13. 3. 2005 | Mladina 10 | Družba
Let nad punčko za milijon dolarjev
77. podelitev Oskarjev je podžgala ameriško kulturno vojno
Bob Woodward, sloviti ameriški reporter, ki je v - tandemu s Carlom Bernsteinom - razkrinkal "zadevo Watergate" in pripomogel k padcu ameriškega predsednika Richarda Nixona, je dan pred podelitvijo Oskarjev rekel, da Letalec zagotovo ne bo dobil glavnega Oskarja: "Howard Hughes ni Rocky!" Vsekakor - Howard Hughes ni bil Rocky. Howard Hughes je bil Nixon. Med njima je kopica paralel:
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
13. 3. 2005 | Mladina 10 | Družba
Bob Woodward, sloviti ameriški reporter, ki je v - tandemu s Carlom Bernsteinom - razkrinkal "zadevo Watergate" in pripomogel k padcu ameriškega predsednika Richarda Nixona, je dan pred podelitvijo Oskarjev rekel, da Letalec zagotovo ne bo dobil glavnega Oskarja: "Howard Hughes ni Rocky!" Vsekakor - Howard Hughes ni bil Rocky. Howard Hughes je bil Nixon. Med njima je kopica paralel:
* prvič, oba sta bila zelo skrivnostna,
* drugič, oba sta bila zelo nevrotična in paranoična,
* tretjič, oba sta bila obsedena z močjo,
* četrtič, oba sta svojo moč - okej, svojo oblast - zlorabljala,
* petič, oba sta bila patološka narcisa,
* šestič, oba sta bila prepričana, da sta nad zakonom,
* in sedmič, oba sta izgubila stik z realnostjo.
Če ste gledali Letalca, ki ga je režiral Martin Scorsese in financiral magnat Graham King, potem veste, da se je ameriški magnat Hughes sredi petdesetih povsem izoliral - od leta 1957 pa do konca svojega življenja je ždel gol v svojem sterilnem bunkerju, se fiksal z morfijem, bežal pred insekti, pošiljal lunatična, dadaistična sporočila in si v nedogled vrtel svoje stare filme. Tudi Nixon je po letu 1974, ko je raje odstopil, kot pa da bi bil odpoklican, verjetno počel nekaj takega: živo si lahko predstavljamo, kako gol ždi v svojem sterilnem bunkerju, se fiksa z ditalinom, beži pred insekti in si na magnetofonu v nedogled vrti svoje stare trakove iz Ovalne pisarne, tudi tiste izbrisane. Hughes in Nixon sta vrtela svet - in seveda, igrala sta se z Ameriko. Kot Državljan Kane. Toda na koncu jima je ostalo le nekaj flashbackov - Hughesu je ostalo le nekaj filmov, Nixonu pa le nekaj trakov. Le ton. Brez slike. Hja, Nixon jo je odnesel slabše kot Hughes. Zakaj? Je bolj grešil kot Hughes? Ne, le preveč je bil obseden s Hughesom. Bolje rečeno - s Hughesom je bil tako obseden, da ga je zaneslo v Watergate. V samouničenje. Na pokopališče ameriške zgodovine.
Leta 1956 je bil Nixon ameriški podpredsednik - in Hughes, pogodbenik obrambnega ministrstva, je njegovemu bratu Donaldu, faliranemu poslovnežu, "posodil" dobrih 200.000 dolarjev (ja, ko je bil Bush starejši ameriški podpredsednik in kasneje predsednik, so raznorazni magnati tudi malemu Bushu stalno "posojali" kapital). Leta 1960, ko je Nixon kandidiral za predsednika, je ta "škandal" prišel na dan, v medije - in Nixon je bil prepričan, da ga je volilne zmage stalo prav to kontroverzno Hughesovo "posojilo". No, osem let kasneje, ko je Nixon vendarle postal predsednik, je Hughes njegovemu prijatelju, Bebeju Rebozu, izročil 100.000 dolarjev, "donacijo", ki naj bi jo Rebozo predal Nixonu osebno. Nič, Hughes je hotel nabaviti Nixonovo naklonjenost. Specifično: zaščititi je hotel svoje igralniške in letalske posle. Toda potem se je zgodila nesreča: predsednik Nacionalnega komiteja demokratske stranke je postal Larry O'Brien, ki je prej delal za Hughesa (in še prej za Kennedyja). Še huje - O'Brien je za Hughesa delal v času, ko je Nixon od Hughesa dobil "donacijo"... ee, podkupnino. Vse to naj bi pojasnilo, zakaj je Nixon naročil "tajni" vlom v prostore demokratske stranke v kompleksu Watergate, ki so ga njegovi "vodovodarji" izvedli 17. junija 1972: hotel je izvohati, ali O'Brien ve za "donacijo". In dalje - hotel je izbrskati kako "umazanijo", s katero bi lahko O'Briena namočil ali pa izsiljeval. Hughes in Nixon se nista nikoli srečala, toda Nixon se je hotel za vsako ceno znebiti "stika" s Hughesom. Ko pa se je znebil "stika" s Hughesom, je dokončno izgubil stik z realnostjo. Fiksiranost na Hughesa je bila njegova edina realnost. In narobe: Hughes je Nixona prisilil v Watergate - v samouničenje. Potegnil ga je za sabo - v norost. V norišnico ameriškega sna.
