Konkurenčna podjetja

Prejšnji teden so se katoliški škof dr. Anton Stres, evangeličanski Geza Erniša, pravoslavni paroh Peran Bošković in muslimanski mufti Osman Đogić zbrali na Filozofski fakulteti na okrogli mizi, ki naj bi razkrila bistvo strpnosti, pravice, solidarnosti, nediskriminacije ter svoje videnje evropske ustave. Že po razpoloženju govorcev se je lahko predvidelo, da pogovor ne bo potekal v živahnem ozračju, kot bi potekal v kakšni pogovorni oddaji na televiziji, kjer bi voditelj zaradi gledanosti želel iz njih iztisniti čim več nestrpnih in provokativnih izjav. V hram učenosti so prišli verski voditelji predvsem propagirat vsak svojo religijo. Omizju, sestavljenem iz moške družbe, in občinstvu, kjer so bile pretežno študentke, je sive celice z uvodnim razmišljanjem ogrel redni profesor na Filozofski fakulteti dr. Marko Kerševan in se povprašal po skupnih vrednotah, zapisanih v evropski ustavi. Po mnenju sociologa religije unija cerkvam in verskim organizacijam priznava njihovo identiteto in njihov specifični prispevek ter z njimi vzdržuje odprt dialog v zvezi z uresničevanjem skupnih vrednot in pravic, kljub temu da ni izrecno zapisanih krščanskih korenin in tako poudarka na religiji, kot so si nekateri želeli.

Stališča verskih ločin so zagovarjali njihovi najvišji predstavniki, vlogo razlagalca rimskokatoliške cerkve pa je na svoja pleča prevzel dr. Anton Stres, ki običajno poskrbi za uradna stališča. RKC je po njegovem prepričevanju zadovoljna z ustavo, kljub temu da ni eksplicitno poudarjenega krščanskega izvora civilizacije, saj je sodelovala pri pripravi z vseevropsko komisijo škofovskih konferenc. "Komisija ima sedež v Bruslju in tam lobira, se pravi, skuša uresničevati tisti dialog, ki ga tudi sama ustava jamči za naprej." Nekdanjemu dekanu Teološke fakultete je razumljivo tudi, da je v vseevropskem dokumentu tako zelo poudarjena strpnost, saj si težko predstavlja multikulturno Evropo brez te vrednote: "V tej zvezi bi rad poudaril, ko govorimo ravno o strpnosti, neko distinkcijo. Namreč razlika med toleranco in strpnostjo. Sama beseda toleranca ali pa strpnost ima včasih lahko tudi tak rahlo negativen prizvok. Namreč, strpnost pomeni potrpeti. Beseda toleranca je malo dvoumna. Lahko pomeni, nekaj imaš pač za slabo, pa potrpiš. To ni tisto, kar je zadosti v tem pogledu."

Tudi evangeličanski predstavnik škof Geza Erniša ni imel pomislekov glede ustave, pri kateri so lahko malo sodelovali tudi protestanti. Zmotilo ga je le, da je demokratična evropska država religiozno nevtralna, čeprav živi od vrednot, brez katerih ni mogoče formulirati niti političnega programa. "V svobodnih demokracijah je tudi politični prostor na neki način omejen. Vera in vest se ne smeta vsiljevati z nobenimi državnimi sredstvi, prav tako se ne smejo posluževati državna sredstva prisile. Delovati se ne sme s silo, ampak z besedo." Vseeno pa skuša večina vsiljevati svoje religiozno- svetovnonazorske predstave.

Še največ skepticizma je prikazal pravoslavni paroh Peran Bošković. Dogajanje okoli ustave ga spominja na evforijo, ki je vladala v času, ko je nastajal socialistični svet. V prejšnjih primerih velikih skupnosti se je izkazalo, da ljudje niso bili iskreni drug do drugega. "Zato, ko danes poslušam to o preambuli o evropski ustavi ... boljšega ni, podpišem z obema rokama ... ampak kdo daje garancijo, da bo to res tako ..." Omejitve pretoka delovne sile za nove članice v prvih letih in podobni primeri mu dokazujejo, da tudi tokrat nekdo ni iskren in da drži figo v žepu. Pravi tudi, da bi bila največja napaka, če bi se borili proti nacionalizmom. Namesto tega paroh predlaga, da se lotimo šovinizma. Nacionalizem pa pustimo pri miru, ker nas uči in ker poudarja tisto, kar je dobro v narodu.

Za muslimanskega muftija Osmana Đogiča je bila tema zastavljena preobširno. Preambula evropske ustave, ki govori o vrednotah, se mu zdi sicer lepo napisana, vendar za zdaj še nič ne pomeni. "Evropa je v nekem spiritualnem smislu, ali bolje rečeno v religioznem smislu, pretežno nereligiozen kontinent," zato ne obstaja enotna politika glede verskih vprašanj. Kljub temu da vsaka država rešuje stvari po svoje, osebno kot musliman verjame v pravni okvir, ki ga postavlja ustava. "Ko to rečem, mislim, da predvsem manjšinske skupnosti v Evropi pričakujejo nekaj, kar je najpomembneje, pravno varnost." Pravna varnost in enaka obravnava sta za muslimane potrebni, ker so na območju, kjer prevladuje krščanstvo, na udaru nekrščanske skupnosti. Čeprav mufti pojmuje Evropo kot nekaj abstraktnega, pričakuje, da se bo v Sloveniji ta pravni okvir, ki ga je zastavila evropska ustava, spoštoval. "Jaz osebno bi raje živel v državi, Evropski uniji, v kateri je eksplicitno omenjeno krščanstvo in krščanske vrednote, jaz pa da uživam to, kar je omenjeno v preambuli, največji nivo spoštovanja svojega dostojanstva ..."

Kljub temu da drugim privošči isto kot sebi, pa še vedno ni prepričan, da bi bila džamija v Sloveniji zgolj verski objekt. Še najbolj pa ga moti mešanje strpnosti in skepse: "Da je nekdo strpen, ni potrebno, da reče, saj je vseeno, saj ima vsak po svoje prav. In če tega ne trdim, potem nisem strpen. Ena stvar je relativizem ali pa skepsa, z druge strani osebno globoko prepričanje, da je tisto, kar jaz verujem, res prav. In to je moje iskreno prepričanje, ki ga nisem pripravljen enostavno zavreči ali zrelativizirati, druga stvar je pa strpnost ... Zato je razumljivo, da bi med nami, ki smo konkurenčna podjetja, pač rad vsakdo postal, to kar je. Ima to pravico." Če mora utišati svoj notranji glas in se prikriti kot katoličan, da je toleranten, potem to za katolika ni prava strpnost. V tem kontekstu vidi tudi problem vstopa Turčije v Evropsko unijo. Kljub temu da je muslimanska država in to ne bi smela biti ovira, je težavno njeno nepristajanje na skupne evropske vrednote in zato še ni primerna za ta ekskluzivistični klub.