Balkanska porno legenda

Slovenski zbiralci privatne porno produkcije s področja bivše skupne domovine so že pred časom postali pozorni na serijo videokaset, cederomov in devedejev z misterioznim naslovom Kozjak, ki mu je navadno sledila še zaporedna številka. Teh številk naj bi se, odvisno od posameznika, ki je za nadaljnjo prodajo montiral ali kompiliral posneti material, do lanskega leta nabralo devet oziroma deset. Preden se je njihova vsebina prelila na svetovni splet, so se cene različnih nosilcev zvoka in slike pod šifro Kozjak gibale od sprejemljivega tisočaka pa vse do neverjetnih 10.000 SIT, kar je bržčas vplivalo na manjkajoča poglavja v marsikateri kolekciji Kozjak 1 - 10. Zbiralci, ki so zaradi navitih cen dilerjem pokazali sredinec, so se glede kompletiranja ene najbolj grotesknih porno nanizank zadnjega desetletja razumljivo zanašali na neusahljivo internetno bazo, toda stvari so se konec maja 2004 zasukale v povsem nepredvideno smer in strani s Kozjakovo pornografijo so iz razlogov, ki sledijo v nadaljevanju, začele druga za drugo ugašati. Presahnila je tudi dobava Kozjaka na avdiovizualnih medijih - mimogede, na tržnicah širom Hrvaške so cedeji naprodaj za 15 do 20 kun po komadu - in nastala je zmeda: pod različnimi številkami so se začele pojavljati iste epizode in iskanje manjkajočih avantur je postalo prava loterija.

Okej, kaj je tisto, kar niz Kozjakovih amaterskih fukaških podvigov pri zbiralcih in celo med naključnim gleduškim občinstvom dviga nad povprečje tovrstne produkcije? Videli smo že srbske, slovenske, bosanske, slovenske in hrvaške izdelke hišne pornografske obrti; vsem so skupne šibke erekcije, okorni modeli in prisilna sproščenost. Videli smo Jebe lud zbunjenog, porno eksperiment na temo vzburjanja s slabim okusom. Ampak porniča, ki bi vse našteto obrnil sebi v prid in povzdignil v umetnost nategovanja, še nismo videli. Amaterska pornografska serija Kozjak ni navaden domači, tako imenovani gonzo pornič, marveč ultimativni reality show. Predstavlja namreč golo bistvo, surovo, sarkastično in popolnoma iskreno razgaljenje mehanizmov, po katerih funkcionirajo razne supernove, pop starsi, big brotherji in izbiranja mladih talentov. Še več, Kozjak, ki na prvi pogled izgleda kot skrbno režirana porno parodija, je tako boleče resničen, da je ekstremno vulgarni seks zadnje, kar bo rahločutnejše gledalce navdalo z nelagodjem.

Verjetno se spomnite vzgojne romance Nespodobno povabilo, v kateri preprosto punco Demi Moore, ki ne želi prevarati svojega fanta, žre dilema, ali naj za milijon dolarjev prespi eno samo noč s postavnim, šarmantnim, omikanim in galantnim bogatašem Robertom Redfordom. No, v Kozjakovi trdi resničnosti, čisti antitezi žametne hollywoodske fikcije, preproste punce brez slabe vesti varajo svoje fante in takorekoč zastonj, za senco iluzije o manekenski karieri v tujini, fukajo s kosmatim, neobritim, delno plešastim, prostaškim, nefotogeničnim tipom rahlo deformiranega obraza, ki ima na sebi samo bele štumfe in češko rjave mokasine ("Ma, sigurno da moraš pušit. To ti je pasoš za Milano. Da oni tamo vide kako si svestrana."). In ne samo z njim, tudi z njegovim kolegom ("Nemaš ništa protiv toga, jel'? Pa to sve cure rade.") oziroma kolegi ("Jel ti več neko reka, da si prava prasica? E, to ti je najveći kompliment, koji ti može dat muški."). Jasno, brez kondoma ("Ma daj, kakvo dijete, ja curama svršavam u usta."). Fuk pa ni edino, v kar se nekatere punce pustijo prepričati. Ejakulira jim po laseh in obrazu ("Popij spermu, to je atraktivno!"), neko ambiciozno blondinko, ki mu med drugim liže anus, pa s sofukačem za konec osvežita še z zlatim tušem ("Hrvatski piss, to još nismo vidjeli. Volit će te u Italiji i Francuskoj."). Med vložki z bolj komičnim predznakom velja omeniti kandidatko, ki kar med fukom navdušeno odgovarja na fantov SMS, amatersko manekenko, ki se pred kamero popolnoma resno sprehaja s pospermano ritjo, "da u Milanu vide, kako nosi spermu", ter iniciacijo škrbaste, neozdravljivo sramežljive in v teh stvareh scela nerazgledane debeluške, ki se šele po tričetrturnem moledovanju bežno dotakne golega penisa, fuk pa, kot pravi, pred poroko niti pod razno ne pride v poštev, zato režiser in sojebač z imenom Duje po poldrugi uri prepričevanja naposled dvigneta roke.