To bi bil dober film, toda Letalec se žal konča sredi petdesetih. Ko se je začela afera Watergate, je Nixon zelo rad govoril o ameriškem snu - o tem, kako se je iz popolne bede, iz hiše brez vode in elektrike, prebil v Belo hišo. O tem, kako se je iz reveža, najšibkejšega človeka na svetu, prelevil v ameriškega predsednika, najmočnejšega človeka na svetu. Le človek, ki je stal na vrhu gore, ve, kako je v dolini. Nixon se je imel za utelešenje ameriškega sna. Bil je oskarjevski material. Njegov poslovilni govor bi zlahka zamešali z zahvalnim govorom kakega oskarjevca. Zvenel je kot Hilary Swank, ki je Oskarja za glavno žensko vlogo dobila že pred petimi leti (Fantje ne jočejo) in ki ga je zdaj dobila za vlogo boksarke v Punčki za milijon dolarjev: "Ne vem, s čim sem si to zaslužila? Sem le dekle iz prikolice, ki je sanjala." Tudi Howard Hughes je bil utelešenje ameriškega sna - in oskarjevski material. Razlika je bila le v tem, da se je rodil z milijoni v ustih - bil je fant za milijon dolarjev. Kot Bush. Jasno, Hughes - oz. njegov surogat, Leonardo DiCaprio - Oskarja za glavno moško vlogo ni videl. In jasno, tudi Bush je ostal brez Oskarja - dokumentarca Fahrenheit 9/11, v katerem je igral glavno vlogo, ni bilo niti med nominiranci. Toda Chris Rock, komik in igralec, MC podelitve, ki jo je letos gledalo 41,5 milijona Američanov (dva milijona manj kot lani), ni skrival, da je Bush oskarjevski material in da je kot igralec podcenjen, še več - da je pravi igralski genij. Kot je poudaril, se je Bush lani ponovno prijavil za službo: "Si predstavljate, da bi se prijavili za službo in da bi v času, ko bi se prijavili, v kinodvoranah širom Amerike vrteli film, ki bi prikazoval, kako o delu, za katerega se prijavljate, nimate pojma? Težko bi vas vzeli v službo." Ali z drugimi besedami: če bi se prijavili za službo blagajnika, v kateri ste prej pridelali rekordno izgubo (kot Bush), te službe ne bi nikoli dobili. Bush je tako dober igralec, da jo je dobil - "le igra, da je neumen". Rock ima prav - Bush je oskarjevski material. Kar potrjujejo tudi razvpiti tajni trakovi, ki jih je nedavno medijem razkril Doug Wead, Bushev nekdanji zaupnik. Pogovori, ki jih je Wead skrivaj snemal med letom 1998, ko je Bush začel razmišljati o predsedniški kandidaturi, in letom 2000, ko je na republikanski konvenciji predsedniško kandidaturo sprejel, kažejo, kakšen scenarij je imel bodoči predsednik: prvič, govoril bom, da sem sprejel Jezusa Kristusa, drugič, nasprotoval bom istospolnim porokam in abortusu, tretjič, zadržan bom do Združenih narodov, četrtič, svetu bom pomahal z ameriško zastavo, petič, osredotočil se bom predvsem na konzervativne krščanske volilce, šestič, vsak dan bom bral Biblijo, in sedmič, sam bom proti svetu. In glej, kaj se je zgodilo: scenarij je spremenil v film. Vse je odigral po scenariju. Igralec.
Naj dvigne roko pravi Michael Moore?
