Poslednji turist

Kaj lahko počne slovenski zdravnik na Šrilanki

Posledice cunamija na območju, ki je pod nadzorom uporne armade tamilskih tigrov

Posledice cunamija na območju, ki je pod nadzorom uporne armade tamilskih tigrov
© Jeff Struthers

Novica o potresu in cunamiju me je prestrelila v spokojno mirnem hribovju osrednje Šrilanke, kamor sem se zatekel, da bi umiril in odpočil um od čezmerno natrpanega vsakdanjega življenja. Takoj mi je bilo jasno, da je treba tja, na obalo, da me bodo, ker sem zdravnik, najbrž potrebovali.

Naslednji dan sem prispel v Kandy, živahno mesto v središču otoka. Na glavni ulici je stala ”urgentna pisarniška miza”, ki so jo z namenom zbiranja pomoči za žrtve cunamija na pločnik pred PizzaHut postavili člani lokalnega RotaryActa. Zbirali so hrano, vodo, obleko, zdravila in - prostovoljce. Ob koncu dneva se je zbrala maloštevilna medicinska ekipa, sestavljena iz turistov: trije zdravniki, reševalec in medicinski tehnik. Popoldanske ure so nam minile v kupovanju večjih zalog zdravil po okoliških lekarnah in spremljanju poročil o potresu in cunamiju, ki so jih objavljale mednarodne TV-mreže. Število mrtvih je raslo iz ure v uro. Šrilanški premier je pozval vse tuje zdravnike v državi, naj pomagajo. Poročila, ki smo jih dobivali neposredno s terena, so bila kaotična. Pričakovali smo popolno opustošenje, stotine trupel, nove popotresne sunke in valove, napovedovali so celo možnost orkana. Zjutraj tretjega dne po dogodku smo se v konvoju dveh kombijev in dveh manjših tovornjakov odpravili v mesto Trincomalee na vzhodu otoka, kjer je popotresni val prodrl kar dva kilometra v notranjost. Do večera smo prispeli v mesto. Ampak nekaj je bilo narobe! O popolnem opustošenju bi le težko govorili. Pripeljali smo se pravzaprav čisto do obale in preživeli noč v navadni hiši ob poslušanju šumenja valov. Zaznava dogodka je pač odvisna od kakovosti informacij, ki jih imaš, in od delovanja lastne domišljije. Val je popolnoma porušil le nekatere hiše nekaj deset metrov od obale, globlje v notranjost pa je prodrla voda, visoka kak meter. Sestali smo se s predstavnikom Rdečega križa. Našo pomoč so najbolj potrebovali na polotoku, kjer je voda odnesla vse mostove, ki so območje povezovali s celino. Naredili smo načrt delovanja za prihodnji dan. Naslednje jutro pa smo tik pred odhodom za hip skočili še v mestno bolnišnico za vogalom, da bi si ogledali razmere v njej. In spet je bilo nekaj narobe! Bolnišnica je bila prazna. Nikjer trum napol mrtvih ljudi, pravzaprav nikjer nikogar, zdravniki pa normalno v službi. Malce manj navdušeno smo vendarle nadaljevali pot.

Popoldne se je celotna odprava z brodom prepeljala čez reko na območje, ki je pod nadzorom uporne armade tamilskih tigrov. Sprva so z mitraljezi ovešeni osemnajstletniki delovali strah zbujajoče, vendar smo bili v celoti sprejeti prijazno.

Udarni val je bil visok sedem metrov. Območje tik ob obali je bilo popolnoma opustošeno. Povsod so ležale izruvane in polomljene palme. Samo v eni od vasi, ki smo jih obiskali, je umrlo tristo ljudi. Hiš ni bilo več, ostali so le temelji, tu pa tam kaka opeka, vse drugo je voda, ko se je umikala, vzela s seboj. Na polomljeni palmi je ležal šivalni stroj. In kos razbitega ogledala na temeljih porušene hiše.

