Kritika paničnega uma

Kdo je zmagal na slovenskih parlamentarnih volitvah? Dvopartijski sistem. Dvopartijski pogled na Slovenijo, svet, politiko in umetnost življenja. Blokovska optika. Da je Slovenija polarizirana družba, ki svet doživlja panično, vemo, logiko pa poznate: polarizirana družba ustvarja dvopartijski sistem, ki samo družbo le še bolj panično polarizira. Če upoštevate, da je letos volilo le 60% volilnih upravičencev, in če odštejete še tiste, ki so volili za zunajparlamentarne, zunajblokovske stranke, lahko hitro ugotovite, da je Slovenija ujetnica polovice Slovenije - ja, tiste panične, histerične, polarizirane polovice. Zelo podobno kot v Ameriki, kjer se volilne orgije dvopartijskega sistema udeležuje le polovica volilnih upravičencev in kjer panična logika dvopartijskega sistema vedno vnaprej ubije možnost razmaha alternative, "tretjega bloka". Bolje rečeno - alternativa se v paničnih družbah prebije le, če je tudi sama panična.

V paničnih družbah je alternativa vedno slaba novica. Za eno ali drugo stran - odvisno pač od ideološkega predznaka alternative. Kot veste, je na prejšnjih ameriških predsedniških volitvah - leta 2000 - pod okriljem stranke zelenih kandidiral tudi Ralph Nader, ki si je ime ustvaril z bojem za pravice konzumentov. Ker pa je imel levi, liberalni predznak, so se demokrati bali, da bo glasove jemal Alu Goreu in s tem pomagal Bushu. In natanko to se je tudi zgodilo: Bush je na fatalni Floridi zmagal le za 537 glasov, toda Nader je na Floridi dobil 97.488 glasov. Gore je tako izgubil Florido. In volitve. Mnogi so potem rekli, da Nader ni pokopal Gorea, ker da tisti, ki so volili za Naderja, itak ne bi volili, če na glasovnicah ne bi bilo Naderja, toda sondaže so pokazale, da bi skoraj polovica tistih, ki so volili za Naderja, sicer volila za Gorea (za Busha bi jih volilo le 20%). Nader je dosegel svoje - kaznoval je demokrate. Zakaj? Ker so zatajili svoje progresivne korenine. Nader ni mogel zmagati - lahko je le dosegel, da ni zmagal Gore. Nič ni pomagalo, niti slogan: "Glas za Naderja je glas za Busha!" Demokrati so ponoreli, toda obenem pozabili, da je tretji kandidat leta 1992 pomagal njim: med Clintona in Busha I. je namreč stopil Ross Perot, teksaški magnat, ki je pobral 19% glasov. Ker je imel desni, konzervativni predznak, je glasove pobiral Bushu I., ki je tako izgubil volitve in Belo hišo. In seveda, demokrati so pozabili, da je njim samim leta 2000 pomagal Harry Browne, predsedniški kandidat libertarianske stranke, ki ima konzervativni predznak in ki je v Novi Mehiki pobral 2.000 glasov - Bushu je tam zmanjkalo le 366 glasov.

In Nader je spet slaba novica za demokrate, tokrat za Johna Kerryja - spet namreč kandidira. In spet dela za Busha. Rimejk leta 2000? Ne, situacija je zdaj bistveno drugačna: vsi demokrati, vsi liberalci, vsi progresivci, skratka, vsi, ki so levo od Busha, se hočejo Busha znebiti. In to za vsako ceno. Nobenih igric, nobenih soliranj - in ker je levi blok vse podredil rušenju Busha, je podprl Kerryja. Naderja prepričujejo in moledujejo, da naj odstopi od kandidature - odnehaj! Odjebi ta svoj ego trip! Tokrat gre zares! Ko je gostoval v talk-showu Billa Maherja, je Michael Moore, drugi gost, padel na kolena: Prosim, opusti kandidaturo! Na kolena je padel tudi sam Maher. V Santa Monici pa je te dni 60-letni aktivist začel z gladovno stavko, ki bo trajala toliko časa, dokler se Nader ne umakne. Levi blok se hoče znebiti Busha. Če pa se hoče znebiti Busha, se mora najprej znebiti Naderja.