Ni kaj, Chris Rock je nadomeščal Michaela Moorea. Ne brez razloga. Rock slovi po dveh rečeh: prvič, po svoji bučni, vreščeči, brzostrelni, amfetaminski, ulični, vedno kontroverzni, politično nekorektni dikciji, polni kvant, seksualnih klicajev in razsutih svetih krav (ja, v mainstream medijih ga je nemogoče citirati), in drugič, po svojem antibušizmu. Ena izmed njegovih najbolj slavnih točk gre takole: "Bush mi je lagal. Rekel je, da moramo Irak napasti zato, ker je najbolj nevaren na svetu. Če je bil tako nevaren, kako to, da smo potem kompletno jebeno državo zavzeli v dveh tednih? Niti Bronxa ne bi mogli zavzeti v dveh tednih!" Ni čudno, da so probushevski mediji, republikanski lobiji, konzervativne organizacije, javnomnenjski patrioti in drugi varuhi ameriške morale pred podelitvijo tako tolkli po Rocku. Že sam Hollywood imajo le za degenerirano leglo liberalizma, za pohujševalca mladine, za klovna, ki hoče biti kralj. Ali kot je te dni zapisal en tak domobranec: "Ameriški otroci nočejo postati doktorji, ampak režiserji. Nočejo postati rabini, ampak rock zvezdniki. Nočejo postati vojaki, ampak superzvezdniki. Zdaj lažje razumete, zakaj ljudje širom sveta menijo, da smo Američani neumni in prazni. Ni kriv Bush - ampak Hollywood." Sporočilo njegove pridige je bilo jasno: Amerike ne ogroža terorizem, ampak Hollywood! Hej, Abrahama Lincolna, "največjega ameriškega predsednika", je ustrelil igralec! Pred sabo torej niso imeli le podelitve Oskarjev, pohujšljive prireditve, ki ogroža nacionalno varnost, moralo in družinske vrednote, ampak je to pohujšljivo prireditev vodil Rock, pojem pohujšljivca - Afro-Američan, ki se obnaša kot Afro-Američan, zastrupljevalec bele kulture, na kateri temelji Amerika. Chris Rock je že z dejstvom, da je vodil letošnjo podelitev Oskarjev, zamajal status quo. Stebri ameriške morale so se ustrašili, da se bo ponovila Janet Jackson - Rock jim ni pokazal bradivičke, ampak jezik.
In ker je nadomeščal Michaela Moorea, ni karikiral le Busha, ampak tudi stupid white men. Podelitvi je dal takoj rob ("Dajte že svoje riti dol!"), se čudil, da so letos v igralskih kategorijah nominirani kar štirje črnci, klofnil Hollywood, ker črnce tlači le v stereotipne filme z neatraktivnimi naslovi (Brivnica), bril norca iz igralcev, ki brez razloga igrajo v množici filmov ("Zakaj je Jude Law v vsakem filmu, ki sem ga videl v zadnjih štirih letih?"), iz črnk, ki so obogatele z zabavanjem belcev (Oprah Winfrey), iz prezenterjev in iz same podelitve ("Naslednjič bodo Oskarje podeljevali kar na parkirišču"), armadi zvezdnikov v Kodakovi dvorani razložil, da so v Hollywoodu le štirje zvezdniki, ostali pa da so le popularni ("Tobey Maguire je le fant v pajkicah"), in dokazoval, da so oskarjevski filmi izgubili stik z Ameriko (film Bela modela je bil naključnim mimoidočim, ki jih je intervjuiral, ljubši od Letalca). Bil je tako izčrpen, da mu sploh ni bilo treba omeniti, da Spike Lee ni bil še nikoli nominiran za režijo - in da je moral Raya, biografijo Raya Charlesa, režirati, producirati in financirati belec, da so ga posneli. Pred podelitvijo so konzervativne lobistične organizacije oznanjale, da je Hollywood izgubil stik z Ameriko - to pa zato, ker je za voditelja podelitve Oskarjev postavil Chrisa Rocka. Ko so bili Oskarji razdeljeni, se je konzervativnemu delu Amerike - "rdečim državam" - verjetno zazdelo, da Amerika ne obstaja več. Toda ne le zato, ker so bili letos črnci nominirani kar v petih igralskih kategorijah (rekord!) in ker sta Oskarja za glavno in moško stransko vlogo dobila črnca, Jamie Foxx (Ray) in Morgan Freeman (Punčka za milijon dolarjev), navsezadnje, Chris Rock je že pred podelitvijo "zagrozil", da bo Foxxu, ki je bil nominiran tudi za stransko vlogo (Stranski učinki), Oskarja podelil kar sam, če mu ga ne bo Akademija, ampak tudi zato, ker sta Oskarja za najboljši h'woodski film in najboljši tujejezični film dobila Punčka za milijon dolarjev in špansko Morje v meni, filma, ki vsak na svoj način promovirata evtanazijo. Kar je zoprrno: evtanazija je namreč strateško zelo pomembna topika v ameriški kulturni vojni, na katero se stalno šlepa tudi Bush, tako da je konzervativni del Amerike, ki je odločno proti evtanaziji in ki je Punčko za milijon dolarjev zaradi tega napadal že pred Oskarji, verjetno v strahu in grozi ugotovil - šit, Hollywood je zdaj dokončno legitimiral evtanazijo! Še huje, legitimiral je tudi abortus! Britanski film Vera Drake - zgodba o ženski, ki drugim ženskam prekinja nosečnost - je bil namreč nominiran za tri Oskarje. Kulturno vojno izgubljamo! Hollywood legitimira Zlo!
