Evrokratska identiteta

Luksemburg je posebno mesto. Najmanjša evropska prestolnica živi od bančništva in se ponaša z najvišjo življenjsko ravnijo na svetu, večina od sto tisoč prebivalcev mesta pa je tujcev. Uradni jeziki so trije, poleg jezika avtohtonega prebivalstva, luksemburščine, še nemščina in francoščina, za jezika manjšine veljata portugalščina in italijanščina, večina domačinov pa dobro govori tudi angleško. Uradno se dan konča že ob šestih popoldan, mesto je takrat kot izumrlo, vse trgovine se zaprejo in nemogoče je kupiti karkoli, celo kruh.

Na robu tega posebnega mesta je v nekaj letih zraslo veliko upravno središče Evropske unije. Plateau Kirchberg, kot se to hitro rastoče naselje vsemogočnih betonsko-steklenih zgradb imenuje, je jasno ločen od obeh mestnih središč: starega mestnega jedra Grund, ki je že leta 800 nastalo v ozki soteski pod novejšim, klasičnim sodobnim mestnim središčem z bankami, butiki in restavracijami, ki se je razvilo kasneje, približno sto metrov nad prvim. Vez med tremi deli mesta je viadukt nad starim središčem, po katerem se vsak dan nekaj tisoč evrokratov, predstavnikov nacionalnih držav, zaposlenih v institucijah Evropske unije s pripadajočim uradniškim aparatom, iz novega mestnega jedra prek starega Grunda vozi na delo na Kirchberg. Čeprav za središče institucionalnega sistema Evropske unije velja Bruselj, tudi v Luksemburgu poteka delo - po svoji naravi sicer bolj proceduralno in birokratsko - za vse tri veje evropske oblasti. Osrednji del Kirchberga sestavlja trikotnik zgradb zakonodajne, sodne in izvršilne evropske oblasti: Evropskega parlamenta, Sodišča Evropskih skupnosti in Evropske komisije, za vsako od njih pa so značilni posebni upravni postopki in predvsem - natančna pravila bivanja.

Značka

Tako kot so zelo formalno določeni vsi odnosi in razmerja med evropskimi institucijami, so natančno predpisane, določene in nadzorovane tudi kratke pešpoti od enega poslopja teh institucij do drugega. Sprehajanje po redkih zelenicah, ki ločujejo zgradbe od cest in ceste od parkirišč, ter prosta uporaba dvorišč, "skrivnih" prehodov in podhodov med razvejenimi deli institucionalnih zgradb, nista niti mogoča niti dovoljena. Gibanje po prostoru, ki ga zasedajo evropske institucije, je omejeno že z monolitno ureditvijo enosmernih cest in ograjenih poti, poleg tega ga še dodatno nadzorujejo varnostniki, ki, statusu ustrezno, dvigajo in spuščajo zapornice ter usmerjajo "izgubljence" na zanje ustrezno pot. Pri vhodih v stavbe evropskih institucij se izvaja strog nadzor. Vstop zagotavlja le posebna kartica, ki jo ima delavec obešeno okoli vratu, na njej pa so njegova slika in osnovni podatki o delovnem mestu znotraj sistema evropske javne uprave. Značko mora vsak od zaposlenih nositi dosledno in ves čas, najsi bo sodnik, uradnik, začasni delavec ali varnostnik. Ta izkaznica ima veliko simbolno in praktično vrednost. Transparentno prikazuje status delavca znotraj institucionalne hierarhije in dobo trajanja njegove pogodbe, hkrati pa je edina vstopnica v na zunaj mogočen svet evropske oblasti. Treba jo je nositi ves čas, in to na vsem vidnem mestu. Je glavno sredstvo identifikacije zaposlenih in simbolni ključ, ki odpira vrata ne samo v poslopja in pisarne zaposlenih v institucijah, temveč tudi v posebne restavracije, banke in trgovine, ki so v teh poslopjih na voljo zaposlenim. Brez izkaznice življenje v evropskem institucionalnem sistemu ni mogoče in ob prihodu vsi novi delavci nestrpno čakajo "veliki" trenutek podelitve te značke, ki jim bo zagotavljala nemoteno delovanje v sistemu. Šele takrat zaposleni postanejo polnopravni člani velikega evropskega kolektiva in lahko začnejo izkoriščati pravice, ki jih delavci v teh institucijah imajo.

