Za svobodo

Prav zdaj je Laibach v "maloprodajni" akciji. Ali še vedno sodelujete z bendom?

V bistvu sem z Laibachom sodeloval ves čas. Od leta osemdeset ali pa že od prej. Predvsem z Janijem Novakom, on je bil "moj človek". Skupaj sva delala v amaterskem gledališču, potem sem ga učil štopati, ampak to ni bilo nič povezano z Laibachom. Takrat sem hodil še na faks, on pa je bil v srednji šoli. Jaz sem bil, Luc je napisal, pop ikona, in fantje so se radi obrnili name. Znal sem veliko, bral sem veliko, bil sem liberalen, bil sem odprt. To so bile take združbe. Naredili smo recimo obletnico Hendrixove smrti v parku, se tam malo zabavali, in to je bil škandal, čeprav niti provokacija ni bila. Zbiranje po parkih je bilo ena stran druženja, zbirali smo se tudi v lokalih, kot sta Zanzibar in Delavski dom na Tereziji, ki je bil bolj knapovski, precej se je dogajalo tudi v dveh kulturnih društvih, predvsem v gledališču Svoboda.

Kakšne so bile v osemdesetih letih Trbovlje, da so tam prepovedovali kulturniške dogodke?

Ta prepoved je bila politična akcija. To je organizirala, bom rekel, oblast. Najeli so neke fante, da so trgali plakate. O tem se takrat ni dosti vedelo. Ljudje niso kaj dosti vedeli. To se je pozneje, retro, izvedelo iz časopisja. Mislim, da se je prvi tak jasen javni odziv, ki ni bil deklarativen prek družbenopolitičnih vzvodov, pokazal šele s Pengovom leta 1984. Ampak takrat je bilo tudi že precej ljudi, ki so rekli, da imajo fantje zelo prav. Spomnim se Jožine stare mame, Trampušove Tončke, gospe, ki je dala štiri leta taborišča skozi in je rekla: oni niso fašisti, ta, ki jih je spraševal, ta pa je. Trbovlje so bile takrat rigidne. Trbovlje kot občina imajo v bistvu smolo, ker so mesto - 17.000 ljudi živi v mestu, 1000 pa jih ne živi v mestu. Razmerje urbanega proti neurbanemu je hujše kot v Ljubljani, in to se pozna. Če kdo izgubi službo, nima zaledja. Urbani tip življenja je bil seveda tukaj vseskozi intenziven in najbrž je v tem tudi razlog, da so se take skupine pravzaprav formirale. Ne samo Laibach, že prej imamo urbanih vdorov v slovenski kulturni prostor veliko. Tudi Kosovel ni predaval o umetnosti in proletarcu v Ljubljani, ampak v Zagorju, v teh krajih. In Ludvig Merzel ni napisal pravljice Bog v Ljubljani, pač pa v Trbovljah. Laibach pa je tudi reagiral.

Kako konkretno ste sodelovali z najbolj znanim slovenskim izvoznim artiklom?

V bistvu nisem sodeloval na tak način. Vedno sem bil blizu. Kadar pridejo v Trbovlje, se srečamo, če nastopajo kje v Sloveniji tudi. Začeli so tukaj, potem so bili iz Trbovelj izgnani v Ljubljano, od tam so bili izgnani iz Slovenije. Danes so pač zaželeni, takrat pa so bili zelo nezaželeni.

Kako se človek s takšnimi pogledi na svet, kot jih imate, sploh odloči za vstop v politiko?

Za politiko se odločiš, ker je takšne stvari treba spraviti tudi v politiko. V politiki je verjetno tudi nekaj romantičnih ljudi. Moja življenjska izkušnja je taka, da če nič ne narediš, se seveda čisto nič ne naredi. Če delaš samo od zunaj ali pa samo nergaško in negativistično, se tudi zelo malo naredi. Treba je pač iti noter in kdaj nastaviti kakšen hrbet pa kaj požreti, se izpostaviti. To, da je treba iti noter, uči tudi Laibach oziroma NSK. Treba je stvari opazovati od znotraj in delovati.

Vam izkušnje z Laibachom potemtakem lahko pomagajo v politiki?

Lahko mi pomagajo, ker je izkušnja z Laibachom tudi izkušnja potrpežljivosti in vztrajnosti, ni samo izkušnja naboja in jeze. Oni se s politiko malo ubadajo, ukvarjajo se z državo in s posameznikom. Država je malo nad politiko. Za zdaj je človeštvo še na taki stopnji, da potrebuje politiko. Očitno so se vsi eksperimenti, ki so govorili, da ne bo več politike, končali s tem, da je je bilo še več.

Ste tudi motorist. Kaj vas je pritegnilo, da ste se navdušili nad motorji?

To vse spada zraven. Mladostna hrepenenja, ko tega ni bilo. Takrat je bil kakšen moped, zdaj pa je to bolj dostopno.