Toda letos je itak vse proti Naderju: leta 2000 je kandidiral kot kandidat stranke zelenih, tako da je na volilne glasovnice po zveznih državah prišel bolj ali manj avtomatično, letos pa kandidira kot neodvisni kandidat, kar pomeni, da mora zbrati ustrezno kvoto podpisov. Recimo: na Floridi bi moral zbrati skoraj 100.000 podpisov. Po Ameriki je zato razposlal prostovoljce, ki so zbirali podpise, kar pa je bilo pogosto mučno in že kar mučeniško - aktivisti demokratske stranke in drugih progresivnih združenj so jih namreč nenehno ovirali in preganjali iz nakupovalnih centrov, kjer se že po definiciji zbirajo največje množice potencialnih podpisnikov... ee, konzumentov, ki bi lahko v Naderju, če bi bili seveda bolje informirani, videli svojega profeta in odrešitelja. Tako pa so svojega Jezusa zatajili - in ga vrgli iz supermarketa. Vsekakor, v tem, da konzumenti niso "prepoznali" svojega Gospoda, je mogoče videti kanček kozmične ironije, toda še večjo dozo kozmične ironije lahko vidite v dejstvu, da je Nader za zbiranje podpisov med drugim najel firmo Arno Political Consultants, ki ima med svojimi klienti tudi korporacije in združenja (npr. National Rifle Association in Tobacco Institute), proti katerim se je v preteklosti sam jezno boril.

Nader tokrat z leve ni dobil nobene podpore. Še huje - visoke osebe progresivnega profila, ki so ga leta 2000 navdušeno podprle (npr. Susan Sarandon, Noam Chomsky, Howard Zinn, Cornel West itd.), so tokrat podprle Kerryja. Kar velja tudi za vse aktivistične, sindikalne in manjšinske organizacije ter za "civilno družbo" nasploh, ki volilcem sporoča: tokrat je treba v imenu višjega cilja pozabiti na principe in se odločiti pragmatično! Nihče noče agitirati zanj. Stranka zelenih je za svojega predsedniškega kandidata raje nominirala Davida Cobba, ker je obljubil, da v "visečih", "neodločenih" državah, v katerih sta Bush in Kerry izenačena, ne bo kandidiral (= da ne bi ogrožal Kerryja, v teh državah ne bo vodil predvolilne kampanje). Nader sicer stalno poudarja, da bo več glasov vzel Bushu kot Kerryju in da bi bilo treba Busha itak odpoklicati, toda obenem pri svoji kandidaturi fanatično in panično vztraja - vmes je celo rekel, da bo morda kandidiral le v "neodločenih" državah. Sploh pa: "Bolj verjetno je, da bom k odstopu pozval Kerryja in Busha, kot pa da bom sam odstopil."

Demokrati so kakopak lansirali protiofenzivo: po mnogih državah, predvsem pa po "neodločenih" državah, od Michigana do Pensilvanije in od Teksasa do Floride, so skušali Naderju po sodni poti preprečiti, da bi kandidiral - njegovo ime so hoteli vreči z glasovnic. Jasno, luknje so iskali predvsem v podpisih. Pojavile so se tudi vsemogoče spletne strani al StopNader.com in vsemogoče aktivistične skupine a la Združeni progresivci za zmago, ki agitirajo proti Naderju in ki ljudi prepričujejo, da lahko Naderjevi politiki najbolj pomagajo tako, da nasprotujejo njegovi kandidaturi. Nader je v nekaterih državah resda popustil in se umaknil, toda le zato, ker ni imel denarja, s katerim bi lahko kril drage boje na sodišču.

