Mogoče smo res malo zasvojeni

Za vami je najuspešnejša sezona z dvema zmagama na maratonih v Torinu in Amsterdamu, na OI v Atenah pa ste pritekli tudi solidno 10. mesto v teku na 10.000 metrov. Z 38 leti sodite med starejše tekmovalke, čeprav naj bi veljalo, da so maratonci praviloma starejši od ostalih športnikov.

Sodim v zgornjo starostno mejo, še zdaleč nisem najstarejša. Obstajajo tudi tekmovalke, ki pri 49 letih tečejo pod dvema urama in pol. Mislim, da imam še vedno pred seboj kakšnih pet let. Moj športni razvoj je povsem drugačen kot pri drugih športnikih. Trenirati sem začela zelo pozno, pri 23 letih, ker prej nisem imela možnosti. Tudi s kakšnim drugim športom se nisem ukvarjala. Živela sem na podeželju, v Spodnjem Grušovju pri Tepanjah. Klubov ni bilo blizu, pa tudi starši me niso mogli financirati, da bi se kam vozila. Že na začetku sem začela teči maratone, čeprav je normalni razvoj pri ostalih atletih ravno obraten - s krajših na daljše proge. Moj trener in življenjski sopotnik Borut Podgornik je šel z enim izmed svojih atletov na maraton v Italijo in sem šla zraven. Že v svojem prvem nastopu sem postavila državni rekord 2:49.30. Od tedaj ostajam v maratonu.

Običajnemu sleherniku se zdi maratonskih 42 kilometrov teka povsem mazohistično dejanje. Nekaj, kar zmorejo le ekstremisti. Kako se človek odloči, da bo pretekel maraton?

Mogoče sem že po naravi človek, ki hoče nekaj drugega kot ostali. Maraton pa je disciplina, ki je ne zmore vsak smrtnik. Na svojem prvem maratonu sploh nisem vedela, kaj je to, imela sem krizo. Vendar če dosegaš uspehe, te to vleče naprej. Tedaj sem bila stara 25 let.

Koliko časa mora človek trenirati, da preteče prvi maraton?

Štirinajst dni pred svojim prvim maratonom sem prvič pretekla mali maraton na 21 kilometrov. Prej sem zgolj samo tekla, recimo največ eno uro. Za moje sedanje rezultate pa potrebuješ dvanajst, trinajst let staža in ogromno pretečenih kilometrov. Ko prvič štartaš na maratonu, sploh ne veš, kaj te čaka. Zdaj pa točno vem, koliko sem sposobna teči. Lahko presenetiš samega sebe in tečeš minuto hitreje ali preforsiraš in tečeš počasneje.

Sanje večine rekreativnih tekačev, ki si drznejo preteči maratonsko razdaljo, so, da bi tekli pod tremi urami. Vam je to uspelo že na prvem maratonu.

Želja vsakega rekreativca je, da bi tekel pod tremi urami. Enim to uspe, drugim nikoli. Vendar rekreativci samo tečejo in ne trenirajo. Če želiš napredovati, moraš imeti različne sisteme treninga, spremembe ritma, hiter in počasen tek. Rekreativci pa nimajo časa ali pa ne zanjo trenirati in zato ne morejo izboljšati svojih rezultatov. Najdaljša dolžina, ki jo tečem na treningu, je 40 kilometrov. Vseskozi me spremlja Borut. Še posebej je pomembno, da dosti piješ, da ne dehidriraš.

Kako je videti trening profesionalnega maratonca? Koliko kilometrov morate preteči dnevno?

Ko se pripravljam na maraton, pretečem 220 kilometrov na teden. Povprečno 30 kilometrov na dan. Trening je sestavljen iz dopoldanskega in popoldanskega dela, tako da skupaj povprečno pridem do 30 kilometrov. Enkrat na teden, ponavadi ob nedeljah, pa tečem dolžinski tek, ki traja med dvema urama in pol do tri ure. To je počasen tek, precej počasnejši tempo kot na maratonu. Ponavadi pretečem med 30 in 40 kilometrov. Na mesec skupaj pretečem med 800 in 900 kilometrov, odvisno, koliko dni ima mesec.

