Balkonsko vrtičkarstvo

Čeprav je letos zima ubrala svojo pot in se ne zmeni za koledar, so se ljubitelji trave že začeli pripravljati na novo sezono gojenja. Kmalu se bo vreme izboljšalo in še bolj nakazalo pomlad, kot jo je te dni. Kdor hoče jeseni uživati v plodovih matere zemlje, mora že sedaj na plan povleči lopato, motiko, lonce in druge potrebščine za obdelovanje zemlje in oskrbo rastlin. Tisti, ki niso iz večjih naselij, nimajo težav z lokacijo nasada konoplje. Kakšno sadiko sem in tja lahko skrijejo med koruzo ali v okoliške gozdove, ki jih poznajo do zadnjega grma, saj se po njih podijo že od mladih nog in točno vedo, kam niti lovčeva noga ne zaide. Večje težave imajo pri izbiri najboljšega mesta za sajenje industrijske rastline, kakor so nam jo včasih predstavljali učitelji v osnovnih šolah, prebivalci naselij in mest, kjer je zaradi prevladujočega betona in gneče po okoliških hribih kaj malo pravih, varnih možnosti za ukvarjanje s prepovedanim vrtičkarstvom. Vse več uživalcev marihuane se zato - poleg sajenja zunaj in umetnega gojenja pod lučmi - odloča za vzgajanje na balkonu. Po razsvetljenje o tem, kako balkon spremeniti v nasad indijske konoplje, smo se odpravili k pravemu izvedencu za to področje. Za poznavalca bi ga lahko razglasili zato, ker se s to dejavnostjo ukvarja že več kot petnajst let in mu kljub vsakodnevnemu zakajanju na malem balkonu uspe pridelati toliko, da mu vse leto ne zmanjka kakovostne robe.

Prvi koraki

"Saditi zunaj je še vedno najbolje. Tista zemlja, ki je tam, da travi poseben vonj. Točno se vidi, ali si sadil zraven kakšnih smrek in drugih iglavcev ali v listnatem gozdu. Če je zraven raslo kakšno strupeno grmovje, ima gandža bolj zanič okus," poudarja, da je outdoor pridelana konoplja vseeno nekaj posebnega. Kar se tiče lege, mu je v okolici Ljubljane najbolj ustrezalo Barje, ki pa odvrne vsakega ljubitelja svete zeli zaradi prevelikega pretoka ljudi, kar ni dobro za ukvarjanje s prepovedano rastlino. Že po petih letih zunanjega gojenja je ugotovil, da mu je dosti ubadanja z lovci, policisti, gobarji, lopovi, srnami in drugimi konopljinimi naravnimi sovražniki. Morala mu je upadla, ker so mu na letino v povprečju pobrali ali kako drugače uničili sedemdeset odstotkov pridelka. K izboljšanju odstotka niso pomagali niti različni placi na različnih zemljepisnih legah. Po hribih in dolinah je razmetal nasade po deset rastlin, ker bi bile drugače preveč opazne, s tem pa je tudi zagotovil, da so rasle v raznolikih razmerah. "Nekaj let sem sadil zunaj, ampak sem imel vedno paranojo, da me bodo dobili, sploh, ko sem domov vozil pridelek in je ves avto smrdel. Če bi me ustavili policaji, kaj bi jim rekel?" Ker zunaj ni mogel biti vedno zraven nasadov, je potreboval ogromno sadik, da je nazadnje prišel do predvidene količine, ki naj bi zdržala do naslednje sezone. Če je hotel pridelati okoli kilogram konoplje, je potreboval po tristo sadik. Nekaj zato, ker je že vnaprej računal, da mu bodo kakšen nasad obrali, nekaj zato, ker se vse sadike ne primejo najbolje pri premeščanju iz lončkov v zemljo, nekaj zato, ker iz njih nastanejo neuporabne moške rastline, nekaj pa kar tako, za rezervo. Pri tolikšni količini sadik nastane težava, kje najti toliko dobrih lokacij, sploh če se na tistih nekaj hribih v okolici z isto dejavnostjo ukvarja še ogromna množica drugih nadobudnih vrtičkarjev iz istega kraja. "Ves čas sem imel tudi kakšno rastlino doma, ker me je zanimalo, kako gandža raste in kaj ji dogaja, če ji ti nekaj počneš. Če jo na primer strižeš ali ji trgaš liste, jo cepiš ... kaj se ji zgodi. Te, ki sem jih imel doma, so bile bolj eksperimentalne."

