Osumljen terorizma

Ekumenizem se lahko udejanja na več načinov in nekateri med njimi so prav nevsakdanji. Na primer svojevrstno združevanje različnih veroizpovedi v enem telesu ali enem umu. Usoda je hotela, da se je nekaj takega zgodilo nekdanjemu britanskemu pop zvezdniku Catu Stevensu, danes bolj znanemu pod imenom Yusuf Islam. Njegov oče je pravoslavni ciprski Grk, mati pa švedska židinja. Končal je katoliško šolo, v katero so ga vpisali starši, potem pa se spreobrnil v islam. Rodil se je leta 1948 v Londonu in pod imenom Steven Demetre Georgiu odraščal v za Veliko Britanijo dokaj tipičnem delavskem okolju. V šestdesetih letih prejšnjega stoletja se je začel zanimati za pop in se kmalu znašel na odru z električno kitaro v rokah in mikrofonom pred sabo. Izdal je več uspešnih albumov in singlov, ki so zaznamovali zgodovino rokovske glasbe. Podobno kot številne glasbene in filmske zvezde se je odločil, da bo v javnosti namesto pravega imena uporabljal umetniško ime, in začel nastopati kot Cat Stevens. Ime je bilo preprosto in si ga je bilo lažje zapomniti kot njegovo pravo ime, pa tudi pomen mu je bil všeč.

Sredi sedemdesetih let se je posvetil iskanju identitete. Med drugim je preučeval tudi budizem. Njegov brat je nekaj časa živel v Jeruzalemu in tam kupil angleški prevod Korana. Ko se je vrnil v London, je knjigo prinesel s seboj in jo leta 1976 poklonil Stevensu. Pred tem je pevec o islamu vedel zelo malo, tako rekoč nič. Potem je začel brati in preučevati Koran, tudi sam je odpotoval v Jeruzalem in obiskal nekaj džamij, leta 1977 pa se je odločil za spreobrnitev v islam. Takrat si je izbral tudi novo ime, Yusuf Islam, pod katerim ga poznamo danes. Kmalu po tem je nehal javno nastopati in se ukvarjati z glasbo. Posvetil se je filozofiji, molitvi in življenju v skladu z Mohamedovimi nauki. Dve desetletji pozneje, leta 1997, se je v Sarajevu vrnil h glasbi in petju. Pel je na ramazanski slovesnosti in s tem se je začelo drugo obdobje njegovega ukvarjanja z glasbo, čeprav z drugačno zvrstjo kot v preteklosti. Nastala je tudi kompilacija, na kateri je zbranih nekaj Yusufovih mirovniških in duhovnih pesmih, ki jih je zapel skupaj z Dinom Merlinom, Zeletom Lipovačo, kitaristom težkometalne skupine Divlje jagode, in še nekaterimi pevci. Skladbe pa niso posvečene le bosanskim otrokom, ampak tudi otrokom, ki so umrli drugod po Evropi, ter pokojnemu Irfanu Ljubijankiću, zunanjemu ministru BiH, ki je bil prav tako ubit med vojno, z Yusufom pa sta bila prijatelja. V BiH je Yusuf znan tudi po svoji človekoljubni dejavnosti. Leta 1999 je v Veliki Britaniji ustanovil organizacijo Small Kindness. V začetku novembra so mu v Rimu na srečanju nobelovih nagrajencev dodelili Man For Peace Award, kot posebno priznanje za promocijo miru in obsodbo terorizma.

Zanimanje svetovnih občil je spet zbudil pred kratkim, ob neprijetnem incidentu z ameriško službo FBI, ko je z letalom pripotoval v ZDA. Skupaj s hčerko je odšel na zasebni obisk, hotela sta obiskati Nashville. Ameriške tajne službe so letalo preusmerile na drugo letališče, potem pa ga je FBI odpeljal na zaslišanje, prav tako njegovo hčerko, vendar ločeno. Dolgo so ga brez pojasnila zadrževali, pri čemer ni vedel, kam so medtem odpeljali hčerko. Ko so ju izpustili, so njima in tudi medijem dejali le, da naj bi se bil FBI zmotil pri imenih. Obstajal naj bi menda še en Yusuf Islam, osumljen terorizma, katerega ime se le nekoliko drugače zapiše. S primerom se je pozabavala tudi ameriška državna administracija, da bi se Američani izognili diplomatskim in drugim nesporazumom.