Kakšne krize doživlja maratonec med tekom in kako jih premaguje? So to mišični krči ali bolečine v nogah, zaradi katerih najbolj stokajo rekreativci?

Mogoče sem že po naravi takšna, toda kakšnih strašnih težav nimam. Včasih te zbada in boli pri strani pod rebri, če nimaš dovolj prekrvavljene vranice. V karieri sem pretekla 31 maratonov in z vsakim dobivaš določene izkušnje. Točno veš, da pride do določene krize tam okoli 30 kilometra, in se na to pripraviš. Težave se pojavijo, ko telo porabi glikogen in se preusmeri na porabo telesnih maščob. Tedaj začutiš neko krizo. Ko se pripravljam na maraton, točno vem, v kakšnem ritmu želim teči. Imaš uro in gledaš, da ne preforsiraš. Ponavadi pride do težav, če se preveč zaženeš. Prvo polovico preforsiraš, druga polovica pa je potem križev pot. Prvih dvajset kilometrov maratona moraš preteči tako, da sploh ne veš, da si jih pretekel. Maraton pa se v bistvu začne šele po tridesetem kilometru.

Do tedaj pa se teče v skupini?

Takrat se začne odločati o mestih. Okoli pretečene ure in tričetrt. Čisto drugače je teči v skupini. Večja skupina je, boljši je občutek. Če piha veter, si lahko v zavetrju, skupina pa te včasih brez občutka nese naprej.

Vaš maraton traja slabi dve uri in pol. Kaj recimo vi v tem času razmišljate? O vsakdanjih problemih?

Najbolj me podžge, če razmišljam, kaj ima kdo proti meni in kako bom to rešila. Skušam se motivirati in sem tako goreča, da me samo nese naprej. Včasih ne niti opaziš avtomobilov, ki peljejo mimo. Sicer pa se na maratone pripravljaš nekaj mesecev in moraš biti sproščen tudi na treningu, če hočeš biti sproščen na tekmi. Razmišljaš, kako boš speljal maraton. Ogromno je za razmišljati.

Pa vam razmišljanje pomaga pri premagovanju naporov med samo tekmo? Dve uri in pol teka v tekmovalnem ritmu se sliši zelo dolgo in naporno.

Moraš paziti, kaj razmišljaš. Lahko razmišljaš o zadevah, ki te uspavajo, in avtomatsko začneš teči počasi. Med samo tekmo ni takšen problem, še posebej, če imaš pacemakerja in gledaš na uro in se kontroliraš. Na treningih si veliko govorim in primerjam. Kadar treniram doma, je tako, da ko pridem do Hoč, imam 5 kilometrov do doma. In na tekmi, ko sem na 35. kilometru, si pravim, zdaj pa sem v Hočah, še en hribček navzdol in sem doma. In kar naenkrat prideš na cilj in je konec.

Kakšna je sicer razlika med tekom na množičnih maratonih in med maratoni na največjih atletskih tekmovanjih?

Povabljeni top tekmovalci, v Amsterdamu je bilo 40 moških in 10 žensk, so postavljeni spredaj. Med rekreativci in vrhunskimi tekmovalci pa je ponavadi tudi neka pregrada. Moški, ki so hitrejši, gredo naprej, ti si pa poiščeš svojega pacemejkerja ali poiščeš skupino tekmovalk, s katerimi tečeš. V Amsterdamu je štartalo 16.000 tekačev, sama pa sem bila skupno dvajseta.

Kako izbirate nastope na maratonih? Težave so najbrž tudi zaradi podnebja. Letos na OI v Atenah je najhitrejša maratonka na svetu, Britanka Paula Radcliffe, v tisti vročini dobesedno pregorela. Ni mogla več naprej.

Paula v letošnji sezoni ni bila pripravljena tako kot lani, ko je tekla 2 uri in petnajst minut. V žensko tekmo so ji dali dva moška zajca, kar ni ravno običajno. V Atenah je pregorela psihično. Imela je kar 7 minut boljši rezultat od ostalih tekmovalk in je mislila, da bo z lahkoto opravila z vsemi. Njena taktika je, da večino takšnih tekov preteče sama na čelu in diktira tempo. V Atenah pa so jo na 34. kilometru začele prehitevati ostale tekmovalke. Bila je na četrtem mestu, in ko je ugotovila, da ne bo dobila medalje, tega psihično ni prenesla. Ustavila se je, čeprav ni bila poškodovana ali vidno izčrpana. Začela se je držati za glavo in histerično jokati, ker je videla, da ne bo medalje. Toda niti borila se ni zanjo, ker je pač mislila, da je ona glavna. Potem je štartala na 10.000 metrov in spet ni nič naredila.

