Tradicija pravičnih vojn

V večini Dungeons & Dragons FRP-jevskih pustolovščin si lahko druščina, če svoje vrste popolni s kakim klerikom, ponavadi blazno koristi. Božji možje v fantazijskih svetovih zdravijo ranjene člane in mečejo svakojake varovalne uroke, ob tem pa lahko s svojo zakrivljeno palico, praviloma iz tisovine, najbližjega monstruma tudi pošteno kresnejo na rilec. Natovi kaplani po drugi strani po bojiščih hodijo povsem neoboroženi in se trudijo ostati možje miru tudi sredi najsrditejše vojne vihre. V sklopu 16. mednarodne konference vodilnih vojaških duhovnikov nas je obiskal glavni kaplan ameriškega poveljstva v Evropi dr. Vincent J. Inghilterra, visoki koordinator in administrator s posebnimi zadolžitvami glede pomoči pri nastajanju kaplanstev v novih članicah, kot je Slovenija. V šestintridesetih letih aktivne službe je gospod Inghilterra prehodil številna bojišča od Perzijskega zaliva do Somalije in pri tem, kot pravi sam, "čez prag večnosti pospremil petinsedemdeset otrok", mnogi od njih so mu umrli na rokah. Kadar se ne ukvarja z Natovo administracijo, pomaga za aidsom obolelim Afričanom in ranjencem iz Iraka in Afganistana. Ko se bo upokojil, namerava napisati scenarij za veliki vojni spektakel o kaplanu iz druge svetovne vojne, vmes se zadovolji s kakšno epizodno vlogo, kakršno je recimo imel v Pearl Harbourju. Igral je, ne boste uganili, vojaškega kaplana: "Videli ste me lahko tudi v trailerju, pravzaprav teaserju: veste tista mala kratka scena med Benom Affleckom in Cubo Goodingom? No, to sem bil jaz!"

Po eni strani ste mož cerkve, po drugi ste vojak. Komu se čutite primarno zavezani? Kdo je vaš vrhovni komandant?

Bog, absolutno. To pa zato, ker ima vedno zadnjo besedo, haha. Tu se boste verjetno morali strinjati. Vojak sem prav zato, ker sem božji služabnik. Ker me vojska potrebuje: oficirjev ima povsem dovolj, potrebuje pa osebe, ki s svojo prisotnostjo jamčijo za obstoj višje sile. Nadrejenim svetujem glede vprašanj religije, nravnosti in bojne morale. Moja služba je, da sem sistemova vest. Kaplanstvo je George Washington ustanovil kot drugo izmed vseh vej ameriške vojske: prva je seveda nastala pehota, takoj za njo - leta 1775 - smo bili organizirani mi. Washington je imel dva glavna cilja: obvarovati moralno dobroto oborožene sile in ji prek tega zagotoviti blagoslov vsemogočnega Boga pri tem, kar počne.

Tako iz povedanega kot iz vaše neposredne udeležbe v Natovi vojski bi bilo mogoče sklepati, da deluje zveza Nato v akordu s cilji in z nameni RKC in torej tudi Boga?

Ne zdi se mi nujno, da sama moja navzočnost priporoča ta ali oni politični pogled. Služim predvsem konkretnim moškm in ženskam na terenu, pa tudi svoji domovini.

A predvsem služite Bogu, torej ...

Služim božji ljubezni do ljudi, ki se znajdejo v težki situaciji. No, če bi se mi zdela kaka vojna povsem nemoralna, potem bi se moral seveda zazreti vase in se odločiti, kaj moja udeležba v resnici pomeni.

In vojne, ki jih v tem trenutku vojuje Nato, so docela moralne ...

Oh, sama beseda 'vojna' ... Nasploh gre predvsem za ohranjanje miru, varovanje ljudi, zagotavljanje stabilnosti.

Tehnično gre vsekakor za invazivne vojne.

Odvisno od tega, kako želite nanje gledati. Pretežno gre za preprečevanje ljudem, da pobijajo drug drugega, v upanju, da bi lahko med njimi kdaj prišlo do sprave.

Torej Nato po svoje vojuje vojne v imenu Boga - pravične moralne vojne?

V vsaki bitki sta praviloma obe strani prepričani, da imata Boga na svoji strani. Bog ljubi vsakogar, tudi sovražnika. Glavni in edini cilj je lahko samo sprava. Ko uporabljamo oboroženo silo, moramo to delati s skrajnim odporom in še večjim uvidom. Jezus je v evangeliju dejal, da se proti sovražniku ne smemo boriti, temveč ga moramo ljubiti. To je seveda ideal, a kako to storiti v praksi? Včasih moraš preprosto vstati in se boriti za tisto, kar je prav. Ob tem pa je nujno poudariti, da kot kaplan na bojišču ne skrbim zgolj za naše vojake, temveč za vse, ki so potrebni pomoči. Tudi za umirajoče sovražnike.