Boste kot poslanec tudi na motorju ali se boste zaradi politike spremenili?

Spremenil se bom, tudi zaradi politike, ampak kakšnih radikalnih sprememb ne načrtujem. Ljudje so me vendarle izvolili takšnega, kakršnega me poznajo že petdeset let. V parlamentu je res v navadi bolj resnobno obnašanje. Sicer tega nisem dal v svoj politični program, ampak se bom potrudil, da bo bolj toplo.

Verjetno je liberalen tudi vaš pogled na droge, glede na to, da se družite s člani Laibacha?

Mislim, da oni tega ne delajo programsko. Dekriminalizacija drog prav gotovo, vendar z zelo omejeno dostopnostjo, ampak enako mislim tudi o alkoholu. Čisto nič ne razlikujem med njima, ker je to isto. To je v bistvu tisto, kar vzame celega človeka. Sem zdravljeni alkoholik in približno vem, kako se da delati in živeti v tistih stanjih, ko te čisto požrejo. Če je ena droga legalna, druga nelegalna, je to stvar tehnicističnih odločitev. Vendar se tega ne da čez noč spremeniti. Reče se, od jutri je hašiš dovoljena substanca za rekreativno uživanje, vse druge posledice pripiši sebi. Nisem pa za to, da bi se te zadeve vgradile v potrošništvo, zato je treba regulirati dostopnost.

Laibach je bil proti sistemu, sedaj pa je nekako, prek vas, prišel del Laibacha tako rekoč na oblast. Kako gre to skupaj?

Laibach ni bil nikoli sistemski. Tudi sedaj ni. Jaz pa sem tako ali tako vzporednica. Oni so se že ves čas vgrajevali v sistem in ga tako iritirali. Tu ne vidim kake kvalitativne razlike, da se je kaj obrnilo. Laibach je šel na živce prejšnjemu sistemu, ta sistem ga samo malo bolj tolerira, na živce mu gre pa mogoče še bolj. Tolerance je lahko tudi manj, saj vemo, kako je bilo z izmišljotino na Kumu, kjer ni bilo nič, pa si je bilo treba takoj nekaj izmisliti. Fante podpiram, čeprav se z njimi kdaj ne strinjam.

V katerih pogledih ste si najbližje?

Svoboda! To je ključna beseda, vse druge besede so odveč. Malo pa tudi provokacija. Tudi glasbeno sem velik privrženec rock'n'rolla, tako da mi njihova glasba ustreza. Ne vse, ampak grem z veseljem na njihov koncert. Žal mi je, da kakšnega, zato ker sem sodeloval pri organizaciji, nisem dojel, saj mi je vse padlo dol. Rajši grem kot publika. Drugače pa je edina scena, kjer se še sliši dober rock'n'roll in blues, na bajkerskih zborih. To nam je v Trbovljah ostalo še s konca šestdesetih let, ko Ljubljana še ni poznala rock'n'rolla.

Zakaj ste se odločili ravno za LDS in ne za katero drugo stranko?

Nisem se odločil, povabili so me. Mogoče sem pred leti v šali in vendar zares rekel, da bom šel v politiko, če me povabi kakšna resna stranka. Letos se je liberalna demokracija v Trbovljah odločila, da bo nekoga poiskala. Kako so prišli do mene, ne vem, nisem niti spraševal. Imel sem svoje pogoje, da me ne silijo, to so sprejeli ...

Kako to, da ste ves ta čas ostali v Trbovljah in niste pobegnili v Ljubljano ali kam drugam, kot stori večina?

Šel sem v Ljubljano. Na Filozofski fakulteti v Ljubljani sem bil asistent. Prvič mi je bilo tam dolgčas, drugič sem se pa vsak dan vozil. V bistvu se je življenje izgubljalo na tem vlaku. To je bilo v času slabih plač, bonov za bencin in parnih ter neparnih registrskih tablic. Če sem kje jedel, nenadoma ni bilo več denarja. Ponudili so mi mesto na radiu in sem se vrnil v Trbovlje. V glavnem mi ni žal. Veliko lahko narediš, če greš ven in se potem vrneš. Zdaj, ko so te moderne tehnologije, pa ni težav, kjerkoli si, si vsepovsod. Navaditi se moramo, da ni treba za vsako stvar biti ravno v metropoli. V devetnajstem stoletju je bila kultura ali industrija razpršena po vsej Sloveniji. Čeprav ni bilo komunikacij, so lahko delali tudi ljudje iz odročnih krajev, zdaj pa je treba biti tik zraven vladne palače.

Pravite, da bi v Trbovljah radi zgradili muzej, posvečen Laibachu. Kakšni so tipični feni, ki hodijo sem iskat korenine svojega najljubšega benda?

Vsako leto pride nekaj pravih fenov. V glavnem so to Nemci, Nizozemci, Belgijci, Francozi. Vedno jih je treba odpeljati na Kum.