Born in the U.S.A.

Republikanci so začeli z operacijo Arnold

JFK - John F. Kerry - je sicer letos ostal brez Bele hiše, toda družina Kennedy, ki je dala onega prvega, pravega, križanega, mučeniškega JFK-ja, je spet na tem, da se prebije v Belo hišo. Ne letos, se razume, ampak leta 2008. Kako? Zelo preprosto: če bo leta 2008 novi ameriški predsednik postal Arnold Schwarzenegger, potem bo First Lady postala njegova žena, Maria Shriver, ki sodi v dinastijo Kennedy. V Belo hišo bi se spet vrnil glamur. In vonj po Camelotu. Problem je kakopak le v tem, da Arni po trenutni zakonodaji - po trenutni dikciji ameriške ustave - ne more kandidirati za predsednika. Iz dobro znanega razloga: ker ni bil rojen v Ameriki. Ker je naturaliziran. Ameriška ustava - Article 2, Section 1, Clause 5 - namreč že vse tja od pamtiveka pravi in vztraja: "Za predsednika lahko kandidira le rojeni ameriški državljan (natural born) ali pa oseba, ki je imela v času sprejema ustave ameriško državljanstvo." Ustava sicer ne pove, kaj to pomeni "natural born", zato pa to pove United States Code (Title 8, Section 1401), ki je nekaj takega kot kolekcija vseh splošnih in permanentnih ameriških zakonov. Za rojenega ameriškega državljana v grobem velja: prvič, oseba, ki je bila rojena v Ameriki, drugič, oseba, ki je bila v tujini rojena ameriškim staršem (tu obstaja kopica variant - dovolj je celo že to, da je ameriški državljan eden izmed staršev), in tretjič, oseba neznanih staršev, potemtakem oseba, ki je bila "najdena" v Ameriki, toda pod pogojem, da je bila "najdena" pred svojim petim letom in da se do njenega enaindvajsetega leta ne izkaže, da je bila rojena zunaj Amerike.

Arni ni natural born. Rojen ni v Ameriki - niti ni v tujini rojen dvema ali pa enemu Američanu. Niti ni najdenček. Okej, ustavni Clause 5 je v resnici malce daljši (predsedniški kandidat mora imeti vsaj 35 let, v Ameriki je moral preživeti vsaj 14 let), toda nobena skrivnost ni, zakaj je tam - ustanovni očetje, kreatorji svobodne, demokratične in neodvisne Amerike, so ga v ustavo zapisali zato, ker so se bali subverzije, sovražnega prevzema Amerike. Saj veste, v Belo hišo bi se lahko pritepel kak tajni agent britanske monarhije, ki bi potem prevzel ameriško vojsko in Ameriko ponovno priključil britanski kroni. Ustanovni očetje so zelo pazili, da se v administracijo ne bi infiltriral kak tujec. Točno, Clause 5 je bil ves ta čas varovalka, element nacionalne varnosti: nikoli ne veš, kakšni so ljudje, ki se rodijo v tujih deželah - hej, lahko da so bolj lojalni deželi, v kateri so bili rojeni, kot pa deželi, v kateri kandidirajo za predsednika. Henry Kissinger, arhitekt in ideolog ameriškega imperija v sedemdesetih letih, tako ni mogel nikoli kandidirati za ameriškega predsednika - ker ni bil rojen v Ameriki. V preteklosti so že mnogi lobirali za spremembo tega člena oz. za sprejem ustavnega amandmaja, ki bi predsedniško kandidaturo omogočil vsem Američanom (ne glede na to, kje so bili rojeni), toda niso prišli daleč. Zdaj je drugače - Bush je ostale republikanske politike tako zasenčil, da bodo republikanci na predsedniških volitvah leta 2008 potrebovali kandidata, ki mu Bush ni pobral vse karizme. Rudy Giuliani, nekdanji župan New Yorka, nekaj karizme sicer ima, toda varal je ženo in se ločil, tako da je samski (pa še bolan), kar ni ravno v skladu z likom republikanca, pregovornega varuha družinskih vrednot, podpredsednik Dick Cheney pa tudi ne pride v poštev. Ker je preveč bolan. In preveč kompromitiran. Republikanci zato takega kandidata - in svojo prihodnost, heh, jamstvo "tisočletnega rajha" - vidijo v Arniju. Pa četudi je za pravico do izbire. Četudi je proti ustavnemu amandmaju, ki bi prepovedal istospolne poroke. In četudi je povezan s Kennedyji.