Kmalu je prišel do sklepa, da je gojenje rastlin v varnosti domačega ognjišča veliko boljše, saj ima rast trave nenehno pod nadzorom in lahko sproti ustvarja idealne razmere. Le lege balkona si ni mogel urediti po svoje. Zato je imel srečo oziroma dobro oko pri izbiri najetih stanovanj, saj se mu je izšlo tudi s tem pomembnim elementom. Idealne razmere so, če ima balkon nekaj dopoldanskega sonca, močno opoldansko nabijajoče sonce in če se obdobje osvetljevanja konča čim kasneje popoldne. V začetku marca je že čas, da se nadobudni vrtičkarji odločijo o vrsti, ki jo bodo posadili. Naš sogovornik je vzgoji lastnih semen posvetil veliko časa. Skupaj s prijatelji vrtičkarji so že v srednji šoli kupili nekaj malega semen za veliko preveč denarja v legalnih prodajalnah na Nizozemskem in z njimi začeli eksperimentirati. Po nekaj letih mu je uspelo vzgojiti nekakšno majhno, bonsaj različico trave, nizko, a čokato in polno THC-ja. "Pri izbiri in križanju trav sem gledal na to, kakšna je struktura trave. Ena je, jaz ji pravim pšenička, ki je ful razpotegnjena, in tudi vršaki so kot pšeničke, niso kompaktni. Nekatere druge so nižje in nabite že v osnovi." S križanjem različnih vrst je prišel do zdajšnje različice, ki mu ustreza in jo sadi zadnjih nekaj let. Vendar pa balkonska ponudba ni omejena zgolj na to glavno vrsto. Vedno posadi tudi vsaj en skunk in še kakšno drugo vrsto domačice. "Ker skunk je pač skunk, pa tudi tisti, ki zrase na balkonu, ni tak kot tisti, ki ga stisnjenega v vrečki prinesejo od ne vem kod."

Balkonika

Vedo o vzgajanju konoplje na balkonu je razvil skoraj do popolnosti, a se vsako leto nauči in spozna še kaj novega. Navadno konec marca semena že vstavlja v zemljo na balkonu, ampak bo letos zaradi vremenskih razmer še malo počakal. Nenehno spremlja vremenske napovedi in čaka na dokončno otoplitev. Po malem je že postal nekakšen amaterski meteorolog. "Moraš biti kmet. Gledaš po polju, ko se pelješ na kakšen izlet, in vidiš, kdaj so kmetje že zorali in pognojili, in takrat je čas, da tudi ti, če misliš kaj pripravljati, to pripraviš." Najprej mora vzkaliti semena. Ker želi ločiti sorte, vsako seme posebej položi na vlažen toaletni papir v majhnem aluminijastem ostanku čajne svečke. Semena morajo imeti ves čas dovolj vlage. Konec marca ali enkrat aprila vzkaljena semena vstavi v zemljo. Raje preskoči vmesno stopnjo vzgajanja sadik v jogurtovih lončkih, ker se bilke preveč razvadijo in doživijo prevelik šok ob prestavljanju na mraz, tako pa se mu najbolje prilagodijo. Še prej mora zakamuflirati balkon pred zvedavimi pogledi sosedov. Vedno zraven posadi še kakšne rože ali peteršilj, da ni sumljiv, ko dan za dnem telovadi po balkonu. Naslednja stopnja je priprava zemlje. Sam uporablja kar tisto, kupljeno v cvetličarni, nekateri pa prisegajo na mešanico z zunanjo prstjo. "Za gandžo je idealno, da je pH zemlje 0,7. Lahko imaš malo odstopanja, od 0,65 do 0,75, to še ni tako hudo in taka razlika hitro nastane. Pri 0,3 pa nimaš več kaj saditi, ker moraš zemlji dodati preveč dodatkov." Vedno torej na nalepki na vreči preveri, kako kisla je zemlja, nato izbere največje lonce za barvo, ki jih je mogoče dobiti. Imeti morajo najmanj petdeset litrov prostornine, ampak veliko bolje je, če imajo sto litrov. Skratka, čim več, da imajo korenine dovolj prostora za razvoj. Pomembno je tudi, da imajo lonci rob, saj mora pozneje rastline, ki jih krivi navzdol, nekam zatakniti, da se ne razrasejo čez balkonsko ograjo.

