Pošljite klovne!

Joseph Goebbels, nacistični minister za propagando, je rekel: "Dojemljivost množic je zelo omejena, njihovo razumevanje skromno. Po drugi strani pa naglo pozabljajo. Ker je zadeva taka, se mora vsa učinkovita propaganda omejiti samo na peščico bistvenih stvari, te pa je treba izraziti v kar se da stereotipnih formulah. Ta gesla je treba trdovratno ponavljati, dokler še zadnji posameznik ne dojame ideje, ki jo razlagaš." Dalje: "Čim večji je potemtakem namen sporočila, ki ga je treba prikazati, tem nujneje je, da propaganda odkrije tak načrt za akcijo, ki je psihološko najučinkovitejši." In: "Čim spretneje so torej dejstva skombinirana in s čim večjim psihološkim čutom so servirana poslušalcem, tem močnejši je uspeh." Povsem jasno mu je bilo, kako pomembni za propagando so govorjena beseda, mediji, gramofonske plošče, radio, filmi, parade, zastave, ceremonije, prazniki, astrologija, napihovanje patriotizma, utrjevanje firerjeve vsemogočnosti in nezmotljivosti, stalno napadanje sovražnikov, primitivni nagoni množic, ustanavljanje mednarodnih PR organizacij, zrežirane tiskovne konference, inscenirani javni shodi, fiktivne, sfrizirane novice, sporočila za javnost, plasirana kot novinarski članki, ideologi, preoblečeni v poslovneže in turiste, in manipulacije (požig Rajhstaga). "Ne pozabite, da je treba na ljudi narediti vtis." Ne brez razloga: "Odločili smo se obdelovati množice, dokler ne bodo naše."

Vedel je, da je vojna ustvarjena za propagando - in da je propaganda ustvarjena za vojno. In ko se je vojna začela, je poudarjal, da je treba nemške vojake Rusom prikazovati kot osvoboditelje, da je treba na okupiranih ozemljih ustanavljati navidez samostojne vlade in da je treba stalno zagotavljati, da hoče Nemčija le mir. "Če ponavljaš laž dovolj dolgo, ji ljudje nazadnje verjamejo." In seveda, tudi propagandni poleti so bili njegov izum - Hitler je na množična zborovanja vletaval z letalom. Z neba. Kot čudež. Goebbels je s propagando delal čudeže, toda kljub temu je neverjetno zamočil, ko je leta 1941 na tiskovni konferenci oznanil, da so sovjetsko armado uničili in da je vojne tako rekoč konec. Hja, podobno je zamočil Bush, ko je leta 2003 po PR pristanku na letalonosilki Abraham Lincoln oznanil, da je iraške vojne tako rekoč konec. Če gledate sodobno propagando in sodobno politiko, takoj ugotovite, da je Goebbels preživel. Njegovi propagandni aksiomi so se prijeli - od politike so ostali le slogani. Le laži, ki jih ponavljajo toliko časa, dokler jim ljudje ne verjamejo. Ni čudno, da je Chris Cox, republikanski kongresnik, nedavno rekel: "V Iraku še vedno odkrivamo biološko in kemično orožje." Nihče ga ni popravil. Niti podpredsednik Dick Cheney, ki je stal zraven njega. Politika je neločljiva od propagande, ali bolje rečeno - propaganda je naravno stanje politike.