"Arnijev amandma"

Že oktobra, pred volitvami, se je pojavil novi, dobro ozvočeni val pozivov k sprejemu ustavnega amandmaja, ki bi Arniju omogočil dostop do Bele hiše, toda tedaj se s tem ni nihče ukvarjal. Po volitvah se je vse spremenilo - pojavile so se spletne strani (npr. amendforarnold.com), ki pozivajo k sprejemu amandmaja, pojavili so se akcijski odbori, ki lobirajo za sprejem amandmaja, in na TV so se pojavili oglasi, ki agitirajo za sprejem amandmaja in ki so ji sponzorirali Arnijevi kalifornijski jurišniki. "Ne moreš sam izbrati dežele, v kateri se rodiš. Lahko pa izbereš deželo, ki jo ljubiš." Aha. Na voljo so že mikice in klobuki. Tisti, ki lobirajo za sprejem amandmaja, poudarjajo, da je tisti del člena, ki naturaliziranim Američanom onemogoča predsedniško kandidaturo, smešen, neumen, nepravičen, arhaičen, zastarel, nepotreben in celo ne-ameriški in da je treba to nepošteno oviro čim prej odstraniti. Ali ne bi zadoščala že starost (35 let) in prebivanje v Ameriki (14 let)? K podpori pozivajo tudi demokrate: hej, če bo ta amandma sprejet, bo lahko za predsednika kandidirala tudi Jennifer M. Granholm, demokratska guvernerka Michigana, ki je bila rojena v Kanadi! Ker pa hočejo Arnijevi navijači ustvariti prostrano in bučno internetno aktivistično mrežo (ja, po zgledu online organizacije MoveOn.org, ki slovi predvsem po rušenju Busha), ne preseneča, da postaja "Arnijev amandma" glavna topika spletnih forumov in blogosfere.

Tudi nekateri mnenjski voditelji, recimo William Safire (New York Times), so pobudo že blagoslovili, tako da je do medijskega blitzkriega le še korak. In seveda, tudi nekateri kongresniki in senatorji se že trudijo z lobiranjem - razlika je le v tem, da eni furajo amandma, po katerem bi moral imeti naturalizirani Američan ameriško državljanstvo vsaj 20 let, preden bi kandidiral za predsednika, medtem ko drugi predlagajo 35 let. Jasno, Arniju, ki pravi, da nima nič z "operacijo Arnold", bolj ustreza prvi predlog, navsezadnje, Arni ima ameriško državljanstvo 21 let. V naslednjih mesecih - oh, in naslednjih letih - lahko pričakujemo izdatno, bučno stopnjevanje lobiranja. In agitiranja. Sprejem novega ustavnega amandmaja v Ameriki ni mala stvar: amandma mora namreč v obeh domovih kongresa dobiti dvotretjinsko podporo. A to še ni vse - ratificirati ga morajo tudi tri četrtine ameriških zveznih držav. Ergo: 38 držav. Ne, v Ameriki ustavne spremembe niso ravno hit - zadnji amandma so ratificirali leta 1992.