Trupel ni bilo več, vse so zakopali prvi in drugi dan. Na polotoku je okoli deset tisoč ljudi ostalo brez strehe nad glavo in sedaj so nastanjeni v štirih begunskih taboriščih. Že od prvega dne tam delujejo dva tamilska zdravnika in devet študentov medicine, ki so poskrbeli za vse poškodovane, tako da so na dan našega prihoda vsi skupaj pregledali le še štiristo bolnikov. Izkazalo se je, da četrti dan po valu za nas zdravnike tako rekoč ni bilo nobenega dela več. Popoldne je prispel še en šrilanški zdravnik. Z avtom, polnim zdravil, se je pripeljal z obale na nasprotni strani otoka, ker je slišal, da v delu, kjer smo bili, morda potrebujejo zdravnike in zdravila, v njegovem domačem kraju pa je bilo že za vse poskrbljeno. Spet je bilo nekaj narobe. Razkrila se mi je drugačna podoba popotresne Šrilanke. Na otoku vlada humanitarna mrzlica. Dobil sem občutek, da je otok poln turistov zdravnikov, ki se mrzlično vozimo naokoli, opremljeni s pol tone zdravil, in iščemo poškodovane ali pa vsaj morebitne bodoče žrtve epidemije kolere. Seveda, pomoč v obliki tovora zdravil in hrane je bila potrebna, predvsem zato, ker je bilo območje odrezano od sveta. A nazadnje je naša celotna medicinska ekipa spraznila vodo iz enega kolena in dan kasneje smo se nekam zbegani vrnili v Kandy, vendarle srečni, da naše pomoči ni nihče potreboval, da stvar ni tako huda.

Številka sto petdeset tisoč mrtvih ob potresu je pretresljiva. Toda vsa vase zagledana in pretirano senzacionalistična novinarska poročila tipa „smrad se širi iz razpadajočih trupel“ so skrajno neprimerna. Medijske hiše in humanitarne agencije, in teh je nešteto, živijo ravno od takih poročil. No, to je nekako logično, smisel obstoja humanitarnih organizacij so katastrofe. Ob katastrofah se morajo dokazati, celotnemu svetu morajo pokazati podobo učinkovitosti. Tudi zato, da pridobijo sredstva za vzdrževanje svojega nemalo plačanega kadra. Humanitarni poklic je pač le poklic, kot vsak drug. Marketing katastrofe, torej. Trženje katastrofe. Pa s tem ni samo po sebi nič narobe, le nakazuje nekaj drugega, nekaj globljega. Razkriva globine družbe, v kateri živimo, družbe, v kateri se vse trži. Katastrofo trži šrilanška vlada, ki si želi čim več tuje pomoči. In katastrofo tržijo mediji, ki, da bi ustvarili lažen vtis ažurnosti, neprestano ponavljajo iste posnetke vala. Val je v resnici butnil samo enkrat, po televiziji pa je rušil ves teden.

Razmišljanja o širši humanitarni sliki našega planeta me pogosto in sila nevšečno nadlegujejo v vsakdanjem življenju. Ta dogodek jih je ponovno sprožil. Občutek, da je nekaj narobe, je ostajal. Na tem ljubem svetu umre vsako leto milijon ljudi za malarijo, boleznijo, ki je večinoma enostavno ozdravljiva, če je ljudem le omogočen pravočasen dostop do zdravil. Vsako leto! Milijon ljudi! In vsako leto umreta dva milijona otrok zaradi navadne driske, preprosto zato, ker ti otroci nimajo dostopa do zadostne količine čiste pitne vode in umrejo zaradi izsušitve. Vsako leto! Dva milijona otrok! Kje so novinarji, da bi opisali smrad teh trupel? Kje smo turisti zdravniki, da bi junaško in udarniško reševali njihova življenja? Cunami je bil enkraten dogodek. Ljudje, ki so bili njegove žrtve, so mrtvi. Ni jih več. Sočustvujemo lahko iz srca, življenje je tako zelo krhko. Le sekunda ... in ni te več. A kdo bo preprečil, da leta 2005 ne bo umrlo teh dva milijona otrok? Danes so še živi. Ob naslednjem božiču jih ne bo več. Resnična humanitarna katastrofa se dogaja vsak dan, počasi in stalno. Smrt zaradi lakote, smrt zaradi pomanjkanja vode je predvidljiva. Ponavlja se iz dneva v dan, iz leta v leto. In predvidljive stvari je mogoče preprečiti. Mar ne? Zakaj se potem svet že desetletja popolnoma neuspešno spoprijema z lakoto? Zgolj in le zaradi blokade v naših glavah. Da, naših! Medtem pa nas reklamna industrija vsak dan znova prepričuje, da je največ, kar lahko naredimo za svetovno ekonomijo, to, da kupimo nov avto. Kdo je kriv? Zakaj imamo občutek popolne nemoči in apatije? Zakaj dopuščamo neprestano pranje možganov? Le zavedanje planeta kot celote bo morda spremenilo tok naših misli. Morda ... Veste, kaj mi zadnje dni najpogosteje hodi po glavi? Nadvse pomembna skrb, ali bom imel dovolj časa, da si med le polurnim postankom na dubajskem letališču kupim novo zapestno uro.

