Sanjski v očeh ene same osebe

Damir trguje s hi-fi opremo, igra kriket in vara, tako smo vsaj izvedeli v prvi oddaji bachelorske franšize. Ko je po štirih urah druženja od petindvajsetih eliminiral deset najmanj razbohotenih cvetlic, je med preostalimi kot favoritko na prvi zmenek z mopedom popeljal Natašo, ki spotika, če hodiš pred njo, ki teži, če na prvem zmenku nisi gladko obrit, in ki na veliko opleta z besedo kurac, da bi zakrila, kako obupno pomanjkljiv je njen besedni zaklad. V ožji izbor sedmih je s seboj popeljal tudi že pošteno zrelo Vlasto, ki iz oči v oči sicer deluje kot najkrhkejša krizantemica in trobezlja praktično samo o duši in lepoti, ki mine, ko pa se z drugimi puncami pogovarja za Damirjevim hrbtom, s histeričnim glasom vrešči le o tem, ali je v svoji firmi lastnik ali samo zaposlen, ter dodaja, da je sama uspešna poslovna ženska, ki ob sebi ne potrebuje nobenega luzerja. Kolikor je to sicer načeloma nepredstavljivo, ne najdem v sebi nobene krivde, ko na tem mestu citiram Sabino Obolnar, ki je svoja občutja strnila z: "Naj tisto, kar živimo in zaradi česar hiramo, zdaj še gledamo?"

Tako iz šobic malega človeka kot iz vzvišenih medijskih kavern se je po vsem skupaj ulila povodenj malce zavistne in pošteno privoščljive gnojnice, največ pa jo je opljusknilo prav ubogega Damirja, kar ni niti nelogično niti zares pošteno. Gre samo za to, da je pač najočitnejša tarča, najbolj izpostavljen člen: petindvajset putk-tutk lahko zavetje išče v svoji množičnosti, sanjski moški pa je en sam in dejstvo je, da bi se vesoljna Slovenija najverjetneje prezirljivo zmrdovala tudi nad Robertom Redfordom, če bi ji ga s tako agresivno marketinško kampanjo servirali kot "sanjskega moškega". Damir je prvi, ki prizna, da ni noben Robert Redford, samo navaden fant, ki je imel zadnje mesece polne roke dela s tem, da ne bi užalil ali zapostavil nobene izmed petindvajsetih kandidatk, hkrati pa je moral normalno furati še svojo firmo. Ljubezen, četudi docela stelevizirana in stabloizirana, ni dovolj dober razlog za podaljšan dopust.

Sanjski moški je v živo zelo podoben tistemu, ki ga vidimo na zaslonih: prijazen, navihan. Pravi, da ni zaljubljen, da je trenutno prehudo obremenjen s samim tempom vseh obveznosti. Na vprašanje, ali ni to malce skrb zbujajoče glede na končni cilj oddaje, odgovarja, da so si producenti zaljubljenost gotovo po tihem želeli, da pa za zdaj še ni kliknilo. Ni pa nič izključenega.

Izkušnja je bila zanj vsekakor pozitivna, v nenavadno kratkem časovnem obdobju se mu je zgodil cel kup reči, ki se mu drugače najverjetneje ne bi. "Ker je bila oddaja zasnovana z namenom, da najdemo primerno dekle zame, sem imel tudi kar nekaj besede pri domišljanju posameznih dogodivščin in smo s puncami počeli reči, ki so pisane na kožo meni." Nasploh njegova primarna motivacija za udeležbo niti ni bila spoznati trajno življenjsko družico - čeprav bi bilo to seveda povsem v redu -, temveč ga je stvar zanimala predvsem kot avantura. Do selektorjev POP TV-ja je prišel po priporočilu nekega prijatelja, za svoje donjuanske napore sicer dobi honorar, za katerega pa pravi, da je bolj simbolične narave: "Denar sploh ni bil faktor. Za ta korak bi se odločil tudi, če ne bi dobil nič."

