Najboljša služba na svetu

Po sobotnem porazu proti trikratnim svetovnim nogometnim prvakom Nemcem, so bili slovenski nogometni strokovnjaki zadovoljni. Igra je bila dobra. Tipično tudi za ostale naš športnike, ki se zadovoljijo z minimalnim porazom. Ampak poraz je poraz. Vrhunstvo pa prinašajo samo zmage. Te logike in te miselnosti, ki ga bo pripeljala do vrhunstva, se bo nalezel tudi Mišo Brečko, ki je zelo blizu prvi enajsterici bundesligaša Hamburger Sport Verein, ki se bori za evropska mesta. Brečko je celo na slovitem olimpijskem štadionu v Muenchnu na tekmi s še slovitejšim Bayernom igral v začetni postavi in odigral vso tekmo. Po nekaj mesecih privajanja mu zdajšnji trener Thomas Doll daje vse več priložnosti. Čeprav so se Mišo in njegovi soigralci iz bavarske prestolnice vrnili poraženi, je Mišo odigral dobro in bil med boljšimi v moštvu. To je bil dober znak za naprej.

Mišo Brečko se je začel z nogometom ukvarjati še v rodnih Trbovljah kot šestleten otrok. Njegov prvi klub je bil logično NK Rudar iz Trbovelj, ki se ga še danes rad spomni. Nazadnje je organizatorjem otroškega turnirja podaril originalni dres svojega nemškega moštva. V istem klubu, ki je danes na robu preživetja, tako kot večina slovenskih nogometnih klubov, je nogometno pot začel tudi Klemen Lavrič, danes prav tako slovenski reprezentant, ki trese nemške mreže, in sicer za drugoligaški klub Dinamo iz Dresdna. Brečko je iz Rudarja odšel v ljubljanski klubu Factor, saj se je moral zaradi šolanja preseliti v Ljubljano. Obiskoval je Športno gimnazijo Šiška. "Že ko sem igral za Rudarja, sem nastopal za reprezentanco ljubljanske regije. Tam so me videli tudi ljudje iz Factorja. Ker je v klubu delal trener iz Trbovelj Sivko, me je povabil v Factor." Iz Olimpije ali kakšnega drugega slavnejšega kluba ni bilo ponudb, saj Olimpijinih predsednikov in direktorjev mladi upi niso zanimali, ker se z njihovimi prestopi nič ne zasluži. Pokrovitelju težko razložijo, da so morali plačati visoko odškodnino za šestnajstletnega nogometaša. "Mislim, da sem se prav odločil, ker se pri Olimpiji ne dela tako dobro z mladimi," pravi danes. Potem doda: "V kadetski in mladinski selekciji me je veliko treniral Rajko Jeršin in me ogromno naučil." Uvrstil se je tudi v slovensko reprezentanco in nato igral v vseh mladinskih selekcijah. Trenirali so ga Boris Pinčič, Branko Zupan, Lučo Pertič in Branko Oblak. Prav Oblak ga je povabil v člansko reprezentanco, v kateri pa še ni dobil veliko priložnosti. A ob dobri igri v HSV-ju se ni bati, da bi ga selektor spregledal, saj je pripravljen dati priložnost tudi mladim nogometašem. Oblak o nogometašu, ki si služi kruh v Nemčiji, pravi: "Če igra v 1. bundesligi, mora biti dober, to se pravi, da so ga oni prej opazili kot mi, čeprav sem ga jaz videl že v mladi reprezentanci in sem ga zato tudi poklical. Je zelo eksploziven in ima dober pregled nad igro. Zaradi kilaže je malo slabši v duel igri, vendar to rešuje z drugimi prednostmi, ki jih ima. To, da igra, je za nas samo dobro, ker več ko bo dobrih, lažje nam bo. Je pa na takem položaju, da se mora ujeti s soigralcem, ki igra na položaju veznega, kjer Komac in Pokorn super sodelujeta. Je v resnih kombinacijah in pri vsakem izpadu je zraven."

