Kjerkoli. Ja, teroristi bodo naredili vse, samo da bo Bush ponovno izvoljen. In lepo prosim, Bush potrebuje pomoč - preveč jokerjev je že izkoristil. Sadama Huseina, protiteroristične alarme, pristanek na letalonosilki in slogan "Misije je konec". Kdo ve, morda pa bo "oktobrsko presenečenje" to, da "oktobrskega presenečanja" ne bo - in da bo Bush Kerryja pričakal z "novembrskim presenečenjem", recimo s kako Florido? Ali pa - heh, da ne bo preveč sumljivo - s kako drugo državo, ki bo volilne glasove štela po svoje?

Ko je Henry Kissinger, razvpiti Nixonov svetovalec za nacionalno varnost, leta 1972 tik pred volitvami na lepem oznanil, da so v Vietnamu tik pred podpisom mirovnega sporazuma ("peace is at hand"), je bilo to "oktobrsko presenečenje", ki je dokončno pokopalo demokrata Georgea McGoverna, sicer protivojnega kandidata. Še več, to je bilo pravo, dramatično, sijajno tempirano "oktobrsko presenečenje": prvič, demokrati so imeli premalo časa, da bi lahko do volitev dokazali, da to ni res, drugič, Nixonov največji problem - vietnamska vojna - je bil s tem "rešen", in tretjič, to "presenečenje" je vplivalo na izid predsedniških volitev. No, tovrstno "oktobrsko presenečenje" danes ne pride v poštev - si predstavljate, da bi Bush rekel, da so v Iraku tik pred podpisom mirovnega sporazuma? Saj ne boste rekli, da lahko Bush podpiše mirovni sporazum z iraškimi uporniki ali pa al-Kajdo? To je izključeno, tako kot je izključeno, da bi Bush pet pred dvanajsto "odkril" iraško orožje za množično uničevanje. Ali pač? Bi lahko bil tako ciničen - in skrivaj sklenil premirje z iraškimi uporniki? Zakaj pa ne?

Za začetek, izraza "oktobrsko presenečenje" si ni izmislil Kissinger niti Nixon, ampak Bush starejši. Pa ne leta 1992, ko je skušal tik pred volitvami - in sredi hude, zanj pogubne recesije - od Evrope izposlovati mega trgovinski sporazum (ne, ni mu uspelo), ampak leta 1980, ko je Jimmyju Carterju očital, da skuša od Irana v zadnjem trenutku - tik pred volitvami - skrivaj izposlovati izpustitev ameriških talcev, ki so jih islamski revolucinonarji tedaj že dobro leto držali v Teheranu, kar naj bi se po Bushu starejšem kvalificiralo za "oktobrsko presenečenje"... ee, October Surprise. Kot veste, je Carter volitve izgubil. V Belo hišo sta prišla Ronald Reagan in Bush starejši. Iranski fundamentalisti pač ameriških talcev niso izpustili, tako da s Carterjevim "oktobrskim presenečenjem" ni bilo nič. To, da so talci ostali v iranskih rokah, je bilo za Carterja pogubno. Kar pa ne pomeni, da "oktobrskega presenečenja" ni bilo - ne, "oktobrsko presenečenje" je bilo prav to, da iranski fundamentalisti ameriških talcev pred volitvami niso izpustili.

Mnogim se je namreč kmalu zazdelo, da je bilo v tem več, kot so videle oči. Specifično: Reaganovi fantje naj bi z iransko stranjo sklenili tajno kupčijo - talce izpustite šele po volitvah! In res, talce so izpustili le 5 minut po Reaganovi inavguraciji. Uradna verzija se je glasila: ne, ni šlo za "oktobrsko presenečenje", ni šlo za predvolilno manipulacijo, ampak so se Iranci Ronalda Reagana - h'woodskega zvezdnika in guvernerja Neverlanda! - tako ustrašili, da so talce po 444 dneh raje izpustili. No, ko se je nekaj let kasneje, v času afere Iran-Contra, izkazalo, da so Reaganovi fantje - v zameno za posredovanje pri izpustitvi talcev, ki so jih islamski ekstremisti tedaj držali v Libanonu - Iranu prek Izraela skrivaj prodajali orožje (Iran je bil tedaj pod embargom in obenem v vojni z Irakom), je teorija o tem, da je šlo leta 1980 za "oktobrsko presenečenje" (za hudo, skrajno cinično predvolilno manipulacijo), dokončno dobila noge in krila. Ergo: William Casey, šef Reaganove predvolilne kampanje, naj bi se pred volitvami leta 1980 z iransko stranjo večkrat tajno sestal v Madridu in Parizu (na enem izmed pariških sestankov naj bi bil prisoten tudi Bush starejši), kjer je iranska stran obljubila, da bo talce izpustila šele po volitvah - jasno, ameriška stran je obljubila, da bo Iranu prek Izraela dostavila orožje in odmrznila iransko premoženje v tujini. In da bi onemogočili predčasno ameriško osvoboditev talcev, so same talce tik pred volitvami celo razpršili na različne lokacije. "Oktobrsko presenečenje", ki ga je Bush starejši podtikal Carterjevi kampanji, je tako postalo izraz za manipulacijo, s katero je Reagan dobil volitve. Aja, in ne pozabite - to je bil čas, ko je Iran veljal za "teroristično državo", za ameriškega sovražnika št. 1!