Bush brez Naderja

Ne, nihče noče zanj delati - razen republikancev, ki v Naderju vidijo svojega človeka. Kar je dobro za Naderja, je slabo za Kerryja - in kar je slabo za Kerryja, je dobro za Busha. Ergo: Naderju je treba pomagati. V Novi Mehiki je ugledni republikanec Rod Adair svoje volilce pozval, da naj podpišejo peticijo, ki bi Naderja pripeljala na volilno glasovnico. Kar ni mala stvar: v Novi Mehiki neodvisni kandidat potrebuje 14.527 podpisov. In seveda - potrebuje 14.527 veljavnih podpisov. Letos se je namreč za mnoge podpise izkazalo, da so neveljavni. Tako ali drugače. Recimo: v zvezni državi New Hampshire, ki sicer ni velika niti elektorsko usodna in kjer je za koordinacijo zbiranja podpisov skrbel svetovalec republikanske stranke, so sodniku predali tipa, ki je za Naderja ponarejal podpise - saj veste, sam je podpisal ženo, otroke in druge sorodnike. Nič, le pomagati je hotel svojemu favoritu. V Oregonu so Naderju podpise zbirale konzervativne, prorepublikanske organizacije a la Državljani za zdravo ekonomijo in Svet za družinske vrednote - nič drugače ni bilo v Wisconsinu, Illinoisu, Marylandu, Missouriju, Pensilvaniji in na Floridi.

V Arizoni so mu polovico podpisov prispevali registrirani volilci republikanske stranke, njegove interese pa je branila republikanska odvetnica. Podobno je bilo v Nevadi, kjer je republikanski prvak svojim volilcem sporočil, da bodo z zbiranjem denarja in podpisov za Naderja Bushu omogočili pogoje za ponovno izvolitev - v trenutku so zbrali dvakrat več podpisov, kot je bilo treba. Tudi v Zahodni Virginii so republikanci zbrali dvakrat več podpisov, kot je bilo treba. Eden izmed aktivistov, ki je sicer za vsak podpis dobil po dolar, je skušal podpise zbirati na nekem predvolilnem shodu demokratske stranke - dobil ni niti enega. Na predvolilnem shodu republikanske stranke jih je dobil 300. Na Floridi je za Naderja direktno in tudi zelo strastno lobiral predsednik tamkajšnje republikanske stranke, njegove interese pa branil odvetnik, ki je leta 2000 pri ponovnem štetju glasov branil Busheve interese. Jasno, mnogi Bushevi donatorji so tudi Naderjevi donatorji, Dick Armey, Jack Kemp in C. Boyden Gray, prvaki republikanske stranke, pa so celo ustanovili organizacijo FreedomWorks, ki se posveča izključno lobiranju za Ralpha Naderja. Bojni slogan se glasi: "Bush brez Naderja ne bo ameriški predsednik."

V Michiganu so skoraj vseh predpisanih 50.000 podpisov (45.000!) velikodušno prispevali republikanci. Nader je v tej državi leta 2000 zbral 84.165 volilnih glasov, kar za Gorea ni bilo pogubno - Bush je bil namreč prekratek za več kot 200.000 glasov. Toda letos sta Kerry in Bush v Michiganu precej bolj izenačena - in Nader bi lahko Kerryju odnesel ravno dovolj glasov, da bo zmago v tej državi in njene elektorske glasove pobral Bush. Ja, republikanci so imeli dovolj razlogov, da so Naderja spravili na predsedniško glasovnico. Toda v Michiganu in nekaterih drugih državah je hotel Nader v izogib mučnemu zbiranju podpisov nastopati kar kot kandidat reformistične stranke (Reform Party), ki jo je leta 1996 ustanovil Ross Perot in ki se je v zadnjih letih - predvsem zaradi divjih in bučnih frakcijskih bojev - povsem izgubila in razsula, tako da praktično ne obstaja več. Demokrati so tako po sodni poti lažje spodbijali legitimnost reformistične stranke, češ da to sploh ni več resna politična stranka (nima baze, nima denarja, nima kandidatov, nima vpliva, nima konvencije), kaj šele nacionalna stranka. V nekaterih državah so uspeli, v nekaterih ne. In kar je ključno: na Floridi jim ni uspelo - Nader bo na glasovnicah.