Na reklamnih plakatih je bilo sicer namignjeno, da bi bili lahko eni lakasti moški in petindvajset belih damskih čeveljcev tudi poročni, vendar nima sanjski moški do tiste ene, ki si bo v njegovem srčku na koncu izdolbla globljo duplinico od vseh drugih, absolutno nobenih dolžnosti. "Ko se oddaja konča, nimaš potem nobene obveze, da se s to punco sploh družiš." Kaj torej reči o psihologiji vseh tistih deklic, ki so se prijavile na avdicijo, da bi se lahko začele drenjati z drugimi štiriindvajsetimi finalistkami in se na najbolj gledani komercialni televiziji dobrikale nekemu tipu, ki ga sploh ne poznajo, zato da bo potem mogoče hodil z eno izmed njih? Damir ima takoj pripravljeno protivprašanje: "Kakšne so pa recimo drugače možnosti v realnem življenju? Kdo ti lahko obljubi, da na koncu ne boš razočaran, potrt, prevaran? In kaj potem? Pa ni zraven nobenih medijev, nobene oddaje!" Saj ravno to, zavrnitve so za vsakega od nas totalna svinjarija že, če ti ob njih nihče v obraz ne moli TV-kamere, tako pa so lahko rane ne samo ovekovečene, temveč tudi trajno posute s soljo ... Da ne omenimo tega, kako so punce v osnovi vržene v ring kot kosi mesa v haremu. Svoji javni podobi z udeležbo nedvomno niso koristile? "Mogoče, ampak tako so ljudje na zadevo verjetno gledali, preden so videli oddajo. Potem pa je itak od vsake punce posebej odvisno, kakšen vtis bo pustila. Tiste, ki so pri sebi razčistile, kako majhen odstotek možnosti imajo, da bi bile izbrane - ki so prišle predvsem zaradi druženja in zabave, tiste so zame vse zmagovalke. Negativnim komentarjem pa se tako ali tako nikoli ne moreš izogniti."

Posebej bedasti se mu zdijo tisti pisci in piske, ki so skušali že po prvih slabih šestdesetih minutah v celoti rekonstruirati njegov karakter, osebno pa Damirja občudujem zaradi samozavesti, ki jo človek nedvomno potrebuje, da se pred Karantanijo izpostavi v vlogi, ki pri vsakem petkovem kavarniškem omizju kar kliče po zbadljivkah in apriornem posmehu. Z zanimanjem sicer spremlja odzive, ki jih oddaja in njegov javni lik sprožata po medijih, na srečo pa ni nekdo, ki bi se obremenjeval toliko, da bi zaradi tega izgubljal spanec, saj bi moral potem podočnjake verjetno prevažati v avtomobilski prikolici. "Ah, saj veš, živimo v malomeščanskem okolju, že tako te sosedje blazno nadzorujejo." Zraven filozofsko pribije, da so bili okusi vedno tako različni, da ne moreš nikoli zadovoljiti niti večine, kaj šele vseh: "Komur uspe, da postane sanjski za eno samo osebo na tem svetu, je zame olimpijski zmagovalec. Nagrada za to, da ugajaš nekemu strangerju, je resnično minimalna. Da ti bo potem rekel živjo, ti pokimal ali te celo pohvalil pred kom tretjim? Zakaj vendar?"

Bebave so se mu zdele tudi kritike, da je pri svojih dvaintridesetih letih še vedno samski zato, ker si ne more upleniti nič znosnega: le redkokdo razume, da je lahko človek samo zares izbirčen in pazljiv. Ljubezen je resna zadeva in Damir zase pravi, da ni bil nikoli pretirano osvajalski tip: "Zelo zgodaj sem ugotovil, kako veliko energije človek potroši za to, da bi bil kul. Nimam časa za take punce, ki se ves čas nekaj sprenevedajo, ki se sploh ne znajo izjasniti, ali imajo čas zate ali ga nimajo. Če te lepo povabim, potem moraš imeti vsaj toliko dostojanstva, da poveš, da nimaš časa, in se mi vseeno lepo zahvališ za povabilo, mogoče kdaj drugič. Preveč je takih deklet, ki ... lutajo in kar bi, potem spet kar ne bi ... Nimam časa za to." Na vprašanje, ali je imel kdaj v življenju malo črno knjižico, ga najprej zanima, kaj to sploh pomeni, in se potem, ko mu pojasnim, zahahlja, da tako blazno popularen pač nikoli ni bil. "Imam sicer veliko telefonskih, a jih tudi redno brišem."

Njegova najdaljša zveza je bila, kot velja za toliko nas, tista prva velika ljubezen, ki je trajala štiri leta. Vmes pravi, da se je veliko naučil in postal izrazito drugačen človek. V prvi oddaji je beseda tekla tudi o njegovi nezvestobi: "Veš kaj, res ne vem, ali sem takrat rekel, da rad varam, povedal sem samo, da sem že varal. Nepošteno bi se bilo zlagati, čeprav bi mirno lahko obdržal zase. Ni se mi pa zdelo primerno slovenski javnosti razlagati celotnega ozadja. Zgodilo se je in recimo, da sem imel precej dobre razloge! Nisem pa nikoli varal klasično, da bi torej bil z eno in redno hodil k drugi. Šlo je samo za to, da se je eno razmerje še končevalo, medtem ko se je že začenjalo drugo. Dekle je bilo potem razočarano in je trdilo, da sem jo varal, kar sem v bistvu ... tudi jo." Tehnično. "Ja, tehnično. Ampak tukaj gor," pokaže na glavo, "in tukaj noter," potreplja se po srčku, "tega sploh nisem več pojmoval kot varanje, ker je bila zadeva že tako zaključena."