V sprejemnih prostorih pri vhodih v institucionalne zgradbe je zaposlenih ducat ljudi samo za varovanje, nadzor in vodenje postopkov ob vstopu v institucionalne prostore. Postopek vstopa je različen za zaposlene, torej tiste z izkaznico, in druge, ki so brez nje in si jo morajo pred vstopom še pridobiti - s postopkom pridobitve začasne izkaznice za tiste s statusom obiskovalca. Za pridobitev statusa obiskovalca potrebujete osebni dokumenti s sliko in formalno povabilo (nekakšno posebno garancijsko pismo) enega od zaposlenih v instituciji. Značka, ki jo po četrturnem birokratskem opravilu dobi obiskovalec, se kmalu izkaže za precej bedno, ker je vredna manj od značke zaposlenih. To se vidi že takoj ob vstopu, saj je vstopna točka za obiskovalce drugje kot za zaposlene. Obiskovalci gredo skozi postopek natančnih in strogih varnostnih pregledov, podobnih tistim na letališču, zaposleni pa so si po sicer dolgotrajnem boju končno izborili, da jim pri vsakem vstopu osebnih stvari ni treba zložiti na tekoči trak za rentgenski pregled. Vsak zaposleni v katerekoli instituciji ima pravico do vstopa v stavbe vseh institucij, obiskovalca pa lahko povabi le v poslopje svoje matične institucije. Ker je prehajanje iz ene institucionalne zgradbe v drugo vsakodnevni opravek večine multikulturne druščine, ki se za kosilo ali kavo seveda sestaja na podlagi prijateljskih in nacionalnih vezi, ne pa strogo znotraj ozkih institucionalnih okvirov, je ob vstopu v institucionalne stavbe v času kosila precejšnja gneča. Vsi se trudijo pridobiti značko za svoje obiskovalce, prijatelje, s katerimi bi radi pojedli kosilo ali z njimi preživeli prosto uro sredi delovnega dne.

Pospravi!

Kosilo v katerikoli menzi teh velikih institucij, sicer ekskluzivno za zaposlene in njihove obiskovalce, ni niti gurmanski užitek niti posebno prijeten družabni dogodek. Prej ustaljena vsakodnevna procedura, ki poteka kot po tekočem traku, popolnoma brez (po)strežbe. Ob pol enih se iz številnih pisarn delavci počasi namenijo proti svojim menzam. Pred menzo je nekaj obešalnikov, kjer odložijo plašče, da jih ne bi ovirali pri nadaljnjem postopku zauživanja dnevnega obroka, nikakor pa ne tudi značke, saj brez nje ponekod celo ne dobiš kosila. Od samopostrežne garderobe stopijo do vhoda v menzo, kjer na mizici lepo razstavljeno stoji prav vse, kar je tisti dan na meniju. Mizica ima tako rekoč vlogo jedilnega lista. V prostoru s samopostrežnimi pulti si nato vsak sam poišče izbrane jedi in sestavi obrok ter se s pladnjem postavi v vrsto pred blagajno. Pri blagajni delajo natančni ljudje, ki vsakega posameznika s pladnjem premerijo od glave do pet in iščejo njegovo značko, od katere je odvisna cena obroka, ki mu jo bodo zaračunali. Uradniki, začasni delavci, stažisti, obiskovalci ... vsak za kosilo plača svojo ceno. Bolj ko si integriran v institucionalni sistem, cenejše je tvoje kosilo. Redno zaposleni v institucijah kosilo dobijo po posebno ugodni ceni in jedo za nekaj evrov, obiskovalec pa mora, če hoče poskusiti evrokratske jedi, za enak obrok seči globlje v žep in plačati dvojno ceno. Še bolj ponižujoče od dvojne cene za enak obrok je, če se pri blagajni znajdeš brez značke, kar se obiskovalcu, ki je ni vajen, hitro zgodi. Tak nesrečnež nato postane žrtev navzkrižnega zasliševanja blagajnikov na eni strani in grdih pogledov lačnih evrokratov, ki s svojimi izkaznicami že čakajo, da bodo poravnali ceno svojega kosila, na drugi strani.

