Francoski evroskepticizem

Obrat je presenetljiv, saj so pred tremi tedni raziskave javnega mnenja kazale prednost zagovornikov sprejetja ustave s približno 65 odstotki glasov. Odziv je bil bliskovit. Barrosova komisija se je takoj odločila, da bo naredila vse za uspeh referenduma, in je namenila skoraj 1,5 milijona evrov za promocijo projekta ustave. Več predstavnikov komisije, med njimi tudi sam Barroso, je napovedalo sodelovanje v francoski razpravi o ustavi, čeprav to seveda še ne pomeni, da se bo javnost odzvala pozitivno. Ali bodo torej Francozi dobili dodatna pojasnila v zvezi z besedilom, ki bi ga morali odobriti 29. maja? Najbrž ne. Volilna kampanja - ta mora biti po mnenju zagovornikov sprejetja ustave dovolj dolga - se še ni začela, poleg tega pa 55 odstotkov Francozov priznava, da projekta ustave sploh ne poznajo. Pri tem je treba poudariti, da je, če izvzamemo splet, do samega besedila zelo težko priti. Čemu torej pripisati presenetljiv obrat v javnem mnenju?

Zadnji mesec je v Franciji potekalo več stavk. Srednješolci gredo vsak teden na ulice in nasprotujejo reformi mature, ki jo je predlagal minister za šolstvo Francois Villon. Od začetka marca zahteva povišanje plač veliko uslužbencev v javnem, pa tudi v zasebnem sektorju. Vlada, ki čuti, da so tik pred referendumom pritiski nanjo veliki, se je odločila pogajati. A prava pogajanja so predvidena šele za prvi teden junija. Potem je tu afera Gaymard. V času, ko se plače ne spreminjajo in vlada občutno zvišuje cene, se je nekdanji minister za gospodarstvo znašel v središču pozornosti javnosti, ker je na stroške države za 14.000 evrov na mesec najel stanovanje, veliko 600 m2, čeprav je lastnik več stanovanj v Parizu in na podeželju. Obstajajo pa tudi starejši razlogi za nezadovoljstvo: volilci levice, ki sestavljajo skoraj polovico francoskega volilnega telesa, so bili na predsedniških volitvah leta 2002 razočarani, ko je Jean-Marie Le Pen v prvem krogu premagal Lionela Jospina in ga tako izločil iz drugega kroga. Nezadovoljstvo je še toliko večje, ker desnica, ki je od tedaj na oblasti, ne upošteva, da so bili med 82 odstotki glasov za Chiraca v drugem krogu tudi glasovi volilcev levice. Veliko nezadovoljstvo pa je povzročilo tudi to, da pred predsedniškimi volitvami leta 2007 ne bo nobenih drugih volitev.

Namesto volitev bo potekal referendum o evropski ustavi. Zato bi lahko del volilnega telesa na referendumu presojal predvsem francosko vlado in manj evropsko ustavo. Poleg tega zmaga nasprotnikov ustave ne bi bila pretirano presenetljiva zaradi že starega obrazca, po katerem se ravna francosko volilno telo. Na zadnjih predsedniških volitvah smo bili denimo priča krepitvi skrajne desnice (20 odstotkov) in skrajne levice (10 odstotkov), čeprav je večina volilcev glasovala za skrajno desnico ali skrajno levico bolj iz nasprotovanja takrat izvajani politiki kot zaradi resnične podpore Le Penu ali komunističnim revolucionarjem. Podobno za številne Francoze glasovanje za evropsko ustavo na referendumu pomeni podporo politiki velikih strank, ki vse podpirajo odobritev evropskega besedila. Socialna stranka, Zeleni, UMP in UDF pozivajo volilce, naj na evropskem referendumu glasujejo za ustavo. A kako lahko volilec levice, ki tri leta nasprotuje politiki vlade in ki samo upa, da bo desnica na volitvah leta 2007 poražena, igra Chiracovo in Sarkozyjevo igro? In nasprotno, kako lahko volilec UMP pridruži svoj glas glasovom socialistov, če Raffarin poziva volilce, naj glasujejo za ustavo in tako zatrejo politične ideologije, kakršna je socializem?

V resnici je velika večina Francozov za Evropo. Vprašanje je samo, za kakšno Evropo. Od uvedbe evra, ki je bila sprejeta z ratifikacijo maastrichtskega sporazuma septembra 1992 (50,9 odstotka glasov), so se cene zvišale. Vsi govorijo o zaščiti kupne moči, velika nakupovalna središča, kot je Leclerc, pa so iz tega naredila pravi marketinški argument. Evro, simbol gradnje Evrope, je občutno zmanjšal kupno moč številnih Francozov. Od tod skušnjava, da bi glasovali proti. Seveda obstajajo tudi skrajneži, kakršen je Jean-Marie Le Pen, ki bi najraje opustili evro in izključili Francijo iz Evropske unije. So tudi taki, ki se bojijo, da bi izgubili suverenost, kot desničar Philippe de Villiers ali levičar Jean-Pierre Chevenement. Ti se ne bojijo povezati referenduma z drugimi temami, na primer z vstopom Turčije v Evropsko unijo. Tako Sarkozy in predsednik UDF (desnosredinska stranka) Francois Bayrou pozivata volilce, naj na referendumu glasujejo za ustavo in proti Turčiji. Med nasprotniki sprejetja ustave so tudi osebnosti kot Laurent Fabius, premier med letoma 1984 in 1986 in možni socialistični kandidat na volitvah leta 2007. Fabius želi, da bi se o ustavi še enkrat pogajali in tako izstopili iz liberalne logike. Pridružilo se mu je več socialistov, čeprav je interni referendum, ki ga je jeseni pripravila socialna stranka, pokazal zmago zagovornikov ustave s 60 odstotki. Socialisti se sprašujejo, kako naj bi Evropa delovala. Fabius je denimo za tržno gospodarstvo po kapitalističnem modelu in proti liberalnemu odklonu. Tudi zato je bil zaplet z Bolkesteinovo direktivo o prostem pretoku storitev tako pomemben. Direktiva sicer ni vezana na evropsko ustavo, vendar napoveduje jutrišnjo Evropo, ki naj bi bila družba, v kateri bo delovno pravo določalo podjetje in ne država.

Zagovorniki sprejetja ustave imajo v Franciji moč. S podpisom ustavne pogodbe se strinjajo predsednik, vlada, opozicija in večina medijev. Besedilo pogodbe pa bi pred glasovanjem morali dobiti vsi Francozi. Čeprav je vprašanje, koliko si jih bo res vzelo čas in v nekaj dneh prebralo več kot 600 strani. V Franciji na splošno ni poglobljene razprave o evropskih vprašanjih. Evropa je v očeh ljudstva velika skupnost, sposobna ogroziti francosko družbeno ureditev in oslabiti suverenost države. Kadar ne potekajo volilne kampanje, pa se o njej malo govori, saj politiki čutijo, da tema ni donosna. Kakorkoli že, če bi Francozi 29. maja zavrnili evropski projekt, bi to še poglobilo že tako vsak dan nekoliko globlji prepad med premožnimi, vplivnimi razredi in preostalim prebivalstvom, ki ga Jean-Pierre Raffarin imenuje "la France d'en bas" ("Francija z dna" - poimenovanje za revno, manj izobraženo prebivalstvo Francije).