V Atenah pa je bila najbrž najhujša vročina ...

V Atenah je bila zelo težka proga, zato tudi nisem nastopila na maratonu. Tekli so iz Maratona v Atene. Pri ženskem maratonu je bila temperatura 35, celo 37 stopinj. To je tako, kot bi naredili olimpijado pozimi in bi morali šprinterji teči pri 5 ali 0 stopinjah. Takšna vročina je za maratonce strup. Na velikih tekmovanjih se dogajajo največje presenečenja ravno v maratonih, ker so večinoma nenormalni.

Kaj pa nastopi na množičnih maratonih? Jih tekmovalci izbirajo glede na kraj dogajanja, ki jim bolj leži, ali sta v ozadju zgolj slava in denar?

Meni osebno se bolj splača teči na maratonu drugega ranga in zmagati, kot v Amsterdamu, kot pa da grem v New York in sem osma ali deseta. Zmaga na amsterdamskem maratonu je veliko bolj odmevna, dobiš več startnine in več vabil na druga tekmovanja. Če pa želiš postaviti neki rezultat, je odvisno od proge in konfiguracije. Amsterdamski maraton je povsem raven, vzpon je le, če je cesta speljana čez kakšen mostiček čez kanal. Newyorški maraton pa je eden najtežjih, nekateri vzponi so dolgi več kot miljo. Odvisno je od vsakega posameznika, kaj mu leži, pa tudi od menedžerja, kje ti organizira nastop.

V Amsterdamu ste za zmago dobili kar lepo nagrado, 10.000 evrov in diamant v vrednosti 5000 evrov. Kolikšne so sicer nagrade za maratone?

Vsak maraton uradno razpiše nagrade. V Amsterdamu je bila glavna nagrada 10.000 evrov, nagrade pa je prejelo šest moških in pet žensk. Samo za ženski del maratona pa se je pojavil sponzor, trgovec z diamanti, ki je dal diamant kot nagrado najboljši maratonki. Potem pa so tu še štartine in bonusi za čas, ki so odvisni od dogovora organizatorjev in menedžerjev. To je pa tisti del, o katerem se v javnosti ne govori.

Kaj boste naredili z diamantom?

Pustila sem ga v Amsterdamu, kjer ga bodo organizatorji skušali prodati. Gre za majhen kamen, 0,5 x 0,5 cm. Dobila sem certifikat, da je pristen. Vprašali so me, če si ga dam kam vgraditi, vendar mi to ne pomeni veliko.

Rekli ste, da je amsterdamski maraton drugega ranga. Kateri pa so tisti najbolj priznani maratoni?

V prvem rangu je pet maratonov: New York, Boston, Chicago, Rotterdam in London. Tu so tudi največje denarne nagrade. V New Yorku je bila nagrada 100.000 dolarjev, v Chicagu pa 120.000 dolarjev. Sledijo približno deset maratonov drugega ranga, kamor sodi Amsterdam, Berlin, Seul, Tokio, Pariz, Hamburg, Dunaj ...

Ljubljanski maraton je najbrž še daleč od omenjenih tekmovanj.

Niti ne. Vedno bližje je naslednjemu, tretjemu rangu tekmovanj. Tudi v Ljubljani se veča število tekmovalcev in tudi organizacija je vedno boljša. Amsterdamski maraton ima veliko tradicijo, letos je bil 29., v Ljubljani pa je bil devetič.

V Ljubljani letos niste nastopali, ker je časovno preblizu Amsterdamu?

V Ljubljani sem tekla trikrat, 1996, 1997, 1998, in imam še vedno rekord proge. Nekajkrat sem tekla tudi polmaratone. V Ljubljani ne bi bil problem teči, ker si teden po maratonu še vedno v dobri formi. Toda lahko bi dosegla slab rezultat in bi me nekateri, ki ne razumejo, da ne moreš vsak dan dobro teči, raztrgali.