Procedura se konča z odlaganjem pladnja na poseben tekoči trak, nato pa navadno nadaljuje z obiskom kavarne, kjer veljajo podobna pravila samopostrežbe. Po užitkih ob skodelici kave je treba pospraviti za seboj. Sicer za vami kmalu priteče gospa v belem predpasniku in vas, podobno kot porednega otroka, vzgojno odpelje nazaj do skodelice, da jo pospravite sami, tako kot je tu "lepa" navada.

Kosilo za evrokrate ni le glavni dnevni obrok, ampak tudi čas druženja in izmenjave izkušenj, tako da nihče ne je sam. Navadno se hodi na kosilo v paru ali v manjši bolj ali manj zaokroženi stalni družbi, katere glavni projekt je, da vsakič znova najde dovolj veliko mizo za vse, ki bi radi sedeli skupaj. Pogovori se najpogosteje vrtijo okrog ene in edine, glavne teme družabnega življenja teh ljudi - nakupov. Posamezne neuresničene želje in načrti o nakupu te ali one stvari se vzporejajo z izkušnjami tistih, ki so že opravili takšen nakup ... in sedaj načrtujejo že kaj drugega. Predvsem med mladimi in tistimi, ki prihajajo iz novih držav članic, plača nekaj tisoč evrov dobro spodbuja potrošniški nagon. Pri (za naše razmere) izjemno visoki plači so zaposleni v institucijah EU pri nakupu nekaterih, predvsem "nujnih" življenjskih izdelkov (avtomobil, pohištvo, TV ...) oproščeni davka, to pa potrošniški nagon le še okrepi. Vsak najprej kupi televizor, ob koncu bi vsi radi kupili avto. Ključno vprašanje je seveda, katerega. Kateri prodajalec ponuja največji popust, kakšen je postopek uveljavljanja cene brez davka, katera blagovna znamka je boljša ...? To so prve teme pogovorov novih evrokratskih zaslužkarjev ... in pa seveda njihov temeljni problem, saj se vse trgovine zaprejo že ob šestih, ko morajo biti vsi še v službi. Prav zato jim ne preostane drugega, kot da prosti čas in konce tednov porabijo za nakupovalne dejavnosti, in prav nič nenavadnega ni, če se za resne nakupe vzame celo dopust.

Eksluzivni

Drugi pogovori, ki jih je slišati na z neonskimi lučmi osvetljenih hodnikih institucionalnih zgradb, se nanašajo na izkušnje z drugimi raznovrstnimi ekskluzivnimi prednostmi in posebnostmi statusa evrokrata, s katerimi se zaposlenim v institucionalnem sistemu EU piha na dušo. Tečaj katerega tujega jezika in na kateri stopnji kdo obiskuje. Učenje tujih jezikov, ki naj bi pripomoglo k boljšemu razumevanju znotraj nacionalno mešanih kolektivov, je deležno velike naklonjenosti in visokih subvencij. Kakšen izlet je ob koncu tedna kdo naredil z avtomobilom, ki ga je najel po smešno nizki ceni (e ena ugodnost evrokratov). Katero vrsto rekreacije kdo obiskuje po službi: aerobiko, fitnes, plavanje, savno ... Zaposleni v institucijah EU lahko izbirajo med najrazličnejšimi športnimi aktivnostmi, ki so namenjene le njim, v posebnih telovadnicah, bazenih in savnah v kletnih prostorih institucionalnih zgradb, tako da jih je mogoče obiskovati kar med delovnim časom. Kaj je kdo kupil v trgovini Evropskega parlamenta, kjer je naprodaj vse od kruha do parfumov najuglednejših znamk po prav posebni ceni, spet samo za zaposlene ... Vse te ugodnosti počasi zameglijo um in sčasoma povzročijo preoblikovanje samopodobe - iz navadnega človeka, kakršni smo vsi, se evrokrati spremenijo v človeka posebne vrste, ki je zaradi svojega statusa postal nekaj drugega, če ne celo nekaj več.