"Pornello drž' se!"

Začetki porno legende z naslovom Kozjak segajo v leto 2000, ko se je takrat 34-letni Splitčan Boris Barić odločil, da postane porno filmar. Po lastnih besedah je v srednji šoli dvakrat zaporedoma ponavljal razred in se v večerni šoli usposobil za poklic elektrikarja, ki pa ga ni nikoli opravljal, saj ima enajst dni delovne dobe, pa še to kot pomožni delavec pri polaganju keramičnih ploščic. To, da ni imel sredstev za modele, snemalnih naprav in filmskega znanja, ga ni motilo. Kot najstnik naj bi si v kinu ogledal vse nemške softcore komedije z Grškimi smokvicami na čelu, v osemdesetih pa pregledal vse porniče, ki jih je bilo moč dobiti v videotekah. Sposodil si je kamkorder in v lokalnem oglasniku objavil oglas, s katerim je na poskusna snemanja vabil atraktivna dekleta, ki jih zanima kariera v Milanu. Po štirih mesecih se mu je nasmehnila sreča in na splitskem kolodvoru se je dogovoril za zmenek s prvo postavno in zagreto kandidatko. S kolegom sta jo odpeljala na lokacijo, ki bo kasneje Barićevi porno nanizanki dala ime - na planoto Kozjak nad Splitom, v porušeno hišo, kjer je bilo po Barićevih besedah dovolj miru in svetlobe. Po kršu je razprostrl karirasto odejo in stekla je manekenska avdicija s prikazom dodatnih spretnosti, ki naj bi se še posebej cenile v tem poklicu.

Jasno, če bi Boris objavil oglas, da išče atraktivna dekleta za snemanje pornografskih filmov, se mu najverjetneje ne bi javila nobena ali pa bi za svoje usluge zahtevale astronomske vsote. Ko pa jim je naenkrat brez kakršnih koli zagotovil, priporočil in pogodb omenil politično korekten posel manekenke ali fotomodela, so bile za kariero pripravljene storiti takorekoč vse. To na svojevrsten način dokumentirano dejstvo je v trezno razmišljujoči javnosti kmalu sprožilo ugibanja, kaj vse si lahko privoščijo šele predstavniki modnih in manekenskih agencij, ki imajo vpliv in denar, če že nek anonimni Boris Barić na račun naivnosti in gradov v oblakih s tako lahkoto leze puncam v hlačke. Govorice in posnetki s Kozjaka so počasi pronicali v javnost in Borisa se je na splitskih ulicah oprijel vzdevek Pornello, njegova produkcija pa je v nekdanjih republikah rajnke Jugoslavije začela pridobivati kultni status.

Pornello naj bi do lanskega leta s prijatelji posnel in položil trideset bodočih fotomodelov in z njimi posnel več deset ur pornografskega materiala, ki pa po vsej verjetnosti ne bo nikoli objavljen. Maja 2004 se mu je po seriji bolj ali manj nedolžnih bližnjih srečanj s policijo dokončno zalomilo. Pornella so aretirali zaradi zvodništva, nedovoljenega odvzema svobode, posesti nedovoljenih drog in posredovanja pri prostituciji mladoletne osebe. V njegovem splitskem stanovanju naj bi najstarejšo obrt opravljale tri prostitutke, ena od njih naj bi štela šele sedemnajst let. In kot da to ne bi bilo dovolj, so v stanovanju našli še vrsto pomirjeval ter injekcijske igle s sledmi heroina. Pornello se je do tedaj moral zagovarjati zgolj zaradi nezakonitega razpečevanja pornografskega materiala in domnevnega siljenja deklet k spolnim odnosom, toda tožilstvo je po pregledu njegovih posnetkov pregon opustilo. Na policijo so ga gnali že na začetku kariere, in sicer zaradi širjenja javne nemorale, ko je pred splitsko katedralo fotografiral razgaljeno mladenko. Po zadnji aretaciji je Pornello priznal, da je posredoval pri prostituiranju deklet, saj jim je s tem namenom najel stanovanje, tega, da je ena od njih mladoletna, pa ni mogel vedeti, ker je bila punca videti starejša. Zanikal je tudi, da bi katerikoli odvzel svobodo, saj so dekleta stanovala v prvem nadstropju, od koder bi lahko pobegnile skozi okno, poleg tega pa so imele pri sebi mobitele in bi v tem primeru lahko kadarkoli poklicale pomoč. Injekcijske igle pa naj bi bile last dekleta, ki je začasno stanovala pri njegovih prostitutkah in se je zaradi ciroze jeter umaknila iz posla. Naštete okoliščine so pripomogle k temu, da Pornello začetek sojenja čaka na prostosti, po nasvetu odvetnika pa odklanja vse pogovore z mediji. Z izbruhom afere je širša hrvaška javnost prvič slišala za Pornella. Njegovi porno eksperimenti so razumljivo šokirali državo, ki navzven tako rada poudarja tradicionalne katoliške vrednote. Poznavalci razmer so mnenja, da se Pornello bolj kot zakona boji partnerjev in sorodnikov nekaterih javno pofukanih kandidatk, zato njegovi filmi zadnje čase izginjajo z medmrežja. No, Pornello se je pred kratkim poročil in dobil otroka, kar njegovo nadaljnjo porno gverilo postavlja pod orjaški vprašaj.

