Identiteta rodbine

Kakšen je bil pomen pečata v srednjem veku?

Pečat me je zanimal z vizualne plati. Zato ga ne razumem le kot informacijo o imenu in grbu lastnika. Listina ni suhoparen zapis tega, kar se je zgodilo oziroma naj bi se imelo zgoditi, temveč je bila v srednjem veku pomembna kot predmet v ceremonialnem dogajanju. In v tem smislu je treba razumeti tudi pečat. Pečat deluje v vizualnem smislu kot podoba lastnika. Pisanje in branje listine je bila ceremonija, pri kateri je bilo prisotnih veliko ljudi.

Koliko ženskih pečatov ste našli v fondu Arhiva Slovenije?

Od sredine 13. stoletja do konca 15. stoletja je ohranjenih 78 ženskih pečatov. Vem, da bi jih moralo biti vsaj še osem, a so bili na žalost odrezani z listin. Za enega izmed teh osmih bi se znalo zgoditi, da ga hranijo v Narodnem muzeju. V nekem obdobju so zelo radi imeli predmete in so listine dali v arhiv, pečate pa odrezali in shranili v muzeju. Od 78 pečatov je nekaj takih, ki so nastali kot odtis istega pečatnika. Ločiti je namreč treba pečatnik, to je kovinsko matrico, in pečate, ki nastajajo kot odtis pečatnika. Od teh 78 pečatov je torej le 56 različnih, pripadajo pa 48 različnim ženskam. To pomeni, da so nekatere ženske imele več pečatnikov. Tu nedvomno izstopa Elizabeta Ogrska, ki je imela tri, a to je logično, ker se je dobro poročila in postala vladarica. Zato je na pečatnikih nastopala z različnimi naslovi v različnih funkcijah. Nekaj žensk ima različne pečatnike, ker so se večkrat poročile. Tak primer je Katarina Celjska, ki je bila prvič poročena z Albertom Goriškim in je imela pečatnik, potem se je drugič poročila s Hansom Waldburškim in si je dala narediti nov pečatnik.

Kakšen družbeni status so imele ženske s svojim pečatom?

Pečate so imeli sprva samo vladarji, sledilo jim je višje in nižje plemstvo, kasneje tudi meščani. Našla sem tudi pečate, ki so verjetno pripadali predstavnicam nižjega plemstva, in dva meščanska, čeprav identitete njunih lastnic še nisem dokončno razvozlala. Sicer je tako, da so pečatnik imeli tisti, ki so bili vključeni v gospodarske posle, drugače ga niso potrebovali. Se pravi tisti, ki so imeli posest. Med ženskimi pečati, ki sem jih našla v Arhivu Republike Slovenije, jih je največ pripadalo ženskam iz rodbin Celjskih in Svibenskih. Očitno je bila v teh rodbinah navada, da so ženske imele pečatnik. Vse ženske Celjskih, ne glede na to, ali so se v rodbini rodile ali so se vanjo primožile, so dosledno uporabljale dva grba, tako da je na vseh njihovih pečatih tudi celjski grb. Še posebno je zanimiva rodbina Svibenskih. Ženske, ki so se primožile vanjo, so skoraj vse po vrsti v svoj pečat prevzele njen grb. Svibenske hčere, ki so se poročile slabše, pa so obdržale tudi očetov grb.

Pečat nikoli ni bil statusni simbol?

Ne. Pečat je bil funkcionalen.

Na kakšen tip listin so srednjeveške ženske udarjale svoje pečate?

Pečat je predmet, ki ga daste na listino, da ji podelite pravno varnost - vi, s svojo podobo, zagotavljate, da se bo to res izvršilo. Večinoma gre za listine, ki se tičejo denarnih ali posestvenih zadev. Ženske so imele posest šele s tem, ko so se poročile, tako imenovano jutrno, s katero so lahko svobodno razpolagale. Ženske so gospodarile s posestjo tudi, ko so ovdovele. Ali če je rodbina izumirala in je recimo ostala le še ženska. Zelo lahko je zapasti v klišeje, da ženske v srednjem veku niso imele moči. To je poenostavljanje. Poglejmo denimo primer Barbare Celjske. Bila je hči Hermana II. Celjskega in oče jo je zelo dobro poročil z Sigismundom Luksemburškim, ki je bil ogrski kralj in rimski cesar, se pravi, da je tudi ona postala vladarica. Zanjo se ve, da je bila izurjena poslovna ženska. Možu je za obresti posojala denar, vtikala se je v politiko, anekdota pravi, da jo je včasih zaklenil, da bi le imel mir pred njo. Posledica njene odločnosti je bila, da so jo označili za črno kraljico, za zoprno žensko.