Med evrokrati je mogoče občutiti tudi precej neenakosti - formalne in neformalne. Prva, formalna, je posledica visoko strukturirane hierarhije funkcij, statusov in delovnih mest. Vsak posameznik ima točno določeno mesto v institucionalnem sistemu. Biti tajnik je po funkciji seveda nekaj drugega kot biti administrator ali sodnik, čeprav pri kosilu vsi sedijo za isto mizo. Stažist je po statusu podrejen začasnemu ali stalnemu delavcu, čeprav lahko vsi opravljajo povsem enako delo, razlike med njimi naredi čas trajanja njihove pogodbe. Tistim z višjo funkcijo in z višjim statusom pripada lastna pisarna, tisti z nižjim statusom si jo delijo. Vse te majhne razlike so natančno urejene s pravili in jih je občutiti na vsakem koraku. Izražajo se skozi minimalne, vendar očitne razlike v osebnem zadovoljstvu zaposlenih z različnimi statusi.

Drugi vir razlik je neformalne narave in izhaja iz nacionalnih stereotipov in ugleda posamezne institucije evropske oblasti. Delavci iz starih držav članic EU gledajo na zaposlene iz novih članic zviška, zahodnjaki se zmrdujejo nad vzhodnjaki in njihovimi navadami, "čeh" je za vse ostal "čeh", čeprav je zaposlen v instituciji EU. Prav tako ni povsem enakovredno, ali si zaposlen v Evropski komisiji, Evropskem parlamentu ali na Sodišču Evropskih skupnosti, vsaka institucija ima svoje značilnosti in ugled, s katerim se identificirajo in med seboj ponosno razlikujejo tudi zaposleni v njih. Zaposleni na Sodišču Evropskih skupnosti se lahko počuti nelagodno, ko gre na kosilo v Evropsko komisijo ali Evropski parlament, in sicer zaradi neformalnih razlik, ki jih čuti v odnosu do zaposlenih tam, pa tudi zaradi formalnih razlik, ki se kažejo v višji ceni kosila, ki jo bo plačal tam.

Po obdobju, v katerem institucionalni sistem absorbira posameznika tako zelo, da njegove navade postanejo del institucionalnega sistema samega, zaposleni v evropskih institucijah ne zaznavajo več birokratskega duha, mučnega občutka stalnega nadzora in vseprisotnih pravil. Evrokrati so precej sproščeni in se dobro znajdejo znotraj zakonitosti svojega sveta, uživajo v mislih na visoke plače in še posebej na ugodnosti, ki so jih s statusom pridobili, ter sanjajo o velikih nakupih, ki jih bodo (če ne bodo predolgo spali in bodo trgovine tačas že zaprli) opravili ob koncu tedna. Vsak je prišel z namenom, da bo ostal največ leto, češ da je le zgrabil kratkoročno priložnost za hiter in dober zaslužek. Sčasoma, s prevzemanjem evrokratske identitete, zaslužek postane le del širšega življenjskega sloga, ki ga nihče več ne bi rad opustil. Večina se jih oklepa svojega statusa in se bori za podaljšanje pogodbe. Všeč jim postane življenje v Luksemburgu, ki je udobno, urejeno in predvidljivo, brez večjih stresov, časovnih pritiskov in vsakodnevne negotovosti. Značka jim daje to, česar doma morda niso nikoli imeli, so si pa vedno želeli: zadovoljstvo ob tem, da so obravnavani drugače in da si lahko privoščijo. Redki so tisti, ki se želijo vrniti domov, kjer bodo spet samo enaki med enakimi. Novi status jih zasvoji, načrte za prihodnost prelagajo in se umikajo v trenutno udobje, ki jim ga zagotavlja delo v evropskih institucijah. Kot da bi vsi spali in sanjali o lepi prihodnosti, ki jo ustvarjajo s svojim bivanjem tam, hkrati pa ne opazijo, da jim življenje nenadomestljivo odteka v sivi kanal vsakodnevne rutine brez vznemirjenj, presenečenj in svobode. Obiskovalci niso dobrodošli, morda zaradi rušenja discipline v brezhibno urejenem svetu institucionalnih pravil ali pa morda zato, ker bi tako spoznali način dela in življenja znotraj institucij, zaradi česar bi lahko kdo postal ljubosumen in si zaželel odprave prednosti in ugodnosti, ki jih je deležen evrokratski aparat Vedno pa so dobrodošli in toplo sprejeti pravi verniki v ta sistem, oni ga utrjujejo in mu dajejo legitimnost. Dobrodošli v EU!