Pred kratkim je Yusuf spet prišel v Sarajevo, tokrat predvsem zasebno in ne toliko poslovno. Obiskal je nekaj prijateljev in sodelavcev ter odšel na pokopališče Kovači. Ob naključnem srečanju z njim je nastal kratek intervju kar v avli sarajevskega letališča tik pred odhodom letala, ki ga je odpeljalo domov.

Ob nedavnem incidentu oziroma nesporazumu s FBI ob vašem prihodu z letalom v ZDA, ko je bila z vami tudi hči, ste se znašli v neprijetnem položaju. Kako se je vse skupaj končalo? Ali pa se morda sploh še ni?

To je kot nekakšna šala v nadaljevanjih brez prave poante. Ali kot bi pripovedovali zgodbo z zabavnim koncem, ki pa ga nikoli ne dočakate. Kot zelo dolga zgodba brez razlage. Ko sem se po vsem tem vrnil v London, sem si rekel - del mene bi se najraje smejal, drugi del pa bi renčal. Kajti del mene vidi nerazumnost vsega skupaj, drugi del pa vidi cinizem. V današnjem ozračju strahu oziroma naraščanja strahu takšni incidenti pripomorejo zgolj k temu, da je vse še slabše. Zdi se, kot bi bil ves svet vklenjen v verige odzivov, zaradi katerih ni nihče več popolnoma svoboden oziroma ni svoboden niti toliko, da bi lahko potoval. To je precej skrb zbujajoče. Je pa dogodek hkrati osvetlil težave, s katerimi se danes spoprijemajo številni ljudje, ne le jaz. Več tisoč ljudi danes trpi, nekateri so celo zaprti, ne da bi jim kdo povedal, kaj so pravzaprav storili. Med njimi tudi številni izobraženci, zdravniki, študenti. Strinjam se, da se je treba, če gre za terorizem ali podobne pojave, osredotočiti na to, vendar ne iti prek tega. Danes marsikdo govori o nasilju 11. septembra in povezavah, ki so ta dogodek omogočile, Irak pa s tem nima nič. Ljudje iščejo številne nelogične povezave. Žal je zaradi tega vsak musliman postal sumljiv. To spodbuja tudi rasizem. Rasizem raste iz istih temeljev kot verska nestrpnost in neznanje. Iz tega se porodi diskriminacija.

Svetovni mediji so zelo različno poročali o incidentu. Bi to v prihodnosti lahko otežilo vaša potovanja v ZDA, pa tudi drugam?

Prav zdaj se ukvarjamo z reševanjem tega vprašanja, sodelujejo pravniki in britanska vlada. Slišati je bilo tudi marsikaj koristnega. Zunanji minister je bil v New Yorku in se je takoj pogovoril s Colinom Powllom. Tam je bil takrat, ko se je to dogajalo. Rekli so mu, da se to ne bi smelo zgoditi.

So se vam uradno opravičili zaradi incidenta?

Ne še. Kadar se morajo za kaj opravičiti, so bolj počasni. Celo če se kaj zgodi, ker stvari razumejo narobe, se morda ne bodo nikoli opravičili.

Kdaj ste prvič slišali za Bosno in se začeli zanimati zanjo?

Med vojno. Že pred vojno pa sem bil povabljen na glasbeni festival; bilo je leta 1991. V Sarajevu so pripravljali veliki rokovski koncert za mir, ki ga je tega leta v olimpijski dvorani Zetra priredila slavna televizija Yutel. Zamisel mi je bila všeč, toda takrat se že dolgo nisem več ukvarjal z glasbo, iz glasbenih poslov sem se za dalj časa umaknil, tako da me nastop ni pretirano zanimal. Potem je prišla vojna in z njo genocid. Takrat me je začela Bosna bolj zanimati. Marsikdo na Zahodu je takrat pomislil, pa saj to se vendar dogaja v Evropi. To je tako blizu. Tako smo razmišljali in se začeli ukvarjati s tem.

Ker prihajate iz Velike Britanije, ste morebiti opazili pasiven in, kar zadeva civilne žrtve vojne, celo negativen odnos britanske vlade in javnosti ter posameznih konkretnih diplomatov in politikov do vojne v BiH.