Iz NK Šmartno v HSV

Ko je končal srednjo šolo, je nogometno pot nadaljeval v takratnem prvoligašu NK Šmartno. Čeprav je bil slovenski mladinski reprezentant, njegovo mesto v prvi enajsterici povprečnega prvoligaša ni bilo zmeraj zagotovljeno. Talent, kot je Brečko, je bil nekoliko prepogosto na klopi za rezervne igralce. Sam o tem nerad govori. "Niso bile zmeraj v ospredju nogometne vrline, ko se je odločalo o prvi postavi," pravi danes. "Tudi v tujini ne igrajo zmeraj najboljši. Tisti, ki je prišel za veliko denarja, bo moral igrati, da upraviči nakup. Od njega pričakujejo, da bo dober. Če so dali veliko denarja, se je nekje že moral dokazati, vendar včasih ti igralci ne igrajo tako dobro v novem klubu, pa morajo igrati." Zanimivo je, kako lahko mlad nogometaš, ki ne dobi prave priložnosti niti v povprečnem slovenskem prvoligašu, kakršen je bil NK Šmartno, prestopi v enega najbolj znanih nemških bundesligašev. "Prvi me je opazil Milan Smolnikar in mi pomagal, da sem vzpostavil stik s svojim zdajšnjim menedžerjem Karlom Herzogom. Ta mi je potem uredil petdnevni preskus pri HSV-ju, kjer je bil takrat trener Klaus Topmoeller. Očitno sem ga zadovoljil, ker so mi ponudili podpis pogodbe. Julija 2004 pa sem uradno prišel v klub." Pravi, da je težko trenirati z najboljšimi nogometaši, vendar še zmeraj lažje kot v Sloveniji: "Tu so razmere za trening veliko boljše, da o denarju sploh ne govorim. Če pustimo ob strani višje zaslužke, je najpomembnejše, da tu plačilo ne zamuja. Tereni za trening so vrhunski, niso nekakšne njive kot pri nas. Oprema za trening je vrhunska, ne pa tako kot pri nas, ko še na tekmi dobiš premajhne nogavice, da jih komaj obuješ. Vse te malenkosti ti dajo povsem drugačen občutek za delo." Največja razlika pa je, kot pravi Brečko, v tem, kako te dojema okolica: "Pri nas je skoraj sramotno, da si nogometaš, vsi te gledajo zviška. Tu pa si bog. V Nemčiji je biti nogometaš najboljša služba na svetu." In ko je nogometašu vse dano, mora dati vse od sebe tudi na treningu: "Same vaje se niti ne razlikujejo tako zelo. Razlika je v pristopu. Vse se dela stoodstotno. Trening tekma je enako ostra kot prava tekma. Mogoče še hujša. Pri nas pa se tako zaiskri mogoče enkrat na mesec, naslednjič se nikomur ne da, ker plače ni bilo že nekaj mesecev." O zaslužku noče govoriti, primerjava pa ni možna, ker pravi, da ne ve, koliko je zaslužil v Sloveniji, saj so mu kar nekaj denarja ostali dolžni. Razmišlja pa že o nakupu novega avtomobila, ker se je zdaj že navadil na mesto, pa še počitnice se bližajo, ko bo moral na dolgo pot domov. Zato bi svojega pola rad zamenjal. Najbližje je audiju A4.

Brečko je odšel v tujino pri dvajsetih: "Bilo je težko, vendar sem se hitro navadil, ker sem malo nemščine že znal iz srednje šole. Nisem potreboval veliko, da sem znanje obnovil in poglobil. Kmalu po prihodu sem znal bolje nemško kot Argentinec, ki je bil tu tri leta." Stanovanje so mu pomagali najti v klubu, vendar ga mora plačevati sam, kar naj ne bi bilo prav poceni, je pa blizu centra za trening, tako da ne izgublja časa z dolgimi prevozi na trening in nazaj. Čeprav je Hamburg velemesto, ki ima dva milijona prebivalcev, pravi, da ni imel veliko težav z navajanjem: "V avtu imam navigacijski sistem, tako da mi ni treba držati zemljevida v rokah, ko vozim. Brez tega bi bilo malo težje, vendar bi se tudi hitro navadil. Čez čas se ti Hamburg ne zdi nič drugačen kot Ljubljana." Pri navajanju mu je pomagal največji zvezdnik njegovega moštva Sergej Barbarez, ki je sicer reprezentant Bosne in Hercegovine in je v Hamburgu, kjer igra že vrsto let, prava legenda. Največ se druži z drugim strelcem HSV-ja Čehom Davidom Jarolimom: "Z njim se družim največ, vendar sem v dobrih odnosih z vsemi igralci, saj gremo večkrat na večerjo, v bazen, savno. V kinu sem bil enkrat, pa mi ni bilo všeč, ker imajo vse filme sinhronizirane, zato filme raje gledam doma, s slovenskimi podnapisi." Nočno življenje je zelo pestro in zabavo si najdeš, kadarkoli hočeš, vendar sam pravi, da za žurke nima časa, sploh kadar so treningi dvakrat na dan in je preveč utrujen za žuranje. Ob petkih pa je tako ali tako v hotelu, saj se vsakič, ko igrajo doma, v petek po treningu odpeljejo v hotel. Tam imajo večerjo in tam morajo prespati. Nič ni prepuščeno naključju. Ne more se zgoditi, da bi kdo jedel kaj, kar bi mu naslednji dan onemogočalo maksimalno igro. Da bi kdo kaj preveč popil ali kaj podobnega, pa sploh ni možno. Zvezdniških težav še nima. Ko se pojavi v mestu, ga navijači ne ustavljajo in ne prosijo za avtograme: "Mesto je precej veliko, tako da te ne opazijo, da bi te potem ustavljali na cesti. Mogoče Barbareza, ki je največja zvezda in je tu že nekaj let, pa še tako frizuro ima in ga lažje prepoznajo. A tudi on se temu lahko izogne. Drugače je pred treningom in po njem, ko nas vsak dan pričakajo navijači in prosijo za podpis ali slikanje." S slovenskimi športniki, ki so prav tako na začasnem delu v Nemčiji, se ne druži, ker ne pozna nobenega, ki bi bil v njegovi bližini. Za rokometni klub iz Hamburga je podpisal Roman Pungartnik, tako, da bo imel naslednjo sezono tudi slovensko družbo.

