26. 12.

Če bi kak delavec preživel toliko časa na počitnicah kot Bush, bi ga že zdavnaj odpustili. Ko je 26. decembra Indonezijo, Šrilanko, Indijo, Tajsko in še 8 dežel v Indijskem oceanu udaril apokaliptični cunami, je svet takoj reagiral - od povsod je prihajala pomoč, začela se je masivna reševalna operacija, predsedniki, premjeji in kanclerji pa so v trenutku prekinili počitnice. Razen Busha, ki je mirno ostal na svojem teksaškem ranču. Ni se zganil. Ni se oglasil. Iz njegovega kabineta je prišlo le "sožalje" vsem prizadetim. In to je bilo vse. Konec prvega dne. Naslednji dan, ko je število žrtev že strmo naraščalo in ko je bilo že povsem jasno, da gre za najhujšo naravno katastrofo v zadnjih štiridesetih letih, je Bush še vedno trimčkal, kolesaril in jezdil. Še vedno se ni zganil. In še vedno se ni oglasil. Iz njegovega kabineta so le sporočili, da ga o tragediji obveščajo in da "misli in moli za vse tiste, ki trpijo". Nič, Bush je drugi dan očitno končal z molitvijo. Z ranča svoje riti ni premaknil. In prišel je tretji dan, torek. Bush je še naprej trimčkal - in molil. Nobene izjave. Nobene reakcije. Vsi so govorili o morilski katastrofi in komaj predstavljivi humanitarni krizi, le Bush ne. Počitnic še vedno ni prekinil. Iz njegovega kabineta so le sporočili, da je "žalosten in da izreka sožalje". O molitvi tokrat niso poročali, toda ko so se novinarji naveličali Bushevega molka in začeli spraševati, zakaj se zaboga že ne zgane, je njegov tiskovni predstavnik zajedljivo siknil: "Predsednik hoče biti temeljito obveščen o naših prizadevanjih. Noče dati le simbolične izjave v slogu 'Sočustvujemo z vami'". Aja? In kaj smo poslušali tri dni? Da je Bush žalosten in da žaluje - Busha je bila tri dni sama simbolika. Z eno besedo - tri dni smo poslušali le, da "voditelj svobodnega sveta" moli. Kar je bilo noro in smešno, tako rekoč groteskno. Ne pozabite namreč, da je prav Bush ta, ki nenehno - ob vsaki priložnosti, zreli ali nezreli - poudarja, da je "sočuten". In da bi bila mera polna: Bush je le dan pred katastrofo - v patetičnem božičnem govoru - ljudi pozval, da naj mislijo tudi na tiste, ki nimajo sreče. Ljudje, ki jih je pogubil cunami, ne morejo ravno reči, da so imeli srečo. Bush je pokazal neobčutljivost cunamijskih razsežnosti.

