Kar imaš rad, moraš imeti prvi

Zakaj ugašajo glasbene trgovine v središču mesta in v poslu ostajajo samo še vedno večji prodajalci, na glasbeni trg pa se vključujejo telekomunikacijske družbe? Ker smo v tem tisočletju prešli na nov način distribucije glasbe; namesto da si vsak posameznik kupi CD-ploščo v trgovini, jo danes večina lahko dobi z interneta. Razvada domače peke je posledica vse elegantnejše in preprostejše kombinacije širokopasovnih internetnih povezav in domačih računalniških pekačev CD-plošč. Toda od kod izvira glasba, ki se črpa in izmenjuje?

Veriga

Občasno se, kot pri fenomenih tipa Fredy Miler, glasba in spoti še lahko jemljejo kar s spletne strani umetnika, toda takšni altruizmi so danes domena manj znanih artistov ali tistih brez klasične prodaje po še delujočih trgovinah. Javnost večinoma uporablja programe peer-to-peer (P2P), o katerih smo že pisali; nekdaj Napster in AudioGalaxy, danes pa nekaj deset programov, kakršni so KaZaA, BitTorrent, DC ++ ali SoulSeek, tudi precej nepodkovanim uporabnikom omogočajo prenos glasbe s spleta na domači računalnik. Eni delujejo podobno kot klasični brskalniki (v okence vnesemo želeni pojem in izbiramo med zadetki), novejši in še preprostejši pa s klikom na povezavo, ki sproži prenos pesmi ali albuma priljubljenega izvajalca.

Najširši javnosti, priklopljeni na programe P2P, zadeve posredujejo posamezni kurirji (poznavalci računalnikov in distribucijskih kanalov), ki so stopnjo višje od javnosti in imajo dostop do hitrih kanalov IRC (internet relayed chat) z novostmi, ki obstajajo od začetkov uporabe interneta in katerih nekdanji namen je bil čvekaški. Na nekatera IRC-omrežja, kot so na primer Rizon, EFnet, FDFnet, GigaIRC ali NitrousNet, se lahko uporabniki prijavijo brez ovir in priklopijo na kanal, ki ima pred imenom znak #; bodisi #rap-albumz, #exclusive-mp3s ali #dnbmp3, ter z nekaj ukazi prelistajo in sprejmejo ponudbo distributerjev. Takšna distribucija je precej ažurnejša od tiste v omrežjih P2P in ima odličen izkoristek povezave, ker samo jemlje in ničesar ne pošilja (kot praviloma delujejo programi za izmenjavo glasbe).

Distributerji dobivajo svežo glasbo pred izidom v trgovinah od ljudi, ki glasbo pretvarjajo v zapis mp3 (za predvajanje in snemanje na domačih računalnikih) in jo spravijo v računalniške datoteke zip ali rar - termin zanje je packager. Organizirani so v skupine z imeni kot BOSS ali SOUR in precej spominjajo na prvotne računalniške pirate izpred dveh desetletij, ki so razbijali igrice in se podpisovali prednje. Packagerji so tudi avtorji drobne datoteke s končnico .nfo, ki se odpira v beležnici in je alternativa klasičnemu ovitku plošče, saj vsebuje vse bistvene podatke o glasbi v paketku in tistih, ki so ga ustvarili. Poslujejo prek strežnikov, dostopnih le izbranim in preverjenim klientom, ki so si tudi sami že umazali roke z nadaljnjo distribucijo. Ta po današnjih zakonskih normativih velja za piratstvo, čeprav najverjetneje nihče v piramidi ne služi denarja s širjenjem glasbe.

Motiv

Večni motiv skupin pri vrhu piramide je biti pred konkurenco, ki v istem žanru skuša priti do novih, še neizdanih plošč in komadov, ter jih prvi spustiti po piramidi. Do glasbe prihajajo prek del v založbah, glasbenih trgovinah in studiih ali pa jim kopije dostavijo ljudje iz glasbene industrije. Pri tem je bolj kot druge na udaru elektronska zvrst, kjer si tudi glasbeniki avtorske pesmi izmenjujejo prek spleta. Predvsem pa so internetne izdaje globalne in prehitijo klasične distribucijske mreže; domnevajo, da je vsako izmed naslednjih stopenj piramide mogoče pomnožiti s številom med nekaj sto in nekaj tisoč, spuščajo pa se lahko vsake četrt ure - kolikor traja, da se s srednje hitro povezavo zadeva spusti prek kanala IRC. Po enem dnevu avtorju ostane le še hrepenenje; nekako tako kot Severini, ki je želela nazaj vse kopije svojega ukradenega filma ...

Javnost je na koncu verige, ki se začne v glasbenih studiih in tiskarnah založb, od koder posameznik vzame novo glasbo in jo posreduje svetu prek interneta. Sprehod po računalnikih uporabnikov, ki ponujajo glasbo v izmenjavo, potrjuje, da je vse več glasbe distribuirane prek kanalov in da uporabniki pretežno delijo tisto, kar že kroži naokrog.

Piratske skupine se, če izvzamemo prevzem Magnifica (piratsko: magnifico and turbolentza - hir ai kam hir ai go-promo cds 2004 tn), za katerega je poskrbel Trance Nation, še niso množično lotile slovenskih izvajalcev, a jih kljub temu ni težko najti. Pri dnu piramide, na programih P2P za izmenjavo. Pomen distribucije glasbe prek internetnih kanalov je torej že zdavnaj presegel trenutek gole zastonjske izmenjave, vse pa za zdaj še temelji na kombinaciji ideološkega glasbenega ljubiteljstva in tekmovalnosti sodobne dobe.