Ne bi ravno kazal s prstom na posameznike, vsesplošna brezbrižnost je bila, kot vemo, značilna za vso Evropo. Moralo je miniti toliko in toliko let, da so, pravzaprav so bili to Američani, prišli in nekaj storili. Bilo je popolnoma nepojmljivo, kako se je kaj takega lahko dogajalo pred našimi očmi, v Evropi, ne da bi se na politični ravni karkoli premaknilo.

Ne živim pa samo v Veliki Britaniji, ampak pogosto odidem tudi v Dubaj in krajši čas bivam tam.

Še vedno je slišati mnenje, da je bil eden od številnih razlogov za pomanjkanje politične volje za ustavitev vojne v BiH na Zahodu ta, da so bili najštevilnejše žrtve bosanski muslimani. Kaj menite o tem?

Med vojno so Srbe imenovali Srbi, Hrvate so imenovali Hrvati, bosanske muslimane pa samo muslimani, niso govorili o Bošnjakih. Tudi to je verjetno po svoje vplivalo in imelo neki učinek. Toda podobe, ki smo jih gledali, so bile podobe ljudi, ki bi jih morali vsi prepoznati. Različna gibanja so bila precej dejavna, bilo je več zborovanj in protestov, kampanj, ki so jih spodbudili ljudje sami, navadni ljudje. To je bil dober znak. Slišati je bilo navadne ljudi, ki tega niso mogli več prenašati, ki so hoteli, da se kaj napravi, in ki so od oblasti zahtevali, da kaj storijo.

V Evropi prav zdaj iščejo formulo za kompromisno asimilacijo muslimanskih emigrantov iz Azije in Afrike, pa tudi za Zahodnjake, ki so prestopili v islam. Koliko sta pri tem lahko v pomoč izkušnja in položaj bosanske islamske tradicije, ki je primer kompromisne rešitve?

Številni britanski in nasploh zahodni muslimani imajo včasih težave, ko postanejo muslimani, pri sprejemanju evropskega modela islama. Kajti številni muslimani v Britaniji so z Indijske podceline. Ko pa smo odkrili Bosno, je bilo to pravo razodetje za marsikoga v svetu. Zaradi historiata navzočnosti islama v Evropi. Po svoje je bila to morebiti celo dobra plat vojne, ker so se bosanski muslimani nenadoma znašli na svetovnem zemljevidu. Nekateri izmed mojih prijateljev med britanskimi muslimani so se naravnost zaljubili v bosansko kulturo. Rekli so - to smo mi, to nam je bliže od tega, česar smo vajeni v Britaniji in nasploh kot muslimani na Zahodu. To nam je bilo veliko bliže, kar zadeva geografijo, hrano, oblačenje, okus. V Britaniji zelo dejavno pomagamo bosanskim beguncem. V Londonu imamo center, kjer jim pomagajo, da se organizirajo. Obiskujejo ga, omogoča jim tudi zaslužek s trgovino in knjižnico.

Ponekod v zahodnem svetu se je spet pojavilo zanimanje za sufizem in derviše, posebno med tistimi, ki bi se radi spreobrnili v islam. Od kod vnovično zanimanje za to obliko duhovnosti?

Za sufijsko razumevanje islama vlada veliko zanimanje. To je tradicionalen način, na katerega številni ljudje v marsikateri državi sprejemajo islam, to ne poteka prek zgodovinskih odnosov. Ljudje blagega značaja s poetičnim občutkom za religijo, z občutkom za nur (svetlobo), ki prihaja iz srca, preprosto širijo sporočilo islama, in to na ljudi naredi večji vtis kot drugi načini.

Islam ste sprejeli pred več kot dvema desetletjema, potem ko ste prvič prebrali in preučili Koran. Kateri pristop k veri pa je najbolj pritegnil vas?

Res je, do takrat nisem vedel skoraj nič o tem, to je bilo moje prvo srečanje s sveto knjigo. Odkar sem se spreobrnil v islam, ves čas čutim veliko naklonjenost do Korana in Sune. Ko vstopate v islam in se zaveste vseh teh delitev in smeri, pomislite, da bi morali najti mesto zase, kjer bi se počutili varne pred konflikti. Tako sem sam našel svoj prostor v Koranu in Suni.