Laurent Hassid

5. 12. 2004  |  Mladina 48  |  Družba

Dvoboj na vrhu

Nobenih dilem ni. Nicolas Sarkozy, sedanji finančni minister Raffarinove vlade, bo s strani aktivistov stranke UMP (Union pour un mouvement populaire) izvoljen za predsednika te stranke. Izid glasovanja, ki bo potekalo dva tedna, je jasen: ostala dva kandidata nimata nobene možnosti zmago, pa čeprav kandidira tudi Christine Boutin, kandidatka na predsedniških volitvah 2002.

UMP je nedavno ustanovljena stranka; jeseni leta 2002 sta jo ustanovila Alain Jupee, bivši Chiracov premier (1995-1997), in Sarkozy, tedanji Chiracov zaupnik. Vendar se je Jupee, odkar ga bremenijo korupcijske afere za prikrito financiranje stranke, umaknil iz političnega življenja. Glavna desničarska stranka pred UMP-jem se je imenovala RPR (Rassemblement pour la republique), ki jo je leta 1976 ustanovil sam Jacques Chirac za predsedniške volitve leta 1981. Sarkozy torej ni pretirano zaželen na čelu strukture, ki jo je posredno ustanovil sedanji predsednik. A kljub temu je Sarkozyjeva priljubljenost v vrstah UMP-ja premagala predsednikovo mnenje. Jacques Chirac je sprejel Sarkozyjevo prevlado pod pogojem, da zapusti vlado. Tako bi Sarkozy moral izbrati med ministrstvom in vodenjem UMP-ja.

Ali namerava Chirac leta 2007 kandidirati za predsednika, še ni povsem jasno, jasno pa je, da bo naredil vse, da ga ne bi nasledil Sarkozy. Rivalstvo med možema je namreč eno najbolj trdovratnih, kar jih je v zadnjih petdesetih letih poznala francoska politika. Na to temo je ta mesec izšla celo knjiga "Le rebelle et le roi" (Upornik in kralj), v kateri ena od novinark časopisa "Le Monde" analizira njuno soočanje. Zanimivo je, da se v naslovu upornik Sarkozy pojavi pred kraljem Chiracom. Sicer pa se njuni vlogi v resnici pogosto zamenjujeta: sedaj je kralj Sarkozy (v medijih, komunikaciji, gibanjih), sedaj je kralj Chirac (njegov status predsednika, zmožnost, da uniči svoje politične nasprotnike).

Podobna rivalstva so seveda obstajala tudi v preteklosti: Giscard d'Estaing, predsednik med letoma 1974 in 1981, ni Chiracu nikoli odpustil pomanjkanja podpore v boju proti Mitterrandu na predsedniških volitvah leta 1981, na katerih je bil d'Estaing poražen. Na levici bi Michel Rocard, predsednik vlade med 1988 in 1991, lahko večkrat prevzel vodstvo socialistične stranke, vendar ga Mitterrand nikoli ni sprejel. Razlog za te napetosti je vedno enak: vsak želi postati predsednik republike, saj je to funkcija, ki nadvlada vse institucije Republike; zaradi želje po predsedništvu se oblikujejo zavezništva in dogajajo izdajstva. Večina Francozov se strinja, da Jacques Chirac sicer nima veljave svojih predhodnikov, a kljub temu jih veliko ocenjuje, da je politični profesionalec. In ker levica ravno ne prekipeva od političnih talentov, ki bi lahko tekmovali za predsedniško funkcijo, na desni kot kandidat izstopa Nicolas Sarkozy.

Chirac in Sarkozy bi se lahko pravzaprav zelo dobro razumela. V času, ko je bil še župan Pariza (1976-1995), je sedanji predsednik vpeljal Sarkozyja v politiko, tako da je podprl njegovo kandidaturo v Neuillyju-sur-Seine, ki je najbolj bogato mesto Francije in hkrati sosed francoske prestolnice. Pri 28 letih je bil Sarkozy dodobra vpeljan v politiko. Po izobrazbi odvetnik je nase pritegnil pozornost z darom govorništva. Bil je prijatelj Chiracove hčerke Claude in celo družinski prijatelj.