Našega odkritosrčneža je med vsemi mojimi vprašanji najbolj zmedlo, ko me je zanimalo, ali bi se mu zdelo v redu, ako bi njegova življenjska družica pred njim spala z enako moškimi kot on z ženskami. Prvi odgovor je ne, drugi odgovor je saj ne, da ne, kako naj rečem ... "Vsaka, s katero sem bil ..., tudi če je bila samo avantura in sem vedel, da je samo avantura ..., vsakič sem cenil, da je ta punca sklenila imeti avanturo z mano, tega nisem nikdar zlorabljal ali potem nanjo gledal s kakršnimkoli prezirom, ti si se pa odločila imeti z mano one-night-stand, ti pa nisi zdaj nič vredna ali kaj podobnega ... Če bi imela punca tak odnos do fantov - da je bila s tistimi, s katerimi je bila, iz dobrih razlogov -, potem me to ne bi motilo." Kaj pa, če bi imela odlične razloge za trideset kerlcev? "Trideset! Mater, za to moraš biti pa že kar faca, a ne? No, to bi me motilo, to lahko že kar koj zaključiva, da bi me. Verjetno ne bi izbiral takega tipa punce, še posebej ne za resno zvezo." In pri kateri številki bi postavil mejo? "Poglej, predvsem bi si želel, da je imela čim manj one-night-standov, jaz jih recimo sploh nisem imel veliko. Bolj bi me motil en sam cheap one-night-stand kot deset takih bolj kvalitetnih. S tem bi mi namreč povedala, da jo je mogoče hitro v kaj prepričati in da po tem, ko recimo spije dva kozarčka, nima več kontrole nad svojimi dejanji."

Damir, ki je živel tudi v Avstraliji in na Novi Zelandiji, je verjetno videl in predvsem začutil nekaj več sveta kot povprečen sodržavljan, zato so zanimive njegove primerjave Slovenk z drugimi Zemljankami: "Hmmm, zdi se mi, da so Slovenke veliko bolj izi, kot so bile recimo na Novi Zelandiji ... Zdi se mi, da pri nas veliko punc išče fanta, ki bi jim lahko izboljšal življenjski standard, manj pa jih zanima, da bi bil pravi karakter. Moj filing je, da so veliko bolj materialno usmerjene, je pa to po svoje tudi razumljivo. Mlada populacija pri nas, od dvajset do trideset, potrebuje precej več časa, da dozori in si ustvari kariero, kot je to navada v tujini. Nasploh se dalj časa študira, težje dobiš dober džob, poleg tega imamo slabše razvito kulturo flatanja, torej zgodnjega najemanja stanovanj ... Dalj časa rabiš, da res zaživiš. Ogromno deklet se med petindvajsetim in petintridesetim znajde brez neke prave kariere ali direkcije, zato jih seveda skrbi, kako si bodo uspele v življenju zagotoviti tak standard, kot so si ga od nekdaj želele. Potem pa začnejo zganjati tisto paniko - to mi bo pa zdaj fant omogočil. Sploh ne želim govoriti o vseh, kje pa, je pa morda pri nas takih malce večji odstotek kot kje drugje. Imamo tudi ogromno sposobnih mladih deklet, ki usmerjajo svoje življenje, kar blazno spoštujem. V življenju ne maram ljudi, ki se hočejo na bilo kakršen način šlepati." Kot dobro lastnost naših deklet bi po drugi strani poudaril, da so v primerjavi z drugimi blazno fine žurerke.

Prijatelji so nad njegovim medijskim udejstvovanjem navdušeni, starši pa sprva niso bili najbolj. Še posebej mamo je skrbelo, kaj je zdaj tega treba, da si sine babe rihta prek televizije. "Nasploh hitro pride do nekih svojih zaključkov, nakar začnejo padati taki komentarji, da me povsem mine, da bi sploh še karkoli razlagal. Je pa potem totalno prevagalo, da so jih sosedi videli po televiziji in pozitivno komentirali, od takrat naprej ni več nobenih problemov! Ko pride sosedov vnuk k babici in je navdušen, ker je na televiziji videl Damirja, potem se mami zdi to tako fajn, da postane čisto vseeno, kaj drugi pišejo."

Doslej smo bili deležnih petih nadaljevanj, pred nami jih je še pet. Čeprav pravi, da ne sliši v daljavi še niti najbežnejšega odzvena poročnih zvonov - saj je poroka preresna zadeva, da bi prišla tako naglo -, sem Damirju od srca zaželel, da bi nazadnje vendarle postal olimpijski šampion v očkah ene same osebe, če to ne bo Nataša ali Vlasta. Producenti pravijo, da so z uspehom serije zadovoljni, za naslednje sezone naj bi bila v igri celo zamisel o zamenjavi spolov. Človek bi si sicer želel verjeti, da bi bilo petindvajset tovrstnih juncev, ki bi topotali okrog sanjske ženske, bistveno težje najti kot trenutnih petindvajset putk-tutk, a kaj, ko se realnost ponavadi posmehne še tako plemeniti želji.