Največ maratoncev in tekačev na dolge prihaja iz Kenije oziroma večina iz plemena Kalenjin, ki predstavlja le dobro desetino vseh Kenijcev. Kaj tako posebnega pri njih? Sicer pa se s tekom glede na nagrade na tekih lahko dostojno preživijo.

Najboljši kenijski tekači so vključeni v nekakšne menedžerske sisteme. Vanje precej vlagajo. Pod svojim nadzorom imajo 150 tekačev, 50 jih plasirajo po raznih tekih po svetu. 100 tekačev pa čaka v rezervi. Imajo posebne kampe za maratone in dosti Evropejcev hodi tja na zimske treninge. Moja prijateljica iz Belgije je bila tam v kampu in mi je razlagala, da recimo štadion ni tartanski, temveč iz leša, in ko so delali intervalni trening, so se morali ustaviti, ker so na stadion vdrle krave. Imajo pač čisto drugačen način življenja. Kenijci so v nasprotju z energičnimi ameriškimi šprinterji povsem mirni.

Po uspehih Haileja Gebreja Sellasija so na svetovno sceno po Kenijcih sedaj množično prodrli tudi Etiopci.

Njegovi uspehi so pritegnili tudi ostale. Kenijci in Etiopci živijo od malega na višini, kar jim pomaga, ko pridejo tekmovat v Evropo. Kar genetsko je to njihova prednost. Poleg tega nekaj pripomore tudi njihov način življenja. Zelo so motivirani, saj si s tem rešujejo svoj status. Zaslužek 500 dolarjev je zanje premoženje, ki ga doma ne bi zaslužili nekaj let. Denar praviloma potem vlagajo doma. Ženske so bile veliko let zelo zapostavljene, zdaj pa je vse več tekmovalk iz Afrike. Nekatere imajo komaj 25 let in imajo že po štiri otroke. Zapustijo družino in gredo na tekmovanja. Zaslužek jim pomaga pri preživljanju družine. V Evropi je trenutno velik naval Kenijcev, v Etiopiji pa imajo povsem drugačen zaprt sistem. Letos so jim zaradi priprav na olimpijadi prepovedali nastopati na velikih mitingih. Zaradi tega pa so na OI osvojili veliko medalj.

Katere so najhujše poškodbe maratoncev?

Najpogostejše so poškodbe tetiv, sploh ahilove tetive. Sama nisem imela nobenih težav in upam, da jih ne bom imela. Veliko je odvisno od prirojene ali natrenirane muskulature in načina teka. Druge poškodbe pa so kolena in sklepi. Okoli 75 odstotkov treningov je na asfaltu in telo se mora prilagoditi trdi podlagi. Z leti lahko bolehaš za išiasom, ker se ti vretenca nabijejo skupaj. Vsake toliko časa je pametno obiskati kakšnega kiropraktika. Imam dobrega maserja in dvakrat na teden imam masažo, včasih kiropraktika, enkrat na teden pa grem v savno zaradi regeneracije. Po treningu je treba sprostiti mišice s strečingom. Sama nisem imela večjih težav. Od 31 maratonov sem samo v treh odstopila. Enkrat zaradi poškodbe, leta 1994 v Helsinkih na začetku moje kariere. Nisem imela dovolj razvite trebušne muskulature, ker za moč nismo delali trebušnjakov. Proga je bila zelo razgibana in med samim tekom se mi je malo natrgala trebušna prepona. Dvakrat pa sem odstopila, ker se mi ni izšlo, kar sem pričakovala. Sicer pa nisem imela večjih poškodb.

Organizem maratoncev naj bi postal naravnost odvisen od teka. Če nekaj dni ni telesnih naporov, se začne telo odzivati.

Mogoče smo res malo zasvojeni. Zadnjič sem nameravala imeti cel teden pavzo, toda bil je lep dan in Borut je šel teč in nisem si mogla kaj, da ne bi šla zraven. V vseh teh letih sem si nabrala dovolj izkušenj, da vem, da moram, kadar mi gre dobro, odpočiti telo. Čez nekaj mesecev, ko bom prišla nazaj, bo težko. Vendar moram imeti nihanja. Če bi bila na nekem stalnem nivoju, bi bila rekreativka.