Diplomacija geste

Kako si želim tajne diplomacije! Včasih je bila v glavnem tajna, predvsem v fevdalizmu. Ko so ji dirigirali cesarji in kralji. Njena tajnost je izginila, skoraj povsem jo je nadomestila diplomacija javne geste. Saj ne, da njeni izvajalci ne bi želeli tajnosti ali da ne bi poskušali biti tajni. Redkokdaj jim še uspe.

Temelj diplomacije kot veščine prikrivanja je, razumljivo, postavil Machiavelli. Cvetela je še v daljnem devetnajstem stoletju (ki zame ni daleč, saj ga imam za prejšnje stoletje, sedanji formalni naziv pa je nadet dvajsetemu - v katerem seveda še živimo).

Avstrija in Nemčija sta, tako, podpisali tajni dvojni pakt, h kateremu se je potem priključila tudi Italija, ki je partnerici izdala v 1. svetovni vojni (kmalu je predvidela, kdo bo zmagovalec, tako kot je kmalu predvidela, da bo Slovenija po vstopu v EU nekako negotova, zato se lahko, vsaj od daleč, spet sanjari o Rapallu).

V našem času je tajna diplomacija dobila status začasnosti, uporablja se kot metoda za nekaj, kar bo dobilo ogromno publiciteto. Pravzaprav je danes tajna diplomacija namenjena pripravi javnih presenečenj.

Tako je Henry Kissinger tajno letel v Peking, da bi pripravil senzacijo Nixonove vladavine - pobotanje s Kitajsko. Tako se je Tony Blair, pred kratkim, tajno pogajal z Gadafijem in pripravljal najmočnejši udarec islamskemu radikalizmu, normalizacijo odnosov z Libijo. Za te tajne pogovore je marsikdo najbrž vedel, saj je v njih sodeloval celo Nelson Mandela. Zame je pikantnost Gadafijeve preobrazbe to, da so tajna pogajanja potekala, ko so se ZDA in Britanija že pripravljale na vojaški pohod na Sadama. Na predvečer iraške vojne!

Je bilo kaj tajnega pri pripravah na naš vstop v Evropsko unijo? Kaj smo rekli Italijanom in Avstrijcem, da bi šlo vse gladko? Prav, ne bomo preveč ugibali, tudi ne bomo komu očitali, da je pomislil na kaj takega. Dejstvo je, da našim vladajočim elitam niti pod največjim pritiskom medijev še na misel ni prišlo, da bi lahko namenile kakšno ostrejšo besedo Rimu ali Dunaju zaradi odprtih vprašanj. Samo da pridemo skozi. Če imamo pri nas tajno diplomacijo, bi se lahko izražala v veščini sramežljivosti.

Znamenito vilensko izjavo, s katero je "nova Evropa" stopila v krog vdanih prijateljev predsednika Busha, je tudi, nekako, proizvedla tajna diplomacija, le da jo je, na ameriški strani, vodil človek na neuradnem položaju. Bil je določen za vlogo, ki jo je neki duhoviti Anglež izbral za definicijo diplomacije kot takšne: diplomat je dober človek, ki so ga poslali v tujino, da bi lagal v dobro svoje države. V tem primeru, da bi se obdal z naivneži pred napadom na Irak.

Predsedovanje drugorazredni evropski ustanovi, Organizaciji za varnost in sodelovanje, najbrž ni tajna diplomacija. Oblike njenega delovanja so, v vsakem primeru, javne, potovanja v članice objavljana. Se kaj dogovorijo, pa tega ne izvemo takoj? Mogoče, ampak potem to ni pomembno. Da bi kaj postalo pomembno, moramo čim prej za to vedeti. Zdi se mi, da sta Bush in Blair komaj čakala, da svet gromoglasno obvestita o sporazumu z Gadafijem.

V Titovem času je bilo drugače. Ko se je jugoslovanski predsednik na Downing streetu sešel s Churchillom (tik pred Stalinovo smrtjo), je Angležem rekel, da se ima Jugoslavija za del "svobodnega sveta" (vemo pa, kaj je to takrat pomenilo), vendar, kot je modro dodal, tega ne more izreči javno - zaradi nekaterih ljudi v Jugoslaviji, ki tega ne bi prav razumeli. Angleži so to slišali, mi pa smo izvedeli šele trideset let pozneje, ko so objavili zapisnik. Čudi me, da Tito takrat ni prosil, naj to ne gre v zapisnik. Prava tajna diplomacija naj ostane tajna, brez zapisovanja!