Umakni se, Marty!
Oskarja za najboljši film ni dobil Howard Hughes, ampak Rocky - Punčka za milijon dolarjev, film o punci, ki hoče postati boksarka. Tudi Oskarja za režijo ni dobil Martin Scorsese, režiser favoriziranega Letalca (11 nominacij), ampak Clint Eastwood, režiser Punčke za milijon dolarjev, ki je Oskarja - oba glavna, za film in režijo - dobil že za Neoproščeno (1992). Woodwardova napoved "Howard Hughes ni Rocky" in dejstvo, da je res zmagal Rocky, sta za Scorseseja, gospodarja ameriškega filma in pojem h'woodskega cinefila, nekaj takega kot suho britje. Pazite: ko je bil Scorsesejev Taksist nominiran za Oskarja, sam Scorsese ni bil nominiran za režijo, Oskarja pa je dobil boksarski film Rocky. Dalje, ko je bil Scorsese nominiran za boksarski film Podivjani bik, so Oskarja dobili Navadni ljudje, ki jih je režiral igralec (Robert Redford). Dalje, ko je bil Scorsese nominiran za Dobre fante, je Oskarja dobil vestern Pleše z volkovi, ki ga je spet režiral igralec (Kevin Costner). In ja, tudi Punčko za milijon dolarjev je režiral igralec. Heh, 74-letni igralec. Scorsese je bil nominiran že sedemkrat, petkrat za režijo in dvakrat za scenarij, toda Oskarja še vedno ni dobil. Ker pa velja za ameriškega filmskega klasika (Taksist in Podivjani bik sta že cerfiticirani klasiki, Dobri fantje pa so na poti tja), se Hollywood že nekaj let trudi, da bi mu vendarle dal Oskarja, preden bo prepozno. S Tolpami New Yorka in Letalcem ni šlo. In kot kaže, je povsem mogoče, da bo prej dobil Oskarja za življenjsko delo kot pa Oskarja za film, režijo ali scenarij, navsezadnje, Clint Eastwood je na podelitvi - v zahvalnem govoru - zagrozil, da bo filme delal do šestindevetdesetega leta.
In ni razloga, da mu ne bi verjeli - vedno misli resno. Njegove besede so dejanja. Ko je na neki nedavni podelitvi filmskih nagrad Michaelu Mooreu z odra zagrozil, da ga bo ubil, če ga bo kdaj posnel in vtaknil v kak svoj dokumentarec (saj veste, kot Charltona Hestona v Bovling za Columbine), so se vsi najprej nasmehnili, misleč, da gre za štos, toda ko je to mirno, ledeno, stoično ponovil, je bilo vsem jasno, da misli resno. Bil je v liku. Vedno je. Tudi ko ni. Celo ko sprejema nagrade. In vedno bo. Tudi ko jih bo štel 96. Ubogi Marty. Na Clinta je nabasal ravno v času, ko je v najboljši formi - v klasični formi. V zgodovino je prijezdil na konju. Bil je redkih besed, toda vsaka njegova beseda je bila konj. Tudi ko je molčal, so vsi vedeli, kaj hoče reči. In vendar ga je bilo težko prebrati. Zlasti politično. Pa četudi velja za republikanca. Toda če je republikanec, zakaj se mu potem v filmih tako upirajo družinske vrednote, zakaj stalno ruši tradicionalno moralo, zakaj tako prezira avtoriteto, zakaj v Pravem zločinu agitira proti smrtni kazni, zakaj si da v Krvni sliki presaditi mehiško srce, zakaj maščevalec v Skrivnostni reki ni na strani Pravice, zakaj je kariero začel v špageti vesternih Sergia Leoneja, ki so bili kritike dereguliranega "dolarskega" kapitalizma, zakaj ni bilo mogoče nikoli povsem zanesljivo reči, kaj je Dirty Harry, fašist ali anarhist, in zakaj ga liberalni, prodemokratski Hollywood nagrajuje z najvišjimi odlikovanji?