Ksenja Hahonina

22. 1. 2005  |  Mladina 3  |  Družba

Dži! Ho!

Pasje vprege na rateškem snegu

Sibirski haski naj bi se v svet preselil s Čukotskega polotoka, v teh hladnih krajih je alternativni transport le jelenja vprega.

Sibirski haski naj bi se v svet preselil s Čukotskega polotoka, v teh hladnih krajih je alternativni transport le jelenja vprega.
© Boban Plavevski

"Go! Go!" se je drl vodja krdela - človek na tekmovalnih saneh. Ni hotel, da bi se psi ustavili pred koncem snežne proge in začetkom cestišča, ki so ga zaradi tekmovanja zaprli in zasuli s snegom. Vendar se je psom še pred cesto zazdel zelo zanimiv rumenkast kupček snega. Ne oziraje se na lastnikov obup so se ustavili in začeli kupček temeljito ovohavati. Sledilo je še odločnejše lulanje, medtem ko so druge vprege neovirano letele mimo. "Klobaso na štrik, pa bo!" je glasno pripomnil tekač na smučeh, ki je radovedno opazoval prizor. Organizatorji so se nasmehnili in pomagali vpregi naprej. Eden je pograbil lopato in odstranil moteči element. Toda očitno ne dovolj temeljito, saj se je naslednja vprega na isti točki prav tako ustavila kot začarana.

30 km/h

Seveda so bile na dvodnevnem mednarodnem tekmovanju pasjih vlečnih vpreg v neposredni bližini mejnega prehoda Rateče podobne epizode prej izjema kot pravilo, zgodilo pa se je tudi kaj drugega. "Lani je pes med pripenjanjem v vprego ušel. Iskali smo ga z motornimi sanmi in našli. Letos je neki pes prav tako ušel, a ga še nismo našli," je razložil gorski reševalec Samo Cuznar, ki je med tekmo skrbel za varnost. Ob koncu tekmovanja se je pobegli pes vrnil z drugo vprego.

Enainpetdeset tekmovalcev, med katerimi so prevladovali Italijani, je dajalo vtis, da jim v obraz pogosto piha veter in jih neusmiljeno žge sonce ne glede na letni čas. Utaborili so se tik pred startom in prostor okoli Kompasovega hotela sta napolnila pasji lajež in tuljenje samojedov, aljaških malamutov in sibirskih haskijev ter raznovrstnih mešancev.

Nekateri psi so med čakanjem na start zaspali, drugi so bili ravno nasprotno preveč neučakani in so zato nenehno vznemirjali sebe in bližnje navezane pse. Neki haski se je zazrl v mimoidoče z enim svetlomodrim in drugim temnorjavim očesom - vraževerni bi rekli, da je v teh psih sam hudič. "Sibirski haskiji so posebna kategorija, ker so dokazano hitrejši od drugih pasemskih psov," je dejal Aleš Vernik, lastnik štiriindvajsetih psov in eden redkih Slovencev, ki so na tekmovanju v Ratečah nastopali z vprego. "Po drugi strani noben pasemski pes ne more biti hitrejši od mešančka. Tudi haskiji zaostajajo za križanci. Aljaški haski je, recimo, že mešanec. Vendar še v tipu polarnih pasem. Drugi so križani z angleškimi poenterji ali nemškimi ptičarji, zato so bolj podobni lovskim psom kot polarnim," je razložil, zakaj so v njegovi vpregi sami mešanci.

To, da je v Sloveniji zelo malo ljubiteljev pasjih vpreg, pripisuje pomanjkanju sredstev oziroma sponzorjev, saj recimo njegovi psi pojedo tristo kilogramov hrane na mesec, in toplim zimam, ki preprečujejo treninge. "Leta 1994 smo ustanovili slovenski klub vlečnih psov. Sprva je bilo okrog petdeset članov in približno dvajset vpreg. Toda več kot pet ali šest resnih tekmovalcev ni bilo nikoli," je dejal Vernik, po poklicu veterinar. Letos pa je odnehalo še teh pet in je Vernik ostal sam z nekaj solo tekači na smučeh, ki tečejo v spremstvu enega psa na dolžino enajstih kilometrov. "Kaj me drži pri tem športu?" se je že večkrat spraševal. "Najbrž trma," pravi.