Sam potres skupaj s posledicami je bil seveda grozljiv. Ampak meni se je bolj grozljivo zdelo nekaj čisto drugega. Priti nazaj z opustelega območja in na internetu prebrati bedasto novico, da so v Nemčiji začasno ustavili radijsko predvajanje najnovejšega pop hita Popolni val. Hej! Kakšen čudaški svet vendar pomagamo ustvarjati iz dneva v dan, medtem ko nekateri ljudje lačni in žejni umirajo? Kaj je sočutje? Kje je, od kod pride in kako se razvije? In zakaj ga nimamo. Zakaj imamo prekinitev predvajanja bedastega hita za znak sočutja, čeprav niti z očesom ne trenemo, ko med dvema predvajanjema kakega drugega hita po nepotrebnem umre sto otrok! Ali lahko čutimo njihovo smrt? Vsaj danes, samo za en dan, kot poskus s samim sabo. Poskusimo občutiti smrt petsto otrok ves dan. Kako dolgo bomo zdržali s sočutjem? Dve minuti? Petnajst minut? Pol ure?

Večina preživelih na prizadetih območjih je izgubila vir preživetja. Na celotnem otoku ni mogoče dobiti rib, ker so šle vse barke v državi na trske. Turistične infrastrukture ni več. Letos bo na otok prišlo le malo turistov, vsi odpovedujejo lete. Večinoma po nepotrebnem, zaradi medijske panike. Ljudje pa prav sedaj potrebujejo dodaten zaslužek.

V teh dneh prihajajo tone in tone hrane in zdravil in ogromne vsote denarja. Zaradi nenadnega priliva deviz se je vrednost dolarja zadnji teden znižala za 5 odstotkov.

Pravo delo pa se za humanitarne organizacije šele začenja. Kako zagotoviti pravično razporeditev nenadoma pridobljene milijarde dolarjev? Pri zajtrku sem se pogovarjal s predstavnikom italijanske nevladne organizacije. Glavno delo se bo začelo čez kak mesec, projekti pa naj bi potekali vsaj leto ali dve. Cilj je zagotoviti ljudem, da bodo lahko nadaljevali svojo dejavnost. Pri tem je treba upoštevati krajevne običaje, navade, socialno mrežo. Predvsem socialno je Šrilanka zelo tradicionalno razslojena. Primer tradicionalne strukture družbe pred valom: lastnik več ribiških bark je barke oddajal ribičem v najem. Problem, ki iz tega sledi, je večplasten. S človekoljubnimi akcijami zbrani denar naj ne bi bil namenjen bogatenju posameznikov, iz izkušenj nekdanje države pa vsi vemo, kaj se zgodi z lastnino, ki je last vseh ... in nikogar. Pa pravično pomagaj temu svetu, če moreš!

Pa vi, ste tudi vi nakazali denarno pomoč prizadetim? Tako ali drugače smo jim pomagali, pač kolikor je bilo v naši moči. In prav je, da smo. Pohvaljeni in vsi dobimo velik plus. Ampak ali se zaradi te pomoči sedaj vsi skupaj počutimo dobro, je vest razvitega sveta pomirjena? Sprašujem se o vrednosti darovanja človekoljubne pomoči z namenom pomiritve svoje vesti. Svetovna humanitarna kriza je v celoti veliko globlja od trenutnega medijskega senzacionalizma. Je ogromna, nepredstavljivo ogromna! Je veliko grozljivejša od najhujše izmed slik, ki nam jih vsak hip predstavljajo mediji. A o tem molčimo. Molčimo, medtem ko nam prodajajo najnovejši pralni prašek. Molčimo, medtem ko nam noč in dan predvajajo bedaste filme o svetovnih katastrofah. Hej! Zbudimo se že enkrat! Katastrofa se dogaja. Na tem svetu. Vsak dan! ... Ampak žrtve smo oboji. Revni umirajo dejansko, bogati umiramo v duhu. Umiramo kot žrtve lažnega kroga individualnih potreb, ki ga ustvarjamo sami. V teh krogih nato potujemo v neskončnost, ker znamo tako dobro še bolj zamižati. In si še bolj zatisniti ušesa.

Če se poskušam vsega tega zavedati hkrati, me začne pri srcu stiskati neznosna groza. Zato se zaposlim s kupovanjem spominkov - svilenih šalov, lesenih slonov in dišečih palčk. In nekje v ozadju upam, da se bo nekje in nekoč našel nekdo, ki bo vse skupaj spremenil na bolje. Ampak kdo vendar? Kdo?