Vsi pečati niso enake barve. V srednjem veku so bili posebno pomembni rdeči pečati. Menda so za uporabo rdečih pečatov podeljevali posebno pravico?

Za neko obdobje v srednjem veku je veljalo, da vam mora vladar podeliti pravico za pečatenje v rdečem vosku. Nenapisano pravilo je bilo, da so v rdečem vosku lahko pečatili le vladarji, najvišje plemstvo, deželni vojvode, se pravi ljudje na najvišjih položajih. V rdečem vosku so recimo pečatile vse dame iz rodbine Celjskih razen ene od leta 1400. Ena izmed zadnjih dveh sester Ptujskih je tudi pečatila v rdečem. Vendar je pri tem zelo pomemben časovni okvir. Recimo Neža Andeks Meranska bi po statusu, ker je bila žena koroškega vojvode, bila upravičena do pečatenja v rdečem, a ker je bila to sredina 13. stoletja, je njen pečat v naravnem čebeljem vosku.

Je ženska dobila pravico do pečatnika s poroko?

Takrat je dobila posest in je potrebovala pečatnik, da je funkcionirala kot pravna oseba.

Kaj pa neporočene ženske? So imele pečatnike?

Med pečati, ki sem jih raziskovala, nisem našla takega, ki bi pripadal neporočeni ženski. V tuji literaturi je omenjenih nekaj primerov pečatov neporočenih žensk, a nikjer ni navedeno, kako raziskovalci vedo, da so bile neporočene.

Kako se vizualno ženski pečati razlikujejo od moških?

Moški so se ponavadi v pečatih pojavljali z enim grbom, ženske so lahko izbirale med predstavljanjem z očetovim ali moževim grbom, pogosto pa so se predstavljale kar z obema. Obstajata tudi dva primera, ko se je ženska odločila, da bo uporablja predelan očetov oziroma možev grb. Tako da ni popolnoma očetov oziroma možev. Tako je po svoje nastal njen "lasten" grb. Lahko bi špekulirali in rekli, da so si s tem dodelile svojo lastno identiteto, ki se sicer naslanja na rodbino, a ima nove prvine.

Na pečatih se pojavljajo tudi portreti lastnikov. Koliko takih portretnih ženskih pečatov ste našli?

Štiri, kar je zelo malo. A to je deloma povezano s časovno dimenzijo, ker v drugi polovici 14. stoletja, ko je pri nas največ ženskega pečatenja, heraldični portret začne izpodrivati verističnega. Na starejših pečatih je več portretnih upodobitev. Recimo v severnonemških ženskih pečatih. Ženske so tam upodobljene stoječe ali sedeče, ohranil pa se je tudi zanimiv pečat Adelajde von Cleve, na katerem se je dala upodobiti na konju med lovom, kar je zelo nenavadno. V srednjeveškem imaginariju je bil konjeniški portret namenjen predvsem moškim.

Pri nas ni takih izjem?

Ne. Med portretnimi pečati je ena ženska upodobljena stoječa, tri pa sedeče. Zanimivo je, da sta dva od teh pečatov pripadala isti ženski. To je bila Neža Andeks Meranska, ki se je prvič poročila v rodbino Babenberških, drugič pa z Ulrikom Spanheimskim. Njen prvi mož je umrl, a še prej se je od nje ločil. Toda kljub ločitvi je uporabljala svoj pečatnik z vsemi naslovi, ki so ji pripadali zaradi te, sicer razveljavljene poroke. Tako rekoč se je "šlepala" z naslovi, ki ji niso več pripadali. Ko se je drugič poročila, si je dala narediti nov pečatnik s podobnim motivom - kot sedeča dama z lilijo v roki.

Je bilo obvezno, da so po drugi poroki zamenjale pečatnik?

Ne. Nekaj primerov je, da so tudi po drugi poroki uporabljale pečatnike iz prvega zakona. To kaže, da so ženske verjetno zelo svobodno odločale o tem, kakšne pečatnike bodo uporabljale. Morebiti je razlog za uporabo pečatnika iz prvega zakona ta, da se je v drugo slabše poročila, ali pa da je po smrti prvega moža kot dedinja razpolagala z rodbinsko posestjo, tako da je listine, ki so se nanašale na to posest, pečatila s pečatnikom iz prvega zakona.