Začelo se je tako, da je med urjenjem psa v pasji šoli ugotovil, da mu popolno podrejanje oziroma uničenje pasje identitete z ukazi tipa "sedi/vstani" ni pogodu. "Po drugi strani tudi prijateljstva med psom in lastnikom ni. Ali si nad njim ali si pod njim. Krdelo brez vodje ne more preživeti. V vpregi sem vodja tropa jaz. In ravno ta šport omogoča, da se psi obnašajo bolj naravno."

Poleg tega je kot veterinar z aktivno prakso poudaril, da je mučenje živali izključeno. "Tekmovalne razmere so strogo predpisane in nadzorovane. Prepovedane so kovinske ovratnice. Poleg tega, če bi hotel kdo psa preveč gnati, bi ga že po eni ali dveh tekmah psihično in fizično uničil," meni štiridesetletni Aleš. "Tisti, ki so bili tukaj, so se na lastne oči prepričali, da psi zelo radi tekmujejo." Z osmimi psi na dolžini, daljši od petnajstih kilometrov, je Aleš z ekipo pritekel prvi. "Pri tem športu je pomembno, da lahko začneš, tako kot jaz, pri šestindvajsetih in ne končaš pri petintridesetih, pa še dobre izide lahko dosežeš."

Dobra pasja hitrost je trideset kilometrov na uro. Če teče ekipa počasneje od desetih kilometrov na uro, je to že zelo slab izid. Kakor je pojasnil Aleš, so ukazi, ki se uporabljajo med tekom, mešanica angleških in eskimskih besed. "Gee (dži) pomeni desno, haw (ho) levo, get up hitreje, go ahead pa prehitevanje; osemsto metrov pred ciljem ponavadi rečemo go home, da vedo, da smo proti koncu, in zato pospešijo," je razložil Aleš in dodal, da šprinterski psi povelja levo in desno čedalje manj obvladajo, kajti tečejo le naravnost po progah, če so te, seveda, dobro označene. "Ponavadi so, a v Ratečah niso bile. Zato so mnogi psi večkrat zašli s poti."

V štirinajstih letih obsedenosti s pasjimi vpregami njegovi ljubljenčki niso imeli večjih zdravstvenih tegob: "Najpogosteje imajo poškodovane tace, pa še to so manjše poškodbe, ki hitro minejo." Na cilj morajo priti vsi ali nobeden: "Psa, ki omaga, je treba pripeljati na sankah, a to se zgodi zelo redko."

Svoj življenjski ritem je v celoti podredil psom. V sezoni trenira po štirikrat na teden, pri čemer mu vsak trening vzame po pet ur; če k temu dodamo še hranjenje in pospravljanje pesjakov ... "Poleti ne treniramo, ko pa se temperatura zniža do 10 oC, začnemo suhe treninge." Kaj tedaj vlečejo psi? "Prej so bili navadni vozički. Zdaj so to terenski štirikolesniki z motorjem. Z njim lahko pomagaš psom pri vzponih s plinom, navzdol pa malo zaviraš." Sicer tudi tekmovalne sani že dolgo niso več le otroške sanke. Opremljene so z zavoro, posebnim blažilcem sunkov vrvi itd.

Mig in whoopi

Čeprav ima vsak tekmovalec v vpregi več psov, mu prej ali slej kakšen posebej priraste k srcu. Najpogosteje je to vodilni pes ali psica. "Pri meni je šest let vodila Foxi, zdaj je stara že trinajst let in je pet let upokojena. Toda ni ga denarja, za katerega bi jo dal stran." Italijan Massimo Zannini je navdušen nad psičko MIG, ki jo je poimenoval po ruskem letalu. Vodilna psica, hitra kot letalo, je Massimu skupaj z Beethovnom, Whoopi Goldberg in še enim aljaškim haskijem prinesla zmago v kategoriji C3 - sani in štirje psi na dolžini 8,5 kilometra. Najtežji so bili zanj spusti, ko psi letijo prosto. "Tekmovanje je bilo dobro organizirano z eno izjemo. Na progi je bilo preveč smučarjev, ki so ogrožali sebe in pse," je dejal Zannini, sicer gradbeni delavec. "Psi so različni, zato je treba vsakega posebej opazovati in se mu prilagoditi. Tekmujem že dvanajst let in je to predvsem moj hobi. Nisem drugačen od sotekmovalcev, ki so zaljubljeni v pse in hribe in radi čim več časa preživijo zunaj."

