Odredi smrti

Kako je Bush sklenil, da bo prešel v naslednjo stopnjo zastraševanja iraškega prebivalstva

Žrtve odredov smrti v Salvadorju

Žrtve odredov smrti v Salvadorju

Medtem v Iraku - kaos. Ne boj - mesarsko klanje! Upor se širi. Za ameriške okupacijske sile in Iračane, ki z njimi kolaborirajo, ni miru. Niti odrešitve. Kaj šele varnih nebes. Amerika vojno v Iraku izgublja. Irak je postal živi pesek. Pacifikacija ni uspela. In Busheva administracija je vidno obupana in vse bolj živčna. Le zakaj ne? Zastraševalne demonstracije moči in kolektivne kazni niso zalegle - niti sadistično mučenje v Abu Grajbu niti apokaliptično čiščenje Faludže. Niti brutalne "search & destroy" operacije niti "nenamerna" bombardiranja civilistov. Vse to je upornike le še naelektrilo - in jih naredilo bolj kreativne, bolj ofenzivne. Bushevi administraciji, ki je na tem, da dobi novega pravosodnega ministra, Alberta Gonzalesa, duhovnega očeta mučenja "sovražnih borcev", se zato zdi, da je napočil čas za naslednjo stopnjo zastraševanja iraškega prebivalstva - za "salvadorsko opcijo". Kot je namreč 9. januarja poročal Newsweek, Busheva administracija v Iraku načrtuje ustanovitev odredov smrti, jasno, po zgledu zloglasnih odredov smrti, ki so v osemdesetih morili in terorizirali v Salvadorju, kjer je pod tajno taktirko Reaganove administracije divjala "vojna proti komunizmu".

1. Iraški odredi smrti bodo paravojaški.

2. Usposabljale in servisirale jih bodo ameriške specialne enote.

3. V njih bodo le Iračani, pretežno Kurdi in šiiti, ki jih bodo potem pošiljali nad uporne sunite, tudi v sosednjo Sirijo.

Glejte, teroristi so parkirali v Iraku, pa vpijejo Bushevi fantje. Glejte, so v osemdesetih vpili Reaganovi fantje, še malo, pa bodo Rusi komunizem parkirali na naših obalah! Bela hiša je zato podpirala, financirala in servisirala salvadorsko vojaško hunto, ki je podpirala, financirala in servisirala odrede smrti, ti pa so sistematično pobijali civiliste... ee, domnevne gverilce... ee, "komuniste". Ni naključje, da je Bush za ambasadorja v Irak poslal prav Johna Negroponteja, ki je bil pod Reaganom ambasador v Hondurasu, od koder je servisiral salvadorsko hunto in posredno odrede smrti, obenem pa tudi prijateljeval s šefom honduraške policije, Gustavom Alvarezom Martinezom, ki je imel svoj zasebni odred smrti - zloglasni "Bataljon 3/16".

Tudi Salvador se je med letoma 1980 in 1991 cvrl v kaosu. Tudi v Salvador je Amerika uvažala demokracijo in svobodo. Tudi v Salvadorju so Američani v času hudega državnega terorja izvedli demonstracijske volitve (1982, 1984). In tudi v Salvadorju o pravni državi ni bilo ne duha ne sluha. Sistematično zastraševanje civilnega prebivalstva in kršitve človekovih pravic so si podajali roke z odredi smrti, ki so bili neke sorte paravojaška pošast, stroj za ubijanje, strah in trepet "umazane vojne". Za člane odredov smrti je bilo tipično tole:

1. Izgledali so kot civilisti - nosili so civilna oblačila, ne pa vojaških uniform, in vozili avtomobile brez oznak.

2. Bili so do zob oboroženi.

3. Delovali so tajno in anonimno - svojo identiteto so prikrivali, da bi čim bolj zabrisali svojo povezanost z vojsko in vladnimi strukturami.

4. Ugrabljali so civiliste, še zlasti tiste, ki so bili povezani z odporniškim gibanjem ali pa ki so bili tega osumljeni. Praviloma so jih gestapovsko mučili, potem pa so jih likvidirali.

Vlada je odrede smrti tolerirala - ni jih preganjala niti obsojala. Še več, ker se je izkazalo, da so odredi smrti zelo učinkoviti, prepričljivi in "družbeno koristni", jih je vlada neuradno, skrivaj, zarotniško posvojila in celo servisirala. Odredi smrti so tako postali podaljšana roka oblasti, obeh vej oblasti, heh, vlade in vojske - zanju so opravljali "umazane posle". Bolje rečeno - odredi smrti niso postali le orodje terorja, ampak tudi orodje za obračunavanje s politično opozicijo. Če je bil kdo moteč, so ga pač odstranili - po hitrem postopku, se razume. Odred smrti je bil kombinacija naglega sodišča, atentatorja in poklicnega morilca, toda obenem ni bil nič fiksnega - ljudje so vanj prosto vstopali in iz njega prosto izstopali. Po potrebi pač. Odred smrti se je sestavil in nastopil, ko je dobil naročilo - ko je prišel klic "od zgoraj". Iz vladnih struktur ali pa vojske. Oh, ali pa iz privatnega sektorja.