Strokovno mnenje

Afera Pornello je takorekoč sovpadla z afero Severina in nekateri hrvaški mediji so se začeli spraševati, kako je mogoče, da cela država s kulturnim ministrom vred vije roke nad nesrečno usodo popularne pevke, nihče pa se ne zgraža zaradi nesrečne usode mladih deklet, med katerimi bi lahko bile tudi mladoletne žrtve, ki jih je perverznež iz Splita pred očmi javnosti posiljeval cela tri leta. Stališče pravosodja je bilo v tem primeru kristalno jasno: dokler domnevno oškodovana dekleta ne podajo ovadbe zoper njihovega domnevnega posiljevalca, nima kdo kaj ukrepati. In dekleta, ki so fukala za bližnjico do Milana, razumljivo niso ravno tekmovala v vlaganju ovadb. So pa zato mediji tekmovali v pribijanju Pornella na križ. Na njegovih plečih je pristala krivda za naraščanje družinskega nasilja nad ženskami, povezovali so ga z mednarodno mafijo, ki trguje z belim blagom, ter mu pripisovali odgovornost za tragične usode trpinčenih prostitutk, s katerimi se pokroviteljsko polnijo tabloidi in strani s črno kroniko.

Zanimivo, da je bila edina oseba, ki si ga je upala javno zagovarjati, ženskega spola. Na njegovo stran se je postavila kontroverzna Ira Tigermann, bujna, lucidna in odrezava urednica hrvaškega najbolje prodajanega pornografskega magazina Cathouse ter avtorica edinega obširnega in vsevprek citiranega intervjuja z razvpitim splitskim gonzo pornografom, objavljenega tako na spletni strani www.voajeri385.com kot v Cathousu. Ira je salonskim moralistom dala jasno vedeti, da je naivnost dokaj nevaren šport, zato morajo tisti, ki se brez ustrezne zaščite ukvarjajo z njim, posledice pripisati samo sebi. Družbi pa bi bila zagotovo prihranjena marsikatera travma, če si vpričo fenomenov, povezanih s komercialnimi oblikami spolnosti, ne bi natikala plašnic. Na svoji spletni strani www.clubira.com je odprla debato na temo Pornello in mnenja z vseh koncev nekdanje skupne domovine so se kresala kot že dolgo ne, prednjačila pa so tista v prid Pornellu, češ bilo je samo vprašanje časa, kdaj bo Pornello padel, "saj se take stvari v tem samostanu od države ne smejo dogajati. Stavim, da so mu podtaknili tudi tisti hors". Tisti, ki fukaželjnega Splitčana napadajo, pa so v glavnem mnenja, da je Pornelo "navaden primitivec" in "neizobražen kmetavz", njegove podpornike pa sprašujejo, če bi za "kralja balkanskih porničev" navijali tudi v primeru, da bi se namesto tistih manekenk tam znašla njihova žena, hči ali sestra.

Mimogrede, Ira Tigermann je pred kratkim posebej za Globus podala strokovno mnenje o Severininem porniču in ga označila za pornofilsko poslastico, to, da se narod zaradi njega počuti užaljenega in prevaranega, pa je po njenem mnenju bliže psihiatriji kot pornografiji. Kot zanimivost je omenila še raziskavo, ki jo je pred časom izpeljala na svoji spletni strani, po njenih rezultatih sodeč pa se z nekoč najbolj zaželeno Hrvatico zdaj ne bi oženilo niti 15 ostotkov anketiranih moških. Skratka, ob razkritju, da je Severina resnična ženska z resničnimi spolnimi porebami, ne pa okolju prijazen medijski konstrukt, je pač večini junakov uplahnila erekcija.