McBush

In zdaj je, kot kaže, čas za ultimativni spin: Bush je namreč za šefico javne diplomacije, urada, ki deluje v okviru zunanjega ministrstva, postavil Karen Hughes. Kaj je urad za javno diplomacijo, vemo: Bushev propagandni stroj, ki skuša vplivati na mednarodno javno mnenje. Ki skuša Bushu dvigniti mednarodne ratinge. Ki mu skuša popraviti imidž. Ki ga skuša repozicionirati. In ki skuša Bushevo Ameriko prodati kot magični produkt. Kot McDonald's. Urad za javno diplomacijo je izvozno usmerjen. In kdo je Karen Hughes? Če rečemo, da je njegova osebna svetovalka, povemo premalo: Karen Hughes je več kot to. Karen Hughes je njegova prijateljica, njegova zaupnica, njegova gurujka, njegova politična strateginja in njegova biografinja, in dalje, njegova osebna svetovalka je bila že v Teksasu, pa tudi kasneje, v Beli hiši, iz katere je spokala leta 2002 in pakiranje Bushevega imidža prepustila Karlu Roveu, ki se ga je oprijel vzdevek "Bushevi možgani". Toda Rove je le polovica Bushevih možganov - druga polovica je 48-letna Karen Hughes, nekdanja TV reporterka, ki ji je Bush v vseh teh letih bral z ustnic. Ja, naredila ga je. Izmislila si ga je. Z Roveom, se razume. Karl je Busha odvijal na desno - Karen ga je skušala centrirati. Očitno je spet napočil čas za centriranje Busha - tokrat za mednarodno, globalno centriranje. Karen Hughes je Busha do sedaj prodajala Teksasu in Ameriki - zdaj ga bo prodajala svetu. Kot je rekla njena šefica, zunanja ministrica Condoleezza Rice: Spodbiti moramo sovražno propagando in pregnati nevarne mite! Čas je torej za pravi agit-prop. To, kar ste videli, ni bilo še nič. Kot je pač rekel že Goebbels: "Glavni namen poročil je vzgajati in usmerjati javno mnenje."

Urad za javno diplomacijo sta pod Bushem druga za drugo vodili dve bejbi, ekspertki za marketing in zvijanje medijev, toda obe sta kmalu odšli - produkt, ki sta ga skušali plasirati na mednarodni trg, ni bil konkurenčen. Njun branding preprosto ni prijel, pa četudi je urad za javno diplomacijo lani zagonil 685 milijonov dolarjev. Še huje, kot Coca-Cola in Nike sta se prodajala antibušizem in antiamerikanizem. To, da so globalno prodajo Busha zdaj prepustili ženski, ki ga je ustvarila, pomeni, da je reč urgentna. Tudi samemu Bushu je očitno jasno, da je hudo zamočil - in da zdaj potrebuje odrešilne slogane. Karen Hughes bo morala svetu - še posebej Bližnjemu vzhodu - prodati "ameriško politiko in ameriške vrednote". A to ni vse, kar bo na prodaj. Njen propagandni stroj bo moral spremeniti percepcijo Amerike in ljudi prepričati, da Amerika ni le sebična velesila. Da ni le razkazovalka moči. Da nikogar ne ogroža. Da ne ogroža svetovnega miru. Da hoče premagati terorizem, ne pa zavladati svetu. Da širi demokracijo in svobodo. In da je tak tudi Bush. Da torej ni le unilateralistični kavboj, ampak človek dialoga - da zna tudi poslušati. Ko so ga nedavno pripeljali v Evropo, je bila poanta prav v tem: Glejte, Bush posluša! Še bolje: Bush posluša, kaj imata povedati prezident Jacques Chirac in kancler Gerhard Schroeder! Bush nima nič proti "stari Evropi"! Če vprašate bušije, potem si Evropa zasluži huronski propagandni blitzkrieg - ko je TV mreža BBC nedavno izvršila sondažo v več kot dvajsetih državah, je ugotovila, da se zdi mednarodni javnosti celo Kitajska bolj pozitivna od Amerike!

To, da svet bolj ceni Kitajsko kot Ameriko, je film-da-te-kap, ki ga bušiji nočejo več gledati, zato so si rekli: Če jim lahko prodamo peto vstajenje Osmega potnika, jim bomo prodali tudi drugo vstajenje Georgea W. Busha! No, Bushevi ratingi so še nižje - tako na Bližnjem vzhodu kot v Evropi. Busheva evropska turneja '05 je bila PR operacija, ki je, kot veste, sledila oni drugi veliki PR operaciji po imenu "iraške volitve". Jasno, volitve v Iraku niso bile sad Busheve ljubezni do demokracije, ampak njegove ljubezni do političnega marketinga, do politične propagande, do propagandnih sloganov, predvsem kakopak do slogana "svoboda je na pohodu", ki je na tem, da postane marketinško sidro Bushevega drugega mandata. Naloga Karen Hughes je, da poskrbi za čim boljši performance tega slogana: okupacijo Iraka bo morala prodati kot osvoboditev Iraka - kot ameriško zgodbo o uspehu. Še več: kot ameriško zgodbo o uspehu bo morala prodati sam Bližnji vzhod (Irak v paketu z Libanonom, Izraelom, Palestino in kar jih še bo, hej, morda tudi Sirijo in Iran). V čem je absurd? V temle: Amerika ne bo spremenila svoje zunanje politike, ampak bo skušala spremeniti le pogled nase. Skušala bo spremeniti neameriško percepcijo Amerike. Kot je rekel Goebbels: "Propaganda ne sme raziskovati resnice objektivno in je tudi ne prikazovati v skladu s teoretičnimi pravili o pravičnosti, kadar bi bilo to ugodno za drugo stran, temveč mora postreči samo s tistim vidikom resnice, ki je ugoden za njeno lastno stran." Z eno besedo: urad za javno diplomacijo ne bo spremenil zelo slabega filma, ampak bo skušal spremeniti gledalce. Bush z vojaško supersilo ni uspel "osvojiti src in glav" - zdaj bo to skušal doseči s propagandno supersilo. Goebbels: "Umetnost propagande obstoji ravno v tem, da je zmožna prebuditi domišljijo množice, in sicer s tem, da se obrača na njihova čustva, da poišče prikladno psihološko obliko, s katero bo pritegnila pozornost ljudskih množic in potrkala na njihova srca."