Krovni naslov konference, zaradi katere ste nas obiskali, je

Prvi izziv je nedvomno prilagoditev novim razmeram, ki vladajo na bojnem polju: preoblikovanje humanitarnih zakonov, ki v celoti temeljijo na medsebojnih spopadih različnih držav, danes pa se vojskujejo predvsem ideologije. Vzemite recimo primer desetletnega dečka, ki na vas strelja s kalašnikovko. Kakšen je njegov status? Je tak primer zadovoljivo rešen v sklopu pravil ženevske konvencije?

Kakšen je po vašem mnenju odgovor na to vprašanje?

Čisto v osnovi, čisto tehnično, moram reči, da ima vsak pravico, da se brani. Ob tem pa je pomembno - in tako v praksi tudi je -, da naši vojaki odvzamejo življenje samo s skrajnim odporom, samo če res ne gre drugače. Še toliko bolj, če gre za otroško življenje. Otroci, na katere so navezali kup bomb, so samo posebej tragično poglavje v veliki gnusni zgodbi, ki ji jaz pravim human trafficking. Ne trdim, da imamo kaplani odgovore na večino tovrstnih grozljivih vprašanj. Gre samo za to, da imamo iz dneva v dan opravka z neposrednimi posledicami.

Pravite, da na bojišču niste oboroženi. Kaj pa vsaj s kakim manjšim

Ne. Tudi ne želimo biti oboroženi, jaz gotovo ne. Ženevska konvencija mi orožja sicer ne prepoveduje, po drugi strani pa bi mi po njej, če bi me sovražnik zajel oboroženega, ne pripadale nekatere pravice.

Se je na današnjih Natovih bojiščih sploh še smiselno kakorkoli zanašati na ženevsko konvencijo?

Dobro vprašanje. Mednarodna skupnost se bo morala vsekakor sestati in se odločiti, kako se ravnati v razmerah, ko določila ženevske konvencije vežejo izključno samo še njo.

In včasih tudi nje ne, vsaj glede na filmske posnetke, ki nas dosegajo: mladi topničarji, ki ob zvokih skladbe

Stvari se bodo dogajale. Vojna je pekel in vsaka pač ne poteka po načrtu. Na podlagi šestintridesetih let izkušenj trdim, da nam nasploh uspeva vzdrževati zelo visoke standarde.

Mislite, da je eden od razlogov, da kaplani ne nosite orožja, tudi v eliminaciji vsake možnosti, da bi kdaj v kaki ekstremni situaciji prišli v skušnjavo, da bi ga uporabili?

Oh, neka možnost ... Nasploh gre predvsem za našo osebno odločitev, da nismo borci. Da smo možje miru tudi sredi vojne vihre. Ne pravim, da se ne zgodi, da ljudje poberejo orožje in se branijo, a to je prej izjema kot pravilo.

Ste se vi kdaj znašli v takšnem položaju?

Nikoli. Vedno so bile zraven prijateljske enote, ki so nas varovale.

Pa mislite, da bi, če bi bilo absolutno nujno, streljali nazaj?

Ne.

Je med kaplani veliko žrtev?

V Koreji je bil recimo ubit čisto vsak kaplan, ki so ga zajeli. Ker so bili odgovorni za bojno moralo enot, so bili skupaj z zdravniki seveda zelo iskane tarče. V Iraku in Afganistanu nismo imeli smrtnih primerov, imeli smo dva ali tri ranjene - je pa res, da je eden izmed njih v komi in mu ne kaže dobro. Naša zaščita je Bog, poleg tega pa se mi zdi, da so nas začeli poveljujoči še dodatno varovati in nas ne izpostavljajo. Tudi zato, ker nas je tako malo. Saj je logično: komandant kaplana verjetno ne bo poslal na teren skupaj z izvidnico, temveč ga bo želel imeti v poljski bolnišnici. Je pa res, da je dandanes tudi v tej bolnišnici zelo nevarno. Konec koncev tisto, čemur bi lahko rekli "fronta", sploh ne obstaja več!

Rekli ste, da vas je malo. Kako to?

Ker je na svetu nasploh premalo duhovnikov. V večini župnij imajo primanjkljaj.

Na tiskovni konferenci ste dejali, da je Bog prisoten v čisto vsaki situaciji. Torej je bil prisoten tudi ob smrtih in ranah svojih kaplanov ...

Nisem zmožen prenikniti v božje misli, zakaj se nekatere stvari zgodijo. Verjeti moram, da Bog včasih trpi prav tako, kot trpimo mi, in da se bo nazadnje dobro porodilo tudi iz zla. Mislim, da bomo nekoč izvedeli, zakaj. Poudaril bi, da se mi zdi vse, kar imamo, neznanski dar, poleg tega pa naš svet ni edini. Mimogrede, mene danes po vseh zakonih verjetnosti ne bi smelo več biti tukaj, imel sem dva ekstremno close calla.