Oglasil se je šele četrti dan, v sredo, ko je bilo že povsem jasno, da bo žrtev cunamija več kot 100.000, da je opustošenje brezmejno in da je brez strehe nad glavo ostalo nekaj milijonov ljudi, toda vzel si je le tri minute - kar na ranču, se razume. Povedal je, da sta z Lauro "šokirana in užaloščena", da je govoril z voditelji najbolj prizadetih dežel ter da je v Indijski ocean poslal letalonosilko, letala, marince in plavajočo bolnišnico. Ha. To, da se je Bush prebudil šele četrti dan, je bila huda napaka - hja, tipični bušizem. Toda ni se še dobro polegel odmev te napake, ko je že začela odmevati druga napaka - licitacija za dežele, ki so jih opustošili cunamiji. Bolje rečeno - inkorporacija katastrofe. Kot veste, je Bush "najprej" rekel, da prizadetim deželem namenja 35 milijonov dolarjev. Ker pa so ga mediji, javnost in mednarodna skupnost zasuli z očitki, da je stiskaški, in ker so druge dežele v času, ko je sam obljubljal 35 milijonov, obljubile bistveno več (npr. Španija 68 milijonov, Britanija 40 milijonov), je cifro dvignil - na 350 milijonov. Izgledal je dezinformirano, neprizadeto in predvsem farsično, podobno kot oni slepi potnik v filmu Kdo neki tam poje. Saj veste, ko ga kondukter zasači brez karte, evforično dahne: "Kdo pravi, da nimam za karto - daj mi pet kart!" To ko je Bush obljubil 350 milijonov, je Japonska prišla že do 500. Jasno, tudi drugi so višali - niso hoteli, da bi zmagal Bush. Bolje rečeno, niso hoteli, da bi Bush svoje "nacionalne interese" zasidral še v Indijskem oceanu. To ni bilo več ponujanje in obljubljanje pomoči, ampak geopolitična dražba, ki jo je poganjala korporativna logika: kdor bo več dal, bo več dobil. Na določeni točki to niso bile več donacije, ampak investicije. In to licitiranje za nesrečne dežele, ki so jih zbili cunamiji, je bilo perverzno in groteskno, podobno kot v Chaplinovem Velikem diktatorju, v katerem "Hitler" in "Mussolini" stalno tekmujeta, kdo je boljši, višji in pomembnejši - in pri tem ne izbirata sredstev. Vsem se je očitno zazdelo, da je ta regija zrela za inkorporacijo in rekolonizacijo, obenem pa se je očitno vsem tudi zdelo, da je izklicna cena za to regijo po opustošenju - in "razvrednotenju" - nizka in da jo lahko kupijo že za drobiž. Ni čudno, da je Adam Ereli, predstavnik zunanjega ministrstva, nekje vmes rekel, da bo Amerika ogroženi regiji odprla "kreditno linijo". Kreditno linijo? Noro! Lepo prosim, kdo še v času ultimativnih katastrof govori o kreditih ali pa posojilih!? Lapsus je bil tako hud in tako brezdušen, da ga za vsak primer raje niso več omenjali. Se je Adam zmotil? Je rekel preveč? Ne, rekel je natanko to, kar je hotel reči - da je ameriška humanitarna pomoč vedno le biznis.

"Inicialnih 35 milijonov"

Toda najbolj smešne in najbolj samoponižujoče akrobacije je na poti do svojih "petih kart" izvajal prav Bush. Specifično, njegova administracija je z majhno pomočjo medijev - predvsem svojih trobil, recimo TV mreže Fox News - tistih 35 milijonov spremenila v "inicialnih 35 milijonov". S tem je hotela reči: vidite, najprej smo za opustošeno regijo namenili 35 milijonov, ker pa so se potem iz dneva v dan kazale vse hujše razsežnosti katastrofe, smo znesek povečali! Tistih 35 milijonov je bilo le inicialnih! Kar je seveda daleč od resnice. Tragikomedija je namreč v tem, da tistih "inicialnih 35 milijonov" sploh ni bilo inicialnih. In da bi bila tragikomedija res popolna, je Busha najbolj potunkal prav sam Fox News, ko je 27. decembra poročal, da je Busheva administracija za ogroženo regijo namenila 400.000 dolarjev. Ja, pičlih, skopih, stiskaških štiristo tisočakov! No, v istem poročilu so tudi rekli, da bodo v bližnji prihodnosti dodali še 4 milijone in da bo končni ameriški total verjetno znašal 15 milijonov. "Inicialno" je torej Bush za ultimativno katastrofo namenil 400.000 dolarjev. Bolje rečeno, "inicialnih 35 milijonov" je v resnici znašalo le 400.000 dolarjev. Teh 400.000 dolarjev je potem naraslo na 15 milijonov, na 35 milijonov pa šele, ko je Jan Egeland, predstavnik ZN, Bushu posredno očital, da je stiskaški. Rekli boste: ampak Bush ni mogel kar takoj vedeti, da je katastrofa tako velika! Saj. Bush je pač Bush - nikoli nič ne ve. Vsi ostali so vedeli, da islamski ekstremisti pripravljajo napad na Ameriko, le on ne - vsi ostali so takoj vedeli, da gre za katastrofo neslutenih razsežnosti, le on ne. Kongres lahko spet sestavi komisijo, ki se bo ukvarjala z vprašanjem: kaj je predsednik vedel? In Michael Moore bo spet lahko posnel dokumentarec o tem, kako se je Bush na dan katastrofe skrival.