Band Aid

Naloga Karen Hughes je, da Bushev imidž zmehča in otopli, ali bolje rečeno - da Busha postavi nazaj v mednarodni politični center. Toda če bo Bushev imidž na lepem bolj topel in bolj mehak, še ne pomeni, da bo dejansko kaj manj trd, agresiven in kavbojski - njegova centriranost bo le produkt propagandnega iluzionizma. Kot namreč kaže, se Bush nima namena ustaviti. Prav narobe - če naj sodimo po njegovih povolilnih imenovanjih, se njegova "revolucija" šele začenja. Na najbolj strateške pozicije je nastavil svoje najtrše jurišnike. Recimo, za prvega direktorja National Intelligence, dežnika, ki ima pod sabo vse ameriške varnostno-obveščevalne službe, je imenoval Johna Negroponteja, specialista za "umazano" diplomacijo, še malo prej sicer ameriškega ambasadorja v Iraku, toda bolj znanega iz časa, Reaganovih osemdesetih, ko je Amerika demokracijo, svobodo in prosti trg širila v srednji Ameriki (Honduras, Salvador, Gvatemala) ter posredno podpirala in sponzorirala zloglasne "oddelke smrti", ki so rušili demokratično izvoljene vlade, sejali teror in za sabo puščali množična grobišča. John, tedaj ambasador v Hondurasu in oficir za zveze med Reaganovo administracijo in antidemokratičnimi silami v srednji Ameriki, tudi s honduraškim "Bataljonom 316", je vse kršitve človekovih pravic, vključno s torturo, mojstrsko prikrival. Tak je bil pač nacionalni interes. Zato ne preseneča, da smo v času, ko je služil kot ambasador v Iraku, izvedeli, da kani Amerika tudi v Iraku lansirati "oddelke smrti", ki bodo obračunali z "uporniki". Bush ima rad pragmatične ljudi. Ljudi, ki "širjenje demokracije" razumejo kot road map Imperija. Ljudi, ki si jih zlahka predstavljamo tudi kot švercerje ponarejenih Rolexov. Zato je, kot veste, za pravosodnega ministra imenoval Alberta Gonzalesa, ki je legitimiral torturo oz. ki ga je prepričal, da je njegova izvršna oblast brezmejna in da lahko povsem mirno odobri mučenje iraških zapornikov, za svetovalca za nacionalno varnost Stephena Hadleyja, "modreca z dobro presodno močjo", ki je bil tako prijazen, da je v njegov razvpiti kongresni govor vključil tudi povsem fiktivno frazo, da je Sadam Husein od Nigra kupoval uran, za predsednika Svetovne banke pa Paula Wolfowitza, Rumsfeldovega pomočnika, neokonzervativnega superjastreba, junaka vojaško-industrijskega kompleksa, glavnega ideologa invazije na Irak in - v času, ko je bil ambasador v Indoneziji - velikega častilca diktatorja Suharta, ki si je demokracijo predstavljal kot torturo.