Opažate, da vojna udeležencem pomaga, da prvič ali ponovno najdejo vero?

Vsako trpljenje in bolečina nas pripeljeta bližje k Bogu, to vsekakor drži ... Ne zdi pa se mi nujno, da je to namen vojne. Vojna je predvsem greh. Vojna je pekel, ki nas zreducira na živali. Je produkt padlosti človeka, v njej ni prav nobene veličine. Je predvsem poraz.

Če prisluhnemo Jezusovemu evangeliju, se nam vojna sama na sebi zazdi nekaj izrazito antikrščanskega. Nočem biti nesramen, a iz Jezusovih besed neposredno izhaja, da bi morali teroristom, če vam razstrelijo World Trade Center, nastaviti še Belo hišo ...

Če trdite, da bi morali biti naivni in dovoliti zlu, da prevlada, je to po mojem napačna interpretacija evangelija. Tega Jezus ni rekel.

Rekel je, da je treba nastaviti še drugo lice.

Ampak kako to razumete? Obstaja ogromno različnih razlag. Lahko da gre za to, da sovražniku lice ponujate kot možnost sprave - kot znak, da lahko skupaj kaj dosežeta. Seveda pa ne more biti doseženo nič, če mu dovolite, da požene v zrak še kako zgradbo in pobije na tisoče ljudi. Ideal krščanskega izročila je popolni pacifizem, obstaja pa tudi drugi del tradicije, ki verjame v pravične vojne. Ki verjame, da imate pravico braniti sebe in svojo družino, dokler uporabljate primerna sredstva.

Mislite, da je Jezus verjel v pravične vojne?

Jezus je ozdravil tudi centurionovega služabnika, ki je bil vojak. Težko ugibam, kakšne natančno so bile njegove misli in kakšni njegovi pogledi, globoko pa verjamem v primat ljubezni.

Kaj mislite, da se zgodi z dušami teroristov?

Verjamem v božjo milost, ki je večja od moje milosti in od mojega šibkega uma. Rad bi verjel, da ti zaslepljeni ljudje nekoč spregledajo. V resnici povsem črno-beli odgovori ne obstajajo: največje težave nastanejo, ko posvojimo katerega od njih in se prepričamo, da zadostuje.

Mislite, da obstaja znatna razlika med vojno in peklom, dejanskim peklom?

Pekel je zame konstrukt, ki skuša opisati perpetualno frustracijo in hrepenenje. Najini srci sta bili ustvarjeni za Boga: tudi ljubezen, ki jo najdeva v drugih ljudeh, je odsev božje ljubezni. Pekel je zame situacija, v kateri celo večnost ne doživiš te izpolnitve. Ves tisti ogenj in hudičeve vile in to, to je pač srednjeveška alegorika za isto stvar. Morda poznate tezo, po kateri pekel sicer obstaja, nihče pa ne trdi, da je kdo dejansko v njem. Osebno imam velik problem z ljudmi, ki nas hočejo vse kar naprej metati vanj za čisto vsako drobno stvar.

Naš prejšnji nadškof je menil, da kaj takega, kot je "popolni ateist", sploh ne obstaja. Kaj pa sredi boja? Ali ateisti po vaših izkušnjah praviloma ostanejo ateisti, medtem ko jim nekaj metrov nad glavo vreščijo havbice?

Lahko razumem, kaj je mislil vaš nadškof. Tudi jaz nisem nikoli srečal nikogar, ki bi bil povsem brez vere. Predvsem je zanimivo opazovati vojake, ki izhajajo iz katoliškega izročila, vendar so svojo versko prakso potem zanemarili. Presenečeni bi bili, koliko se jih nabere pri maši po tem, ko mimo njih prifrči prva krogla!

Vas med vojaško spovedjo kot kaplana tudi veže zaveza molčečnosti?

Tako je.

Absolutne molčečnosti?

Ja. Kar nam je bilo zaupano, ne smemo razkriti nikomur. Še več: teh informacij sploh ne smemo na noben način uporabiti.

Kaj pa v situaciji, ko vam vojak pove kaj, kar bi lahko tako ali drugače resno ogrozilo varnost ali stabilnost celotne bojne enote? Mar v zvezi s tem ne prihaja do zagatnih moralnih dilem?

Ne. V šestintridesetih letih duhovniške službe sem razvil izjemno sposobnost, da ko stopim iz spovednice, povedano pozabim. Ne, res, res! In to namenoma! Preprosto si ne zapomnim, ker si nočem zapomniti. Ko ti Bog oprosti, tudi on pozabi, prav to je tista lepota spovedi! Včasih je težava v tem, da sam grešnik ne more pozabiti. Najhuje je, ko se grešnik oklepa svojega preteklega greha.