Chomsky pop

V podhodu Maximarketa je vrvelo kot le redkokdaj, in to ne zato, ker bi v samopostrežni menzi 2000 na prodaj vrgli svež lambar zajčjega paprikaša. Tik pred zdajci se je že dalj časa grozeče nebo razveznilo s takim sovraštvom, da so se ljudje pogovarjali o smaku sveta. "Weeeeee ... Chomskyyyyy!" je čivknila suhljata deklica z lepljivimi dredi, medtem ko je po spolzki drči proti podhodu krmilila zdaj dokončno zarjavelo kolo, mene pa je že pred vhodom nagovoril zaripel mladenič in me zamenjal s kom, ki ima v fevdu slovenskih institucij kakšne zveze. Skupaj s petintridesetimi kolegi se je s posebnim avtobusom pripeljal iz Celovca, a so si vnaprej zagotovili samo dvaintrideset vstopnic. S punco sta ju sicer imela, a sta ju v navalu radodarnosti podarila na krilih svetega prepričanja, da se menda ja ne bo problem nekako vštuliti noter. Dobrota je pač sirota, za vstopnice pa so po prostornem baru Cankarjevega doma v zadnjih trenutkih žicali tudi na prvi pogled eminentni sivolasi bradonje.

Bežen ošvrk publike je potrdil vtis, da bo to Kdo je kdo slovenskega tako zavzetega kot nedeljskega antiglobalizma. Luštno je, da nas je velikan obiskal prav na prvo obletnico slovenskega vnebovzetja v Nato, med publiko v Cankarjevem domu pa bi ocenil, da jih je bilo vsaj tri četrt takih, ki so bili takrat proti, razen seveda manjšine na čelu z Milanom Kučanom, ki je prišel s svojim najožjim štabom.

Če je dobrota sirota, je pravica skazica, saj so bili mnogi med srečneži, ki so si prepustnice v hram zagotovili, glede tega izrazito in sploh ne frajersko mlačni. "Ma nisem tak fen, da bi ga moral videti v živo - čisto mirno bi si ga lahko ogledal po netu, to bi bilo nemara celo bolje," se je pretegoval prsat kratko pristrižen fant. "A ker me je pred eno uro ravno poklicala prijateljica in rekla, da ima dve vstopnici, naj bo." Je sam prebral kakšno predavateljevo knjigo? "Sem, eno celo! Kot študijsko literaturo, že kar nekaj let je tega." In kakšen vtis je nanj naredila? "Pripravila me je do tega, da sem se želel vpisati na podiplomski študij, HAHAHAHAHA!" Čudni fant se še lep čas ni nehal krohotati, njegova prijateljica pa je izjavila: "Mene zanima predvsem zato, da vidim, kako bo vse skupaj funkcioniralo v Gallusovi dvorani. Saj si sploh ne znam predstavljati - bo v tem gromozanskem prostoru res ena majhna mizica, za njo siv starček in ob njem, kaj? - par velikih boksov?" Tudi ona je pred časom prebrala nekaj študijske literature, in sicer "tisto o medijih, saj veš ..."

Sivi mož

Noam Avram Chomsky velja za edinega izmed desetih najpogosteje citiranih virov v modernem družboslovju, ki še živi in brca. Otrok velike depresije v ameriških tridesetih, med katerega najzgodnejše spomine sodi opazovanje pretepanja stavkajočih žensk pred tekstilnimi tovarnami skozi okna trolejbusa, je najprej zaslovel kot lingvist. Nekateri o lingvistiki pred njegovim prispevkom z nasmeškom govorijo kot o Linguistics BC, kot zagrizen kritik in za mnoge maltene dokončen krvnik Skinnerjevega behaviorizma pa se je uveljavil kot šampion teorije prirojenih mentalnih struktur, ki je v akademskih krogih pred njim dolga leta veljala za neizrekljivo.

Prva govoreča glava planeta je svoj status pozneje zacementirala s serijo udarnih in pronicljivih kritik ameriškega sistema štiriletne diktature propagande. Domača dežela je zanj "rogue superpower", akademiki in žurnalisti so "sekularni duhovniki", ponovna izvolitev Georgea Busha pa triumf ameriške demokracije. Moža, ki je že z desetimi leti za šolski časopis pisal uvodnike z naslovi, kot je "Lament o dvigu fašizma", je New York Times označil za morda najpomembnejšega živečega intelektualca, Norman Mailer pa ga je, ko sta po aretaciji zaradi protestiranja proti vojni v Vietnamu krajši čas delila celico, opisal kot "brhkega možaka z ostrimi potezami, ki sta jim poveljevala asketski izraz in avra bežne, a absolutne moralne avtoritete."

Špiker je masi vljudno povedal, da je vnašanje torbic in dežnikov v dvorano strogo prepovedano, a mi je Mitja Rotovnik razložil, da ne zaradi grožnje terorizma. "Saj to ni vendar nikjer dovoljeno, kje ste še to videli?! Če imamo za to vendar garderobo, pa še hostesam plačujem par sto jurjev, da pobirajo plašče in marele! No, v Ameriki znosijo vse noter, mi pa vseeno gledamo. Mi pa vseeno gledamo." Sanje štirih ali celo več celovških romarjev so utonile v trenutku, ko sem vstopil v dvorano Viktorjev: ne le da so bili nabiti vsi režnji parterja in vsi balkoni, za zadnje vedoželjneže je bilo posebej postavljenih še par vrst stolčkov za Noamovim hrbtom, tako da je bilo videti, kot da bo imel ugledni gost v podporo celoten pihalni orkester.

Rudi Rizman je govornikov nastop napovedal kot izjemno priznanje slovenski humanistiki in družboslovni misli, pri čemer si ne zmorem misliti drugega, kot da bi gospod Chomsky, če bi v čevljih navadnega študenta preživel en sam dan na FDV-ju, v Slovenijo pritopotal v oklepljeni samohodki iz Vojne zvezd. Sivi gospod počasnega koraka je po oglušujočem aplavzu spregovoril o neudobnih resnicah, recimo o doktrini ameriške vlade, da njeni zgodovinski zločini ne obstajajo, druge pa si je treba zapomniti na vekov veke. Povedal je, da bi Orwell danes ne vedel, naj se smeje ali joče, nam vsem pa mora biti popolnoma jasno, kaj nam je storiti, vsaj če želimo zaživeti v resnično kolikor toliko svobodnem svetu. Verjetnost ultimativne pogube danes po njegovem daleč presega tisto, s katero bi lahko racionalno bitje še živelo. Navzoče je detajlno poučil, zakaj je bila vojna v Iraku zgrešena in krivična, na srce jim je položil primere tega, kako je v Ameriki rutinsko zamolčana volja prenekatere večine. Spregovoril je o shizofreniji prav vseh dosedanjih ameriških administracij glede vedno istih stvari, pač na račun oportunosti danega zgodovinskega trenutka. Za konec je citiral misli Bertranda Russlla in Alberta Einsteina o dilemi, ali naj bo konec človeštva ali konec vojn.

Svoje poante je dostavil v z ničimer prekinjenem mono-tonu, brez vsakih čustev in humorja, tudi brez enega samega kavlja, kakršne poklicni govorniki vešče vpnejo v mehko meso avditorijeve potrebe po