Bolj čudno in že kar absurdno pa je nekaj drugega - leta 2000 je kot uradni predsedniški kandidat reformistične stranke nastopal kontroverzni in ultra konzervativni Pat Buchanan, nekdanji republikanec, sicer deklarirani ksenofob, nacionalist in antisemit. To seveda pove več o Naderju kot o reformistični stranki - to namreč jasno kaže, kaj vse mora v dvopartijski Ameriki početi neodvisni, alternativni predsedniški kandidat, če hoče sploh priti na glasovnice. Bolje rečeno: to pove več o totalitarni absolutnosti in sakrosantnosti ameriškega dvopartijskega sistema kot pa o fantomski reformistični stranki. Ne, brez skrbi, Nader ni buši, toda demokrati mu gredo očitno toliko na živce kot Bush. In dalje: Bushu gredo demokrati bolj na živce kot Nader, demokratom pa gre trenutno bolj na živce Nader kot Bush. Tako kot jim je šel na živce leta 2000. In tako kot je šel leta 1992 republikancem na živce Ross Perot. Z eno besedo: krog v ameriški politiki je perverzno začaran, toda perverzno začaran je na način, kot je lahko perverzno začaran le v divje, brutalno, panično polariziranih družbah. In to, da so se demokrati bolj kot mogočne republikanske stranke ustrašili stranke, ki je ni, je de facto del problema, ne pa del rešitve. Nader je s svojo kandidaturo demaskiral ves cinizem in vso retardiranost ameriškega dvopartijskega sistema, ki ga pri življenju ohranja prav stalno, militantno, histerično polariziranje družbe, stalno vzdrževanje napetosti in panike ("to so usodne volitve", "to so najpomembnejše volitve v vašem življenju", "gre za življenje ali smrt" ipd.). Če hočeta obe največji stranki, republikanska in demokratska, ohraniti politični monopol, morata stalno ohranjati polariziranost družbe - in dalje, če hočeta ohranjati polariziranost družbe, v igro ne smeta spustiti tretje stranke. Tretja stranka lahko v igro vstopi le kot panični predvolilni klovn, Lenin bi rekel - "koristni idiot".

Naderja, ki je trenutno na glasovnicah v 33 državah, imate lahko za "klovna", "čudaka", "egocentrika", "provokatorja", "saboterja", "špilferderberja", "težaka", "ludista" in "Bushevega koristnega idiota", toda s svojo mišjo kandidaturo je obe mamutski velestranki prisilil, da sta pokazali ves svoj machiavellizem - da sta torej demonstrirali vso disfunkcionalnost, vso perverznost in vso aroganco dvopartijskega sistema. Demokrati so pod vprašaj postavili legitimnost Naderjeve predsedniške kandidature - Nader je pod vprašaj postavil legitimnost ameriškega dvopartijskega sistema, ki sistematično ubija alternativo, pač vse tisto, kar je vmes. "Vsi smo ujetniki 200 let starega dvopartijskega sistema, v katerem zmagovalec dobi vse." In v katerem lahko republikanci naciji zagotavljajo: le mi vas lahko rešimo in zaščitimo pred teroristi! Oh, in v katerem lahko demokrati odgovarjajo: le mi vas lahko rešimo in zaščitimo pred Bushem! Tragedija je le v tem, da bo Nader tiste, ki se hočejo Busha za vsako ceno znebiti, tokrat težko prepričal, da se demokrati motijo. Leta 2000 je rekel, da kandidira zato, ker med demokrati in republikanci ni več nobene razlike, ker sta kot Tweedledum & Tweedledee in ker Amerika potrebuje tudi alternativo - tretjo stranko. Lažje razumete, zakaj gre zdaj, ko vsi vidijo, kaj je Bush naredil z Ameriko in svetom, rimejk tega Naderjevega filma iz leta 2000 tako slabo v promet.

In vendar: Naderjeva kandidatura je kritika paničnega uma. Zdi se, kot da hoče Nader, tudi sam otrok panike, v resnici reči: koliko časa bo morala Amerika še trpeti Busha, preden bo končno spregledala, da za to, kar se dogaja, ni kriv Bush, ampak dvopartijski sistem? Če ga bo prisiljena trpeti še en mandat, se ji bo morda posvetilo. Vprašanje je le: ali panične družbe potrebujejo katastrofe zato, da bi začele misliti drugače - ali pa katastrofe potrebujejo zato, da bi lahko ostale panične? Bush je katastrofa, ki jo pri življenju ohranja prav dvopartijski sistem. In če bodo novembra zmagali demokrati, se utegne čez štiri leta situacija ponoviti - demokrati bodo morali zmagati, da se ne bi vrnili republikanci.