In tako smo pri današnji praksi. Ja, nekaj tajne diplomacije imamo. Zanimivo jo je pogledati.

Uradni predstavniki držav, po domače veleposlaniki, so vse manj pomembni. Prave diplomacije ne izvajajo niti ministri, čeprav ne podcenjujem vloge Condoleezze Rice. Tudi naših ministrov ne. Njim je uspelo, javno, na svojo stran pridobiti celo nekega kanclerja, ki se z našo vlado (pravzaprav z ministrom, ampak tudi on je del vlade) strinja, da medsebojne državne odnose, ki so strašno dobri, kvarijo novinarji. Ne novinarji nasploh, pač pa slovenski novinarji.

Bolj nas mora zanimati vloga tajnosti, če je kaj, v odnosih med velikimi. Predsednik ZDA je ravnokar obiskal zaveznice v Evropi, po vrsti razhajanj. O čem so se pogovarjali, vemo le na splošno, to je tajna diplomacija, ki pa ima obvezen javen konec.

V tej obvezni javni fazi, brez katere bi tajna diplomacija v današnjem svetu izgubila vsakršno vrednost, je svet izvedel, da se zaveznice vendarle dobro razumejo, le nemški kancler je povzročil manjšo zmedo, ko je rekel, da so Američani sedaj pripravljeni sodelovati z Evropo na osnovi "samozavestnega partnerstva". Čakali bomo in videli, kaj to pomeni. Daleč najpomembnejši trenutek pa je bilo srečanje ameriškega predsednika z "Vladimirjem", kot Američan ljubkovalno kliče predsednika ruske federacije.

Je pa bilo med ameriškimi neoconi in nekaterimi "zahodnimi zaveznicami" , zastarel pojem za današnje svetovne razmere, petnajst let po koncu hladne vojne - slišati mnenja, da je treba Rusom jasno povedati, kaj si mislijo o stanju njihove demokracije. Tega pa "Vladimirju" bolj kot njegov srčni prijatelj iz časa srečanja na Brdu tako jasno in avtoritativno ne more reči nihče. Rečeno, storjeno. Storjeno? No, zdaj smo pa v domeni tajne diplomacije! Velikim državnikom - kot nekoč cesarjem in kraljem - ni treba govoriti v navzočnosti zapisovalca! Nikomur ni treba točno vedeti, kaj je kdo komu rekel. Tako ne vemo in mogoče tudi nikoli ne bomo izvedeli, kako resno in odločno je George W. Bush izrazil zaskrbljenost zaradi stanja demokracije v Rusiji. Ali svobode, kot je rad rekel tudi dvajsetkrat v enem dnevu evropske turneje.

Kaže, da je v Bratislavi zmagal, po točkah, Vladimir in ne George. Ne zato, ker ZDA niso dovolj močna država, da bi "Vladimirju" povedala vse, kar misli, ampak zato, ker za preoster ton ni zainteresirana. Vladimir to ve. Mogoče je na srečanju med štirimi očmi krenil v protinapad. Ali pa so to naredili ruski novinarji na tiskovni konferenci, ko so Busha spraševali o stanju demokracije v Ameriki.

Vladimir Putin je diplomatsko močnejši od Jelcina. Z nafto in plinom služi milijarde. Za Ameriko pa je ruska nafta zdaj, sredi bližnjevzhodne krize in pred mogočim sporom z Iranom, pomembna. Ruske nuklearke v Iranu? Takoj po Bushovem odhodu so Rusi potrdili, da jih bodo gradili še naprej, pospešeno.

Pravo razpoloženje Američana na srečanju s prijateljem Rusom bo ostalo zapisano v arhivih tajne diplomacije. Ali sploh ne bo zapisano. Narejena je bila gesta, ki je bila zahtevana. Samo to. Živimo v času diplomacije geste.