Nemški sodniki

Slovenska reprezentanca bo marca igrala eno odločilnih tekem za uvrstitev na svetovno prvenstvo, ki bo v Nemčiji leta 2006. Eden najboljših Belorusov prav tako igra v Nemčiji, to je Aleksander Hleb, ki igra za VFB Stuttgart. Njegov brat Vječeslav Hleb je soigralec našega Miša Brečka: "Starejši brat, ki igra za Stuttgart, je zelo dober, hiter in zna dobro preigravati. Mlajši pa je dober, vendar pri nas še ne dobi toliko priložnosti, saj sta tu napadalca Barbarez in Mpenza. Konkurenca je huda, tako da je moral Romeo oditi, čeprav je bil lani najboljši strelec HSV-ja." V Hamburgu se zadnje dni največ govori o enem največjih škandalov v nemški bundesligi, v katerega je bil posredno vpleten tudi naš Mišo Brečko. V javnost je prišel podatek, da je eden najbolj nadarjenih nemških sodnikov petindvajsetletni Robert Hoyzer rad sklepal stave o izidih tekem, na katerih je sam sodil. Pri tem naj bi bil, kot poročajo nemški mediji, sodeloval s hrvaško mafijo. Za zdaj je znano, da je bilo spornih tekem pet in na eni je bil navzoč tudi Brečko. To je bila pokalna tekma med tretjeligašem Paderbornom in bundesligašem HSV-jem. Po gladkem vodstvu HSV-ja z 2 : 0 je na prizorišče stopil sodnik Hoyzer. Najprej je izključil enega Hamburgerjevega nogometaša, ker ga je ta menda žalil, potem je dosodil še dve zelo sporni enajstmetrovki za Paderborn. "To je bilo smešno, kakšni enajstmetrovki je piskal. Ampak ko smo prišli domov, so nas navijači pljuvali in polivali s pivom. Zaradi tega poraza je moral oditi tudi trener Topmoeller in zamenjal ga je Thomas Doll. Zdaj se klub dogovarja za odškodnino, ker smo neupravičeno izpadli iz pokala in s tem izgubili tudi precej denarja. Konec koncev pa se ne ve, mogoče bi lahko celo osvojili pokal." Sodnik je seveda vse zanikal, vendar se je oglasil tudi predsednik nemške nogometne zveze Herald Stenger in mladega sodnika spravil v težaven položaj: "Tudi mi smo prišli do takšnih spoznanj." Kmalu po tem je sodnik vse priznal. Pri nečednih poslih naj bi mu bili pomagali hrvaški "poslovneži" iz Berlina. V sumljive tekme pa naj bi bili vpleteni še nekateri sodniki in nogometaši, omenja se tudi hrvaški reprezentant Josip Šimunić, ki igra za berlinsko Hertho. HSV pa je že dobil delno zadoščenje, saj jim je Nemška nogometna zveza plačala 2 milijona evrov odškodnine in dobili so pravico organiziranja reprezentančne tekme ali s Kitajsko ali z Japonsko.