Le zakaj ne? Odredi smrti so bili namreč poganjek nacionalne garde, ki je nastala leta 1910 in ki je bila vedno na voljo zemljeposestnikom in drugim delom salvadorske oligarhije - za primeren honorar je poskrbela, da se kmetje niso več upirali. Če je bilo treba, so jih pobili. Zemljeposestniki so gardiste z veseljem najemali. In ker so bili interesi zemljeposestnikov očitno v popolni rimi z interesi nacionalne garde, so začeli zemljeposestniki gardiste tudi kar sami oboroževati - nacionalna garda je tako postala njihova varnostno-obveščevalna mreža, orodje za boj proti "subverzivnim elementom". Leta 1932 so likvidirali 10.000 puntarjev - na enem pohodu. Kasneje, v šestdesetih in sedemdesetih, je prišlo do nadgradnje - general Jose Alberto Medrano, poveljnik nacionalne garde, je namreč ustanovil paravojaško organizacijo po imenu "ORDEN", ki je na podeželju iskala in pobijala "komuniste". Represija, teror in val nasilja so vojski omogočali, da je lažje kontrolirala prebivalstvo, po puču leta 1979, ki so ga organizirali "reformisti", mlajši oficirji, pa je šlo le še na slabše. Vse frakcije represivnega aparata - vojska, nacionalna garda, policija, ORDEN ipd. - so začele ustanavljati odrede smrti, ki so obračunavali s "sovražniki", predvsem kakopak z gverilci, člani gibanja Frente Farabundo Marti para la Liberacion Nacional. Pobili so jih na tisoče. Svoje odrede smrti pa so začeli ustanavljati tudi privatniki, predvsem zemljeposestniki. Med obojimi odredi smrti - med tistimi, ki jih je aktivirala vojska, in onimi, ki so jih aktivirali privatniki - kmalu ni bilo več nobene razlike. Kot rečeno, oblast je odrede smrti tolerirala in vzpodbujala - ne glede na provenienco.

Glavni koordinator odredov smrti je bil major Roberto D'Aubuisson, sicer človek prejšnjega režima, ki pa je puč preživel - usklajeval je politično strateške interese med novo vojaško hunto, vojaško obveščevalno službo in agresivno oligarhijo ter potem v ogenj pošiljal odrede smrti. Tarča št. 1 so bili "marksisti", ki da ogrožajo domovino. Ilegalne morilske operacije, s katerimi je skušal "preprečiti levičarski prevzem oblasti", so logistično in finančno podpirali oboji, tako vojska kot oligarhija. Njegovi "direktni akciji" - ugrabitvam, torturi, sabotažam, atentatom, likvidacijam, terorju - ni bilo ne konca ne kraja. Major D'Aubuisson, nekdanji predsednik salvadorskega parlamenta, je postal industrija smrti zase. Ni čudno, huh - eliti se je neskončno priljubil 24. marca 1980, ko je v San Salvadorju orkestriral atentat na karizmatičnega nadškofa Romera, hudega in bučnega kritika kršitev človekovih pravic, represije, državnega terorja, desničarske politike, vojaške hunte, pohlepne oligarhije in ameriškega vmešavanja v salvadorsko politiko, predvsem ameriškega financiranja vojaške hunte. D'Aubuisson je bil ta, ki je izdal povelje, določil ekipo (odred smrti), izdelal načrt (ubili so ga med mašo) in priskrbel "uradno verzijo", ki je za atentatorje razglasila komuniste. Ironično, Amerika je odrede smrti mirno tolerirala, pa četudi med njihovimi žrtvami najdete tudi Američane. Oh, in celo štiri ameriške nune, ki so bile v Salvadorju na humanitarni misiji!

Komisija za resnico, ki so jo sponzorirali ZN, je ugotovila, da so 90% zločinov v Salvadorju zagrešili vojska in njeni surogati, ki jih je sponzorirala, inštruirala in servisirala Reaganova Amerika. Elliot Abrams - nekoč supervizor ameriške politike do Srednje Amerike, zdaj Bushev svetovalec za Bližnji vzhod - je to tedaj razglasil za "komunistično propagando". Vpleten je bil tudi v afero Iran-Contra - in bil obsojen zaradi laganja kongresu, toda Bush starejši ga je takoj po prihodu v Belo hišo pomilostil, z njim pa tudi vse ostale, ki so bili vpleteni v simpatiziranje z latino-ameriškimi odredi smrti. Toda CIA je imela tedaj za sabo že bogate izkušnje s pakiranjem, servisiranjem in inštruiranjem odredov smrti, tako v Južni Ameriki (operacija Kondor) kot v Južnem Vietnamu (operacija Feniks), pa v Gvatemali (Bela roka), Nikaragvi (Ansenic), Angoli, Boliviji (Črna roka), Kambodži, Hondurasu (Bataljon 3/16), Izraelu (Duvdevan), Mehiki (Bela brigada) in Indoneziji ter na Kubi (BRAC), Haitiju (FRAPH), Dominikanski republiki (La Banda), Filipinih (Monkees) in Tajskem (Krathin Daeng). Zato ne preseneča, da mnogi nekonzervativci trdijo, da je bila ameriška politika do Salvadorja uspešna, pa četudi je umrlo 70.000 civilistov. Še več - zunanji minister Donald Rumsfeld je pred časom, na svoji krajši turneji po Salvadorju, Irak primerjal s Salvadorjem: "Še ne tako davno je bil tudi Salvador zapleten v boj za politično in ekonomsko svobodo. Za milijone Salvadorcev sta bila mir in blaginja le malce več kot daljnje upanje. V tem boju za svobodo so mnogi izgubili življenja." Vidite, zato res ni razloga, da ne bi tudi v Iraku zapakirali odredov smrti.