Začetek poslabšanja odnosov med Sarkozyjem in Chiracom sega v čas predsedniške kampanje leta 1995. Po zmagi desnice na volitvah leta 1993 Chirac ni želel postati premier; to funkcijo je že opravljal med letoma 1986 in 1988 ter izgubil na predsedniških volitvah proti Mitterrandu. To izpostavljeno delovno mesto je prepustil prijatelju Edouardu Balladurju. Slednji je v očeh javnosti bolj ali manj korektno opravljal nalogo, začel pa je sanjati o tem, da bi tudi sam postal predsednik republike. Chirac je naznanil svojo kandidaturo novembra 1994 v upanju, da ga bo podprla večina na desni. A to ni bilo tako, saj je Balladur v javnomnenjskih raziskavah vodil. Sarkozy se je tako odločil, da bo podprl Balladurja in izdal Chiraca.

Maja 1995 je Chirac kljub temu zmagal in za tiste, ki ga niso podpirali, se je začela trnova pot. Sarkozy se, razen med predsedniško kampanjo 2002, skoraj ni pojavljal na sceni. Med letoma 1997 in 2002 je Francijo vodila Jospinova levičarska vlada. Da bi to spremenil, je predsednik potreboval združeno desnico. To mu tudi uspe, tako da Sarkozy prevzame mesto ministrskega predsednika. Vendar ga Chirac po zmagi proti Le Penu zamenja in rajši imenuje takrat precej neznanega politika Jean-Pierra Raffarina. Sarkozy dobi ministrstvo za notranje zadeve. In prav to mu omogoči preboj. Med predsedniško kampanjo je v Franciji prevladovala debata o varnosti, kar je Sarkozy izdatno izkoristil. Že prve dni je kot notranji minister pokazal svoje komunikacijske sposobnosti. Takoj je začel govoriti o rezultatih, se sprehajal ponoči po policijskih postajah v težavnih predmestjih, se na veliko začudenje uporabnikov vozil s pariškim metrojem in bil ves čas navzoč v medijih. Njegovo delo pa je bilo spremljano tudi z dobrimi statistikami.

V neki televizijski oddaji ga je novinar vprašal, če zjutraj, ko se brije, misli na predsedniške volitve, ki se bodo odvijale leta 2007. Ponavadi se politiki izognejo tej vrsti vprašanj, a ne Sarkozy. Bliskovito je odgovoril, da nanje še kako misli, in to ne samo, ko se brije! Ambicije, da bi zavzel mesto spontanega kandidata desnice za predsedniške volitve 2007, so postale javne. Odtlej se je več govorilo tudi o njegovi ženi Cecilii, ki, kot pravi sama, zanj dela prostovoljno.

In kaj želi Sarkozy? Njegov cilj je ponovno definirati debato o imigraciji: legalni priseljenci naj ostanejo, nelegalni pa naj se izženejo v njihove države. Že nekaj tednov poskuša odpreti debato o vlogi in mestu cerkve v Franciji. V neki nedavno objavljeni knjigi ocenjuje, da mora biti zakon o laičnosti države, ki loči državo od cerkve, iz leta 1905 ponovno obdelan. Za pet milijonov muslimanov in za konservativne katolike je ta naznanitev zelo zanimiva. Chirac pa je že pokazal svoje nasprotovanje Sarkozyjevim idejam. To seveda ni edina tema, ki ločuje politika. Sarkozy zagovarja bolj liberalno politiko, ki bi bila bolj povezana z ZDA (v Irak je hotel poslati francoske vojake), hkrati pa želi prepričati čim širši krog volilk in volilcev Le Penove Front national s poudarki o varnosti, volilce konservativne desnice z oznanjanjem svoje krščanske vere in volilce celotne desnice z odločno liberalno gospodarsko politiko.