No, ko je Bush 31. decembra vendarle ponudil 350 milijonov, je Neil Cavuto, eden izmed najbolj demagoških in najbolj nestrpnih voditeljev TV mreže Fox News, zmagoslavno dahnil: "Kot smo izvedeli danes, je Amerika svojo pomoč povečala na 350 milijonov. To je desetkrat več od inicialnega zneska, toda vprašanje je, ali je to dovolj, da bo utišalo tiste, ki pravijo, da smo stiskaški." Iskreno rečeno, Neil, to jih ne bo utišalo. 350 milijonov? Lepo prosim! Na tisoče razlogov je, zakaj je to nesramno in sramotno premalo. Prvič, Busha vojna v Iraku stane skoraj 10 milijonov na uro. Drugič, od kongresa je za napad na Irak brez problema izsilil dodatnih 87 milijard - hej, piece of cake. Tretjič, Pentagon je lani zagonil 420 milijard, ali natančneje - samo za golo destrukcijo je zagonil 100 milijard. Četrtič, Bush o rekordnem deficitu, ki ga je pridelal, govori s tako lahkoto in nonšalanco, da se zdi 350 milijonov res drobiž. Petič, republikanska konvencija v New Yorku je stala 166 milijonov. In šestič, Busheva inavguralna proslava bo stala 50 milijonov. Razumete? Predsednik "najbogatejše nacije na svetu", ki hlini globalnega človekoljuba in ki je za predvolilno kampanjo zapravil več kot 200 milijonov (in mesec dni kasneje le nemočno gledal, kako so ratingi njegove priljubljenosti padli pod 50%!), ne bi smel biti tak Scrooge. Še zlasti ne za Božič, heh. Sploh pa ne bi smel cenkati, ampak bi moral za potrebe regije, ki so jih opustošili cunamiji, nakazati 18 milijard - ja, tistih 18 milijard, ki jih je namenil za obnovo Iraka. Bolje rečeno, tistih 18 milijard, ki jih zdaj ne more in ne more zapraviti, ker je še vedno preveč zaseden z rušenjem in uničevanjem Iraka. Ko je nedavno preoral Faludžo, se je 300.000 ljudi takoj preselilo v šotore. Ali pa kar na prosto. Bush je za sabo pustil katastrofo, razdejanje - cunamijsko opustošenje. Razlika je v tem, da svet Faludži ni namenil reševalne operacije. Zakaj naravne katastrofe pri ljudeh rodijo več solz kot katastrofe, ki jih povzroči človek, je misterij. Nacije tako niso tekmovale, katera bo dala več. Le zakaj - Faludža je ameriška. In Irak tudi. Le zakaj bi Irak, v katerem so Bushevi cunamiji pogubili že več kot 100.000 civilistov, razglašali za ogroženo cono ali pa za območje hude humanitarne katastrofe? Le zakaj bi se ugonabljali z Irakom, če pa je Indijski ocean še vedno frej? Hej, Indonezija ima toliko nafte, da je celo članica organizacije OPEC, delovna sila v regiji pa je tako poceni, da jo zahodne korporacije z užitkom izkoriščajo. Nerazvitost in podrazvitost te regije je Zahodu v veselje in ponos. Še več, nerazvitost in podrazvitost te regije je v interesu Zahoda. Manj ko plačajo delovni sili te regije, večji so profiti - in bolj ko se ta regija koplje v nerazvitosti in podrazvitosti, manjše možnosti ima v boju s cunamiji in podobnimi naravnimi katastrofami. Cunamimetrov si ne more privoščiti.

"Investicija v našo varnost"