Poleg treh velikih loncev ima še kakšnih sedem manjših, kjer goji različne vrste marihuane zaradi različnih učinkov, ki jih povzroča kajenje, in zaradi specifičnega okusa sort, ki jih uživaško spravlja v svoja pljuča. V teh malih lončkih, ki so za rože kar precejšnji, a veliko premajhni za konopljo, mu zrase po okoli petdeset gramov. "Malih sem imel lani preveč, sem pretiraval. Prevelike so zrasle in je že vse preveč štrlelo z balkona. Nisem mogel več hoditi, velikih nisem mogel več zalivati, ker nisem mogel do njih, in sem moral vsakič vse premikati. Ful sumljivo, ker se ves čas nekaj sklanjaš po balkonu." Večino pozornosti in skrbi nameni velikim loncem. V njih je glavnina njegovega pridelka. Z leti se je naučil tako prilagoditi in zaviti rastline, da se mu razrasejo v nekakšno pritlehno grmičasto gmoto, polno mastnih vrhov. Ker hoče, da vsaka bilka obrodi okoli tristo gramov lepih in izbranih vršičkov, je do popolnosti razvil tehniko ukrivljanja bilke. "Ko zrase tretji štuk od kličnih listov, jo cepim, na vrhu počupkam. Kjer rase sredi vršak, ga odščipnem, tako da ne poškodujem listov. Tam se razcepi in gre v dve veji." Ko ti dve veji naredita tretji sklop lističev, ju zavije navzdol, in ko sta dovolj veliki, ju z žičko zatakne za rob lonca. Ne priporoča uporabe vrvi, saj z njo preveč zategneš rastlino in se zato ne more razviti. Žico lahko nenehno prilagajaš, kasneje pa se tako ali tako zarase v močno in razvito steblo. Ker hoče ustvariti razbohoten grm, glavni veji spelje v nasprotni smeri po robu okoli lonca in ju na mestu, kjer se srečata, ponovno obrne proti sredini lonca. "Moraš pogledati, kako jo boš speljal, in če vse narediš v redu, nazadnje dobiš eno tako kepo gandže. Medtem ko se to dogaja, ko rase, ti dve veji tako ali tako dobivata nove vejice, ki jih moraš tudi sproti kriviti, ene noter, druge ven."

Zaliva, kolikor je potrebno. Sprva manj, ker gandža še ne potrebuje toliko tekočine, kasneje pa vsak dan, saj velika rastlina, ki razvija opojne vrhove, potrebuje veliko več tekočine in kar golta vodo. Redko se zbudi zgodaj zjutraj, da bi zalil svoj vrtiček, zato to počne zvečer, ko ni več ubijalskega poletnega sonca. Na začetku imajo rastline dovolj hranilnih snovi v kupljeni zemlji, ko pa sredi avgusta začnejo poganjati vrhovi in listi rumeneti, doda malo gnojila, vendar z njim ne pretirava. Kakšno sezono mora to narediti dvakrat, več pa ne. "Gnojim z umetnim gnojilom. Tem iz plastične kantice. Čeprav na njem piše, da je ne vem koliko stoprocentno, je to še vedno neka pobarvana vodica, ki jo razredčiš in zliješ k rastlini. Enkrat sem poskusil delati kompost, pa mi ni uspelo, ker se mi ni dalo ukvarjati s tem, saj nimam časa samo za to in bi bil drugače že poklicni vrtnar." Pri izbiri gnojila je najbolj pozoren na vsebnost dušika, kalija in fosforja in na to, da ima gnojilo čim manj mikroelementov. Bilke trave vedno potrebujejo dušik, fosfor pa samo nazadnje, ko vso energijo usmerijo v delanje mastnih in polnih vršičkov, kalija, ki oleseni steblo, pa sploh ne potrebujejo. "Če bi hotel naravno gojiti, je recimo fosfor v ribji krvi, če pa bi hodil v ribarnico vsak dan po ribjo kri ..., bi me gledali, kaj mi je ... Zato je lažje z umetnimi gnojili, ampak moraš paziti, da ne predoziraš, ker skuriš gandžo."

Še največje težave ima z vonjem. Ko vstopi skozi vhodna vrata v stanovanje, mu v nosnice udari značilen vonj po sveži travi. Ne trudi se preveč, da bi ga zakril, zato mu nekako ni jasno, kako da sosedje ne ugotovijo, s kakšnim vrtičkarstvom se ukvarja. Kadi tudi cigarete, katerih dim najbolj prevlada med različnimi vonji. Ne mara prižigati preveč dišečih palčk ali napolniti sobe z vonjem eteričnih olj. "Večja paranoja je sušenje. Čeprav sem pomirjen, ker dam gandžo že noter in vem, da ne bo nihče več videl, kaj vzgajam, ampak tisti teden, ko sušim, je paranoja največja." Na balkonu je začel travo gojiti ravno zato, da se ne bi več bal odkritja, saj je prestar, da bi se ukvarjal s policisti, ki še vedno preganjajo nenevarne hašišarje. "Ravno zato sadim notri. Ne sadim niti, da bi dilal, ampak le zato, da bi kadil. Pa še z dilerji se mi ni treba ukvarjati. V tem pogledu še pomagam državi pri odpravljanju kriminala." Nazadnje mu ostane le še zadovoljstvo ob ločevanju vršičkov od stebel in listov ter konzerviranju različnih vrst trave v različne lončke, kjer bo zdržala do konca naslednjega septembra. "Takoj vidim, katera mi paše, katera je boljša, katera ima kakšen učinek. Pri kakšni je bolje, da alkohola sploh ne pogledam ..."