Toda če bo začel "Arnijev amandma" v sondažah kazati znake življenja, lahko hitro pričakujemo tudi stopnjevanje izsiljevanja. In zastraševanja. Zlasti republikanskega, se razume: ljudje, če ne bo Arni predsednik, bodo teroristi udarili Ameriko! Le Arni lahko zagotovi nacionalno varnost! Če bo v Beli hiši veliki Arni, se bodo teroristi razbežali! Ustrašili se ga bodo! Na smrt! Hja, tako kot so se Rusi in ostali komunisti v osemdesetih na smrt prestrašili predsednika Ronalda Reagana, bivšega h'woodskega zvezdnika. Gotovo veste, kaj še vedno ponavljajo reaganisti in hardcore republikanci: da je Reagan dobil hladno vojno. Da je zjebal Sovjetsko zvezo. Da je zrušil komunizem. Da je uničil "imperij Zla". Ker je bil tako karizmatičen, tako brezkompromisen in tako odločen, so se komunisti preprosto ustrašili in rekli: okej, zmagali ste! Priznamo poraz! Samo ne napadite nas! Sliši se smešno, toda tako se še vedno glasi najbolj populistična verzija razpleta hladne vojne. In dobro se je prijela. Celo tako dobro, da mnogi zdaj v Arniju vidijo rešitelja, bolje rečeno - jamstvo za zmago v "vojni proti terorju". Hej, Reagan je bil le Reagan, pa so se teroristi kar usrali - kaj bo šele, ko bodo zagledali Arnija! Če je že Reagan tako jasno in odločno poskrbel za red in varnost, potem bo Arni to storil še lažje - ker je pač Arni. Ko se bodo spomnili, kako je v Resničnih lažeh - oh, ali pa v Civilni žrtvi - obračunal s teroristi, ki so grozili Ameriki, jih ne bo mogel več nihče prepričati, da Arni ni pravi. Ni čudno, da kanijo "proarnijevske" oglase vrteti tudi med TV predvajanjem Resničnih laži. Nihče ni znal likvidacije Zla - okej, eksekucije - pospremiti z bolj efektno repliko. V Resničnih lažeh je Arni islamskemu teroristu tik pred likvidacijo - tik pred izstrelitvijo - dahnil: "You're fired!" V Predatorju je likvidiranemu, prebodenemu gverilcu siknil: "Stick around!" V Popolnem spominu je likvidirani Sharon Stone dahnil: "To imej za ločitev!" V Eraserju pa je likvidiranemu aligatorju siknil: "Zdaj si prtljaga!" Te replike je potem prelevil v svojo malo politiko, v predvolilne slogane - in postal guverner Kalifornije. Ni mogel zgrešiti. Arni na lepem ni bil več le fantazija, ampak realnost.

Da je marinec, ki je v Faludži likvidiral onega ranjenega, neoboroženega iraškega gverilca, retorično imitiral Arnija ("Zdaj je mrtev!"), ne preseneča, kakor tudi ne preseneča, da slogan "Arnie for President" postaja nova velika stvar ameriške politike in javne razprave. Kar bo dobro tudi za medije: namesto o Iraku, "kolateralni škodi", Faludžah, mrtvih ameriških vojakih in izgubljanju "src in glav" bodo lahko v nedogled premlevali to, ali naj Arniju omogočijo kandidaturo za ameriškega predsednika. In ko bodo ljudem pojasnili, da Arni ne bo le predsednik, ampak tudi vrhovni poveljnik oboroženih sil, bo vse skupaj še lažje - nihče ne zna tako zvijati in lomiti rok kot Arni. Barabo zgrabi za jajca - in glava sledi. Ni volje, ki je ne bi zlomil. Sploh pa - ker je igralec, bo lažje manipuliral z ljudmi. In ker je Evropejec, bo lažje manipuliral z Evropejci.

Ljudje proti

Vsekakor, če je Arni postal guverner Kalifornije, lahko postane tudi ameriški predsednik: glede na to, kako hitro in bombastično - heh, blockbustersko - se je povzpel, je mogoče vse. A po drugi strani - od leta 1980, ko je predsednik postal Reagan, je v Ameriki itak mogoče vse. Američani od svojega predsednika pričakujejo, da bo tudi igralec - saj veste, da jih bo emocionalno šponal, da jih bo strašil in da bo svoje akcije pospremil z efektnimi replikami. In ko Arni svoje kandidature za guvernerja Kalifornije ni napovedal na tiskovni konferenci, ampak v zabavno-razvedrilnem showu Jaya Lena ("Tonight Show"), je bilo jasno, da je njihov igralec prišel. Republikanski možganski trust, ki ga vodi Bushev svetovalec Karl Rove, je takoj ugotovil, da bo politika - demokratskega guvernerja Graya Davisa - lažje porazil igralec kot republikanski politik. Ni kaj, tudi sam Bush je Arniju dobro sondiral teren - realnost je spremenil v serijo fikcij in prerokb, ki v glavnem izpolnjujejo same sebe, logiko in fakte je odmislil, vojno pa formatiral oz. cenzuriral tako, da ustreza okusu njegove ciljne publike. Zelo h'woodsko.

In če dobro pomislite, Arni po malem že igra državnika, predsednika... ee, globalnega voditelja - v zelo kratkem času je obiskal Japonsko, Jordanijo in Izrael, na pogrebu avstrijskega predsednika pa je, kot se morda spomnite, nadomeščal Busha. Ergo: Arni se skuša tudi politično internacionalizirati. Reči hoče - glejte, nisem brez smisla za diplomacijo! Drži, Amerika je dežela priseljencev, ustavni člen, ki naturaliziranim Američanom onemogoča predsedniško kandidaturo, je absurden, in Bush bi si Arnija najraje pripel na suknjič, toda ironija je v tem, da bo Amerika prav zaradi klime, ki jo je ustvaril Bush, "Arnijev amandma" težko požrla - mar ni Bush Američanom zadnja štiri leta stalno vlival prav strah pred tujci? Mar ni prav Bush naredil največ za to, da Arni ne bi mogel kandidirati? Nehote, se razume. Drugi zdaj to počnejo hote. Na eni strani so tisti, ki Arniju očitajo stare grehe - da je sin nacista, da je hvalil Hitlerja, da je slavil Kurta Waldheima, da je podpiral apartheid, da je spolno nadlegoval ženske, da je kadil marihuano in da je v resnici le groteskni barbar ter megalomanski h'woodski narcis, ki mu ne moreš zaupati kovčka z jedrskimi skrivnostmi - hej, če hoče, naj predsednika igra v filmih! Ponujajo celo nagrado za najboljši antiarnijevski propagandni spot. Na drugi strani so tisti, ki so absolutno in kompletno proti spreminjanju ustave - ustava je dobra taka, kot je! Pika. Ustanovni očetje so že vedeli, zakaj je taka in zakaj ni dobro, da tujci kandidirajo za ameriškega predsednika! Hočete, da kandidira Mihail Gorbačov? Ali George Soros? Ali pa tip, ki ga bo izbral Jacques Chirac?

Na tretji strani pa so tisti, predvsem liberalci, progresivci ipd., ki bi na spremembo tega absurdnega člena v normalnih okoliščinah celo pristali, toda v trenutnih okoliščinah se jim zdi to srhljivo in nesprejemljivo, le tipični republikanski trik, le še ena pučistična goljufija, s katero skušajo republikanci v Belo hišo pripeljati svojega človeka, bolje rečeno - še en dokaz, da hočejo republikanci ugrabiti in demontirati ustavo. Antibušistično gibanje že ves čas poudarja, da je "patriotska" protiteroristična zakonodaja (Patriot Act) sprta z ustavo, da je le cinična pretveza za zategovanje demokracije, državljanskih pravic in svoboščin, da pod krinko "vojne proti terorju" posega na področja, ki nimajo nobene zveze s terorizmom (politična opozicija, "vojna proti mamilom", kriminal), in da ima Bush Američane za 10-letne otroke, ki ne potrebujejo ustave, ampak Njega: kompletna ustava - ne pa le Clause 5 - se mu zdi zastarela. In ko pomislijo, kaj vse je zadnja štiri leta počel Bush, si avtomatično rečejo: še malo, pa bo ustavi dodal tudi amandma, ki mu bo omogočil še tretji mandat! Kar pa zanj ne bi bilo nujno dobro - potem bi lahko namreč ponovno kandidiral tudi Bill Clinton, ne.

Arni morda ne bo prišel skozi, toda če bo prišel in se leta 2008 zavihtel v Belo hišo, utegne biti zoprno. Zakaj? Spomnite se Reagana: ker je bil bivši h'woodski zvezdnik, je moral ob prihodu v Belo hišo dokazati, da je realen. Zato je pretiraval. Kar je bilo zelo tvegano, zlasti če upoštevate, da je hladna vojna tedaj še vedno obstajala, da sta bili obe strani - obe velesili - še vedno hudo histerični in da je bilo na obeh straneh polno jastrebov, ki so komaj čakali, da bi lahko odprli silose, aktivirali jedrske rakete in sprožili poslednjo sodbo. Zdaj je podobno - svet je spet prestreljen z napetostjo, histerijo, hladom in zelo živčnimi jastrebi. In zdaj si predstavljajte, da Arni postane prezident - ja, ker je bivši h'woodski zvezdnik, bo moral dokazati, da je realen. Da ni le sanjač. Zato bo pretiraval. Toda Arni za razliko od Ronnieja ni le bivši h'woodski zvezdnik, ampak tudi bivši tujec, kar pomeni, da bo moral še dodatno pretiravati - dokazati bo pač moral, da je nadpatriotski, patriot vseh patriotov, bolj patriotski in bolj ameriški od natural born Američanov.