Ni torej težko razumeti, zakaj je Bush tako cenkal in zakaj je opustošeni regiji "inicialno" in inicialno namenil le drobiž. Spomnite se le, katera je bila ključna fraza šovinistične, postseptembrske, revanšistične retorike: izbezali jih bomo iz lukenj! Ali pa: zbombardirali bomo njihove šotore! Ta retorika je ustvarjala in futrala vtis, da so ljudje v Tretjem svetu manj vredni, praktično ničvredni - hej, itak živijo v jamah in šotorih! Le zakaj bi jih zdaj po nepotrebnem razvajali? Ti ljudje so poceni! In izplačajo se nam le, dokler so poceni! Da so njihova življenja res manj vredna od ameriških, so potrjevale tudi televizije, ki so nenehno kazale trupla nesrečnih Azijcev - ameriških trupel nikoli ne kažejo. Sploh pa - cunamiji so udarili predvsem muslimanske nacije. Kar je kakopak zoprno - muslimani so teroristi, ne. Zdaj jim bomo pomagali - potem pa nas bodo napadli! In kaj če bodo pomoč namesto prizadetih dobili teroristi? Bush je s svojo "inicialno" ponudbo pokazal prezir do žrtev cunamija - tako kot je v Iraku pokazal prezir do žrtev svojega cunamija. Bush je bil še v dodatni zadregi: ustrašil se je, da bodo krščanski, evangeličanski fundamentalisti, njegovi veliki fani, zavezniki in donatorji, ki v muslimanih vidijo Zlo ali pa celo Satana osebno, v cunamiju pa apokaliptično kazen za teroristični napad na Ameriko, ponoreli, če bo muslimanom namenil preveliko pomoč. Zato niti ne preseneča, da smo lahko na dan, ko se je k besedi končno prijavil tudi Bush, na spletni strani westborojske baptistične cerkve (Topeka, Kansas) prebrali himno cunamijem, ki gre takole: "Hvala bogu za cunamije - pobili so 2.000 Švedov!" Odkod Švedi? Kaj je narobe s Švedi? Švedi so geji! Grešniki! Psi, ki žrejo svoje iztrebke! In Bog sovraži geje! Kazen za sodomijo pa je smrt! Pekel! Cunami! Indijski ocean je bil njihova Sodoma! In Gomora! Nič, baptistični fundamentalisti so cunamije le preselili v moralni kontekst, ki ga je z napihovanjem "vojne med Dobrim in Zlom", doktrino preventivnega udarca, retoriko retaliacije in gonjo proti istospolnim porokam ustvaril Bush. In da ne bo kakega nesporazuma - na spletnih straneh najbolj slavnih krščanskih fundamentalističnih organizacij a la American Family Association, Family Research Council, Moral Majority, Christian Coalition in Focus on the Family, ki so v adventnem času vsepovprek razlagale "pravi smisel Božiča" (in ki jih orgije v Abu Grajbu niso motile!), ste zaman iskali pozive k donacijam. Še več - tragedije niso niti omenile.

Bush je imel isti problem kot baptistični fundamentalisti - muslimane je zadnja leta tako šikaniral, da bi izgledal neprepričljivo, če bi Američane pozival k žalovanju za muslimani, ki so jih pokopali cunamiji. Štiri dni je potreboval, da se je spravil v lik, pa še tedaj je vzdržal le tri minute. Potem je bil prisiljen na pomoč poklicati Billa Clintona, specialista za žalovanje in tolažbo, tako rekoč poklicnega žalovalca, ki zna za človekom, ki ga ni nikoli videl, žalovati bolj prepričljivo kot njegova mati. Toda v skupen nastop s Clintonom je bil prisiljen še iz enega razloga: Clinton se je pred kamerami "zjokal" takoj po tragediji - davno pred njim. Prehitel ga je in mu ukradel show. Hja, Clinton je izgledal bolj predsedniško kot Bush. Da bi reč malce bolj uravnotežil, je v žalovalni paket vključil tudi svojega očeta, G.H. W. Busha, ki je v letih, ko ga v solze spravi čisto vse, celo cunami. In da bi vse skupaj izgledalo bolj prepričljivo, je v regijo, ki so jo razdejali cunamiji, poslal svojega brata Jeba, guvernerja Floride, največjega ameriškega eksperta za naravne katastrofe, predvsem za hurikane, se razume. Vprašanje: če je tak ekspert, zakaj je potem še vedno brez doma na tisoče Floridčanov, ki jih je prizadel zadnji val hurikanov?

Če ni jasno, zakaj se Zahod bolje odziva na naravne katastrofe kot na katastrofe, ki jih povzroči človek, pa je povsem jasno, zakaj se Bush tako slabo odziva na naravne katastrofe: ker ni koga bombardirati. Ni krivcev. Ni teroristov. Ni Osame bin Ladna. Ni Antikrista. Narave ne moreš kaznovati. Toda Bush ne bi bil Bush, če ne bi začel takoj govoriti o novi, tokrat humanitarni "koaliciji dobre volje"... in če te koalicije ne bi razumel kot nadaljevanja one prve, propadle koalicije, ki je napadla Irak. V regijo bo poslal tudi vojsko - saj veste, kaos je najboljše gojišče terorizma. Kot je rekel zunanji minister Colin Powell: Če obnova ne bo uspela, se bodo žrtve katastrofe prelevile v ekstremiste! Zato ne čudi, da je pomoč, ki jo bodo poslali regiji, označil kot "investicijo v našo varnost". Logično. Cunamiji so znak božje previdnosti - znak za širitev "vojne proti terorju" in ameriškega imperija.