Čeprav je tekmoval po vsej Evropi, še nikoli ni naletel na nepošten boj, kakršnega je mogoče videti na večjih pasjih lepotnih tekmovanjih, kjer lastniki prav pazijo, da njihovega psa kdo ne zastrupi. "Prej si pomagamo med sabo in se učimo drug od drugega kakor pa tekmujemo."

Podobnega mnenja so bili tudi v družini Hierzez iz avstrijske Štajerske. V Rateče so se pripeljali v polni sestavi: mati, oče, hči in štirje sibirski haskiji. Tekmujeta le dva starejša, mladiča jima delata družbo in se navajata na tekmovalno mrzlico. "Čeprav so mešanci hitrejši, sem se odločil za sibirce, ker lahko tudi pri minus tridesetih mirno spijo zunaj," je izbiro pojasnil Juergen Hierzez, zaposlen pri avstrijskih železnicah.

Trinajstletna hči Conny, ki redno spremlja starše na tekmah, bi tudi rada vodila vprego. Nastopila bi lahko že letos, kajti starostnih omejitev v tej disciplini ni, a je Juergen rekel, da je na tako dolgih progah premalo vmesnih kontrolnih točk, to pa ni dobro, če se slučajno kaj zaplete.

Šport ali zanimivost?

Sicer je bil nekakšen družinski duh prisoten skoraj ob vsakem avtomobilu, prilagojenem za prevoz psov. Kakor je dejal Aleš Vernik - za marsikoga je lahko ta konjiček tudi družinska preizkušnja. Saj je v tem športu težko delovati samostojno, brez usklajevanja "proračunskih" odločitev v družini. Nekateri ljudje težko vodijo že enega psa in skrbijo zanj, kaj šele, če jih je deset. Dokaz: voditelj prireditve je rekel, da je kljub opozorilom organizatorjev marsikateremu gledalcu, ki ni znal zadržati svojega psa, ljubljenček pobegnil za tekmujočo vprego.

Voditelj Bojan Makovec je nagovarjal navzoče kar v treh jezikih. Vodi tudi svetovni pokal v Planici in se psov prej boji, a tisti, ki ve vse o psih, ne zna toliko jezikov kot on. Meni, da je posebnost tekmovanja pasjih vpreg, da je za gledalce zanimivo bolj zaradi psov samih kot zaradi tekmovanja. Kajti opazovalci ne poznajo najboljših tekmovalcev. Nekoliko nešporten duh vlada tudi med tekmeci: "Več kot polovica tekmovalcev tekmuje zgolj zaradi udeležbe, tisti, ki vozijo, da bi bili čim boljši, se po izidih precej oddaljujejo." Nagrade za zmagovalce so zgolj simbolične - diplome in medalje.

Ta "nešportnost" najbolj žalosti Aleša Vernika, ki se trudi ta šport profesionalizirati. "Vsi, posebej novinarji, nas obravnavajo kot zanimivost in ne kot šport. Čeprav si svetovna združenja tekmovalnih vpreg prizadevajo, da bi se panoga uvrstila tudi na seznam olimpijskih športov." Ker tekmovanje s pasjo vprego ne velja za šport, je toliko težje dobiti sponzorja in živeti samo od tekmovanj.

Vendar "amaterstvo" ni ovira za organizatorja, italijansko marketinško agencijo Antartica in Lokalno turistično organizacijo Kranjska Gora. "Prej smo v Ratečah imeli celo ponudbo - progo za treninge vprežnih psov, a smo jo morali opustiti zaradi zelenih zim. Umetno zasneževanje tako dolgih prog ni mogoče," je pojasnila Aleksandra Rakovec, svetovalka turistične organizacije za analize trženja. "Tekmovanje smo letos izpeljali tretjič, in če ne bi imeli težav z vremenom, bi ga lahko že petič."

Del izkupička od tekmovanja, ki ga sestavljajo predvsem sponzorske donacije (saj znaša startnina le 25 evrov na vodnika vprege), bo namenjen žrtvam cunamija. Prihodnje leto nameravajo pripraviti tekmovanje za otroke in uvesti še druge novosti. "Zaradi italijanskih novinarjev, ki se množično ukvarjajo s tekmovanjem in s tem delajo reklamo vsej naši dolini, si zelo želimo obdržati tekmo."