Nekaj čisto posebnega so vdovski pečati. V severnonemških deželah so si vdove denimo izdelale vdovske pečatnike, na katerih so navadno nabožni motivi, lastnica je upodobljena kot goreča vernica, recimo tako, da kleči pred Marijo. Na vdovskih pečatih pogosto tudi ni napisa z nazivi lastnice, temveč nabožni napisi. S tako podobo in napisom ženska očitno daje vedeti, da se je umaknila iz javnega življenja v samoto, molitev in čakanje, da se bo pridružila možu v onstranstvu. Čeprav je to zanimiv paradoks - kajti, če je ta podoba na pečatu, to pomeni, da je pečatnik potrebovala za urejanje pravnih in poslovnih zadev. Le v vizualnem smislu je drugače izražala svojo identiteto.

Je bilo pri nas enako?

Pri nas nisem našla vdovskih pečatov. Čeprav je bilo iz listine razvidno, da je mož umrl, ženske niso uporabljale t. i. vdovskih pečatnikov. Še vedno so uporabljale iste pečatnike kot takrat, ko je bil soprog živ. Svoje identitete niso gradile na tem, da jim je umrl mož, temveč na podlagi nazivov in statusa, ki so ga imele za časa njegovega življenja.

So se ženini pečati na listinah pojavljali skupaj z moževimi?

Zelo majhen odstotek je ženskih pečatov, ki se pojavljajo sami. Navadno je bil zraven tudi možev pečat ali pečat kakšnega sorodnika, ali pa obeh, sorodnika in moža, pa še desetih drugih. Toda to ne pomeni, da ženske niso mogle same razpolagati s svojo lastnino ali da so ženski odrekali sposobnost zagotavljanja pravne varnosti posla. Taka je bila pač praksa. Kot sem omenila, je bilo pisanje in branje listin ceremonija, kjer je bilo prisotnih veliko ljudi in ti so na listino pritisnili svoje pečatnike kot priče.

Kakšne nazive imajo ženske napisane na pečatih?

Ime in rodbino. Če je šlo za višje plemstvo, so pogosto imele tudi naslov. Vse Celjske imajo na pečatu napisano, da so grofice. Zanimiva je Ana Teck, ki je bila hčerka Kazimirja Jagielonca, poljskega kralja. V pečatnem napisu ima zapisano, da je to pečat Ane, Kazimirjeve hčerke, poročene te in te. Če so se ženske rodile v najvišjem plemstvu, so imele pogosto zapisano očetovo rodbino.

Kateri ženski pečati so se vam po vizualni plati zdeli najbolj zanimivi?

Nedvomno pečati Celjskih. Ker so zelo lepo narejeni, z veliko detajli. V pečatu je okoli grba še veliko praznega prostora, ki ga lahko zapolnijo. Celjske ženske so dobro izkoristile ta prazen prostor. Pri eni v njem najdemo angela, ki drži grb. Druga ima upodobljena dva leva, kar je nedvoumen znak moči. Glede na detajle so Celjski za pečatnike verjetno odšteli veliko denarja. Celjski so bili nedvomno na tako visokem družbenem položaju, da so si lahko privoščili najboljše pečatnike. Imeli so pravico kovati denar in zelo vabljiva je teza, da so isti mojstri, ki so delali matrice za kovance, izdelali tudi pečatnike.

Zanimivo je, da je kar nekaj ženskih pečatov, kjer se med grbi pojavi drevo. Celjske dame z rastlinskimi ornamenti kažejo, da so le polnilo praznega prostora. Našla pa sem primer ženske, poročene v družino Žovneških, ki je v pečatni podobi imela celo drevo, na katerega sta pripeta grba. Drevo v tem primeru nastopa v isti funkciji, v kakršni bi bil sicer portret lastnice pečata. Spet bi lahko špekulirali, da tu drevo ni le ornament, temveč vsebinska zamenjava. V srednjem veku je bila ena najpomembnejših političnih potez dobro poročiti svoje otroke. V tem smislu so imele ženske oziroma hčere zelo pomembno vlogo, saj so vzpostavljale rodovno povezavo med različnimi družinami. Tako drevo lahko pomeni simbol ženske kot nosilke rodu.