Rekli boste: a ni noro, da je Bush za svetovnega bančnika št. 1 imenoval tipa, ki ni bil nikoli bankir in ki se je pri stroških iraške vojne zaračunal za nekaj 100 milijard dolarjev? Nič, to le dokazuje, da je kapital nadaljevanje vojne, in narobe - da je vojna le nadaljevanje kapitala. A po drugi strani - ta norost težko tekmuje z norostjo, ko je za ambasadorja v Združenih narodih imenoval Johna Boltona. Bolton, eden izmed najbolj histeričnih neokonzervativcev, eden izmed najbolj fanatičnih arhitektov ameriške invazije na Irak, eden izmed najbolj agresivnih ideologov ameriškega "pohoda na Vzhod", eden izmed najbolj militantnih častilcev ameriškega Imperija in eden izmed najbolj nepotešljivih pospeševalcev militarizacije, se Združenim narodom poda tako dobro kot volk kozi - ali pa kot jastreb piščancu. Smisla za humor ima tako malo, da se njegov algoritem št. 1 glasi: Amerika je vse - ostali so nič. Leta 1994 je to povedal tudi s svojimi besedami: "Združeni narodi ne obstajajo!" Nihče ne bi znal svojega prezira do Združenih narodov formulirati bolje - niti Bush, ki se je pred časom sicer trudil z izrazom "Združeni narodi so na tem, da postanejo irelevantni". Toda hej, le kako bi lahko dosegel Boltona, ki je dodal: "Če bi stavba Združenih narodov v New Yorku izgubila 10 nadstropij, bi bilo povsem vseeno." Celo Bush pazi, da ne bi izpadel popolno teslo - Bolton pa vedno reče to, kar misli. Mednarodni sporazumi, mednarodno pravo in mednarodne inštitucije ga patološko motijo. Jasno, še bolj po njegovem motijo Ameriko, saj šibijo njeno moč in ovirajo njen razmah. Denar, ki ga Amerika daje za ZN, naj gre raje za ustanavljanje prostih trgov.

Gotovo se spomnite, da je leta 2002 nekdo nenadoma oznanil, da Kuba razvija biološko orožje in da ga prodaja "malopridnim režimom" - točno, to je bil John. Težko boste našli deželo, v kateri zadnje čase ni odkril orožja za množično uničevanje in v kateri ni hotel razširiti demokracije, toda ko so prijeli nekdanjega čilskega diktatorja Augusta Pinocheta, je protestiral, češ da so ga prebivalci Čila sami izbrali! Šur. Ni čudno, da je senator Jesse Helms, eden izmed najbolj mračnih republikancev, vzhičeno dahnil: "John Bolton je človek, s katerim bi rad stal na Armagedonu." Glavo dol! Bolton, prvak neokonzervativnih think tankov a la American Enterprise Institute in Projekt za novo ameriško stoletje, je delal za Reagana in oba Busha, vedno kot jastreb, običajno v zunanjem ministrstvu. Leta 2000 - v času floridskega volilnega puča - je planil v prostore, v katerih je potekalo ponovno štetje floridskih glasov, in kriknil: "Jaz delam za Busha in Cheneyja - prišel sem, da bi ustavil štetje!" Ni kaj, vedno reče, kar misli, zato si ga zlahka predstavljamo kot naslednjega generalnega sekretarja ZN. Verjetno se ima za "otroka zgodovine". Kot vsi neokonzervativci. In kot Goebbels.

Bušiji so lansirali množico sloganov: "vojna proti terorju", "orožje za množično uničevanje", "os zla", "malopridni režimi", "svoboda je na pohodu", "demokracija se širi". Zdaj lahko pričakujemo novo množico sloganov - propagandni overkill. George Lakoff, kognitivni lingvist in guru ameriške levice, je v knjigi Don't Think of an Elephant liberalce pozval, da naj na republikanske slogane odgovorijo s svojimi (npr. odgovor na izraz "družinske vrednote" naj bo izraz "vzajemna odgovornost"), s čimer je potrdil, da je prihodnost politike še vedno v njeni preteklosti - v branju z Goebbelsovih ustnic. Živimo pač v času, ko je propaganda način življenja. Ali kot bi rekel Goebbels: "Zato mora biti propaganda v osnovi preprosta in njena vsebina se mora ponavljati. Na koncu bo samo človek, ki bo zmožen skrčiti probleme na najpreprostejše izraze in ki bo imel pogum, da jih bo v tej poenostavljeni obliki brez konca ponavljal, ne da bi se menil za ugovore intelektualcev - na koncu bo samo tak človek dosegel osnovne uspehe pri vplivanju na javno mnenje."