Predrago stanovanje

Afera se je zgodila v Franciji, vendar bi v veliko državah lahko izzvala iste občutke: kako lahko minister zahteva od državljanov, da plačujejo več davkov in tako polnijo državno blagajno, sočasno pa najame stanovanje, veliko 600 m2, na stroške države? To je vprašanje, ki si ga je mnogo Francozov zastavilo potem, ko so 16. februarja v satiričnem tedniku Canard enchaine prebrali članek, v katerem piše, da si je francoski finančni minister Herve Gaymard našel novo stanovanje v centru Pariza. Mesečna najemnina znaša 14.000 evrov, plačuje pa jo država.

Za veliko ljudi ta znesek pomeni letno plačo. V Parizu se je cena stanovanj in stroškov v zadnjih letih občutno povečala. Cena kvadratnega metra v prestolnici se giblje med 3000 in 8000 evrov in pomeni kar 10-odstotno zvišanje v primerjavi z letom 2004. Francoski premier Jean-Pierre Raffarin je, zavedajoč se hudih posledic takega tipa afer, omejil dovoljeno kvadraturo stanovanj, ki jih najema in financira država za ministre. Odslej ima vsak predstavnik vlade pravico do 80 m2 in dodatnih 20 m2 na otroka. Če želi minister večje stanovanje, ga seveda lahko dobi, vendar gre doplačilo na njegove stroške.

Raffarinova odločitev je sicer pomirila duhove, ljudje pa so pričakovali še ministrovo pojasnilo. Gospod Gaymard se ni obotavljal. Povedal je, da si ob 120-urnem tedenskem delavniku ni imel časa sam poiskati stanovanja. Nekoliko presenetljiva izjava za pomiritev vse večje polemike je opozorila na razliko med navadnimi ljudmi in političnimi voditelji.

Prvič, to opravičilo pomeni, da tisti, ki je iskal in našel stanovanje, ni dobro opravil svojega dela, ker je stanovanje preveč v centru, predrago in ne ustreza pričakovanjem ministra. Hkrati pa opozarja na to, da se gospod Gaymard, brez omemb v tisku, sam gotovo ne bi odrekel temu stanovanju. Drugič, 120-urni delovni teden. Nihče ne dvomi o natrpanem delavniku francoskih ministrov, vendar v tem primeru ostane samo 48 ur časa za spanje, prehrano itd. kar je približno 7 ur na dan. Ali finančni minister okoli sebe nima dovolj sodelavcev, ki bi mu olajšali delo? Težko delo ministra konec koncev opozarja na negativne posledice Raffarinovega omejenega nabora funkcionarjev.

In končno, kako v izjavi Gaymarda ne videti bolj političnega pomena? Razprava o delovnem času je postala eden od razlogov za razhajanja med UMP in socialistično stranko. Prvi so mnenja, da se vsakemu dopusti, da dela več; socialisti, ki so pobudniki zakona iz leta 2000 o skrajšanem delovnem tedenskem času (35 ur), pa na to odgovarjajo, da delitev dela ustvarja nova delovna mesta in tako zmanjšuje revščino. Ta razlika v mnenjih prenaša zelo negativne podobe desnici glede delitve delovnega časa: na eni strani bo veliko Francozov, ki bi hoteli delati več, na drugi pa tisti, katerih stil življenja bo zaradi manj dela zaviral ekonomsko rast države.

Manj kot tri tedne po omiljenju zakona o delovnem času minister torej izjavlja, da dela več kot trikrat toliko časa, kot je zakonsko predvideno na teden. To je skoraj, kot bi gospod Gaymard naprtil svojo moralno krivdo državi. Francoskim političnim strankam in predvsem desnici objava te afere ne pomaga k spravi med državljani in njihovimi voditelji. Tako socialistična opozicija, ki je drugače zadnjih nekaj tednov zelo napadalna glede socialnih vprašanj, ni raziskala zadeve. Njen predsednik Francois Hollande se je odpovedal ukvarjanju s posameznimi primeri ministrskih stanovanj, zahteval pa je razjasnitev pogojev v zvezi z ministrskimi stanovanji na splošno.

Afera se je zgodila v času, ko se francoski voditelji trudijo prepričati čim več ljudi, da bi na referendumu glasovali "za" evropsko ustavo. Jacques Chirac še vedno ni podal točnega datuma referenduma, ve se samo, da naj bi bil verjetno enkrat v maju. Predsednik se brez dvoma spominja podobne afere, ki je igrala pomembno vlogo v njegovem prvem mandatu. Takratni premier Alain Juppe, ki je bil zaradi neke druge afere celo obsojen in mu je bilo zaradi tega 14 mesecev prepovedano sodelovati ne volitvah, je bil leta 1995 podvržen sumu, da je živel v stanovanju, ki mu ga je podelila občina Pariz, katere župan je bil med letoma 1977 in 1995 Jacques Chirac. Najemnina njegovega stanovanja je bila občutno manjša od cene na trgu.