Mavrica spolnih radosti

Dejstvo je, da je homoseksualnost stara toliko kot človeštvo. In nič manjše dejstvo ni, da jo od samega začetka pa vse do današnjih dni zvesto spremljajo stereotipi, predsodki in barve.

Začnimo s stereotipi. Vprašajte deset naključnih mimoidočih, kako po njihovem izgleda homoseksualec. Ne, ne boste desetkrat dobili enega in istega odgovora, kot v primeru, če bi jih vprašali, kako izgleda miss sveta, dobili boste deset različnih odgovorov. Prvi bo povprečnega homoseksualca opisal kot tipa, ki se obnaša kot ženska. Drugi kot razgaljenega kerlca v verigah in usnju. Tretji kot osebo z izbranim okusom in slogom. Četrti kot zafnanega ljubitelja kiča. Peti kot moškega striptizerja. Šesti kot, kaj pa vem, Maria. In tako naprej. "To je popolnoma normalno," pravi Michael Thomas Ford v knjigi Ultimate Gay Sex. "Eden od vprašanih bo homoseksualca zagotovo opisal kot osebo, ki izgleda tako kot vsi ostali. Vsak opis bo pravilen. Geji so pač različnih velikosti, oblik, tipov, barv, stilov in imajo različne načine obnašanja." Skratka, za geje je v prvi vrsti stereotipno to, da niso stereotipni, čeprav se družba in mediji s tem še ne znajo sprijazniti. Evo, pa smo že pri predsodkih, o katerih pa je nesmiselno razpravljati, dokler v fotelju podpredsednika slovenskega parlamenta sedi človek, ki z multimedialcem Renejem iz principa noče popiti skodelice čaja (okej, morda bi raje kavo, pa mu je niso ponudili), in dokler novonastavljeni minister za delo, družino in socialne zadeve problematiko istospolnih zakonskih skupnosti prelaga na pleča ministrstva za zdravje. Slednjemu gospodu v poduk povejmo, da je homoseksualnost veljala za duševno bolezen do leta 1973, ko jo je ameriško psihiatrično združenje enoglasno črtalo s tega seznama. Edina strokovna literatura, ki homoseksualce vztrajno definira kot patološke osebe ali po domače grešnike, tako ostaja Sveto pismo.

Jep, homoseksualna skupnost zaradi takih posameznikov in dogem samo pridobiva na živopisnosti. Nič čudnega, da so si za svoj simbol izbrali mavrično zastavo, tako imenovano zastavo svobode, ki je nadomestila zlovešči rosawinkel, rožnati trikotnik, s katerim so nacisti v koncentracijskih taboriščih označevali homoseksualne internirance, v sedemdesetih letih minulega stoletja pa so ga civilna gibanja uporabljala kot simbol upora in gejevske solidarnosti.

Zastava svobode je prvič zaplapolala leta 1978 na paradi ponosa v San Franciscu, njeno mavrico pa je v izvirniku tvorilo osem barv: rdeča, oranžna, rumena, zelena, turkizna, temno modra, vijolična in rožnata. Zastave, ki so se pozneje razvile iz osnovnega modela, lahko poljubno združujejo tudi sedem ali šest barvnih prog, barve oziroma simboli, ki pridejo v poštev za kombiniranje, pa so, kot razlaga Eric Chaline v ilustriranem vodiču z naslovom Gay Planet, že prej omenjene rdeča, ki predstavlja življenje, oranžna (zdravje), rumena (sonce), zelena (narava), turkizna (umetnost), vijolična (duh), temno modra (harmonija) in roza, ki simbolizira spolnost.

Coming Out

Zahodna zgodovina homoseksualnosti je vse od antike pa do izbruha seksualne revolucije v šestdesetih zgodovina nasilja in diskriminacije. Če homoseksualcev niso v božjem imenu zapirali, mučili, zaplinjali ali kako drugače pobijali, so jih pogosto v skladu s civilnimi postavami pravnih držav nadlegovali, šikanirali, izsiljevali ali kako drugače poniževali. Velika Britanija je denimo homoseksualnost dekriminalizirala šele leta 1967, Kanada pa dve leti kasneje, po znamenitem stonewallskem uporu, ki je pomenil začetek organiziranega gibanja istospolno usmerjenih državljanov in predvsem začetek boja za enakopravnost v družbi. Osem policajev v civilu je 28. junija 1969 ob treh zjutraj vdrlo v Stonewall Inn, priljubljeno zbirališče gejev, lezbijk in transvestitov v newyorškem West Villageu, ter izvedlo racijo. V kiblo so zbasali tri transvestite, ki so delali za šankom, in eno lezbijko, ki je tam nič hudega sluteč srkala pijačo. Ta represivna segregacija je med prisotnimi naletela na spontan upor v obliki metanja steklovine in kovancev v maro, ki so ga šele po slabi uri razgnale policijske okrepitve. Naslednji dan so se pretežno istospolno usmerjeni demonstranti vrnili v tisočih, zahtevali svoje pravice in konec represije na osnovi njihove spolne usmerjenosti. Na prvo obletnico dogodkov so se udeleženci prve parade ponosa masovno in javno deklarirali za homoseksualce, kar je tako v establišmentu kot v medijih povzročilo tektonske premike. Leta 1978, ko so prvič razvili zastavo svobode, so se istospolno usmerjeni širom po ZDA zbirali že v desettisočih.

Na strah pred prebujajočo subkulturo je dve leti kasneje zelo plastično opozoril kultni triler Williama Friedkina Cruising (pri nas preveden kot Vaba), ki je na gejevsko skupnost pogledal naravnost skozi paranoično prizmo predsodkov tako imenovane normalne in moralne večine. Al Pacino igra detektiva, ki se z namenom, da bi razkrinkal serijskega morilca homoseksualcev, infiltrira v gejevsko podzemlje in pristane v pandemoniju hotnih, potnih, motnih, motenih, dekadentnih, perverznih, v usnje in verige odetih modelov, od katerih se lahko vsakdo pri priči kvalificira za serijskega morilca. Film se kakopak razplete v slogu maksime, da če ti pogledaš v brezno, tudi brezno pogleda vate, kar pa za našo zgodbo ni pomembno. Zanimivejši je prizor, ko se Pacino pred vhodom v gejevski klub ustavi pri štantu s pisanimi rutkami. Ko želi eno kupiti, ga prodajalec vpraša, kakšne barve naj bo. Pacino pravi, da je vseeno, tip na štantu pa ga popravi, da to še zdaleč ni res, saj ima vsaka barva svoj točno določeni pomen. Še več, s tem, v katerem žepu jo nosiš, daješ vedeti, ali neko spolno storitev prodajaš ali kupuješ.

Fikcija ali fakt, me je zanimalo. "Fakt," je odvrnil v oprijete usnjene hlače oblečeni arijski blondinec Gerd, eden od plesnih artistov, ki so lani med berlinskim Venusom animirali dogajanje na stojnici gejevske porno produkcije Man's Art. Opazil sem pač, da je bila živopisna rutka obvezna oprema vseh nastopajočih.

Barvna signalizacija

Vprašanje, kako seksajo homoseksualci, si v glavnem zastavljajo tisti, za katere je tudi heteroseksualna spolnost bolj ali manj španska vas. Homoseksualni spolni odnosi so še toliko večji tabu zato, ker odstopajo od predstav večine ljudi in ker gre za nekaj, na kar ta večina nima nobenega vpliva. In tisto, česar večina ne pozna ali ne razume, je zanjo že po definiciji nevarno. Gejevski barvni kod seksualne signalizacije je bojda nastal v izogib odvečnim vprašanjem in pojasnevanjem, pa tudi zato, da bi olajšal medsebojno komunikacijo bodisi v glasnih specializiranih klubih bodisi v "normalnem" okolju, kjer bi tradicionalna govorica telesa povzročila zgražanje ali nelagodje prisotnih. Signalizacija z barvnimi robčki je bila v gejevski skupnosti še posebej aktualna v sedemdesetih in osemdesetih, še zmeraj pa služi prebijanju ledu med istočutečimi neznanci. "Pri nas v Sloveniji se po mojih izkušnjah in vedenju tega ni prakticiralo," je pojasnil Rene, preden je odletel na podaljšane počitnice v London. "Scena se pač nikoli ni razvila do te mere, da bi imeli specializirane klube za orto gejevsko publiko. Razvila pa se ni zato, ker smo premajhni, in zainteresirani so raje zahajali na kruzanje v tujino. Vem, da ta kod obstaja, vendar jaz komuniciram drugače."

Pravila igre so torej zelo preprosta. Robček točno določene barve, ki oglašuje vaše seksualne preference, zataknete v zadnji hlačni žep. To se v žargonu imenuje "flagging", dobesedno mahanje z zastavo. Če robček nosite na svoji levi strani, s tem sporočate, da raje igrate aktivno oziroma dominantno vlogo. Če robček zataknete v desni žep, pomeni, da pri določeni spolni praksi bolj uživate v pasivni oziroma podrejeni vlogi. Primer: če vam iz levega žepa visi bel robček, sporočate, da ga radi drkate partnerju; če vam robček gleda iz desnega žepa, to pomeni, da uživate, če vam ga partner drka.

Glede na Gerdovo razlago so v praksi možne in zaželjene tudi kombinacije različnih barvnih robčkov, na vprašanje, ali sistem barvne signalizacije deluje tudi pri navezovanju heteroseksualnih spolnih stikov, pa je odgovoril, da bi teoretično lahko deloval, vendar bom v praksi hudičevo težko našel "normalno" žensko, ki bi bila pozorna na barvne robčke, viseče iz moških žepov, in bi se ji ob tem še ljubilo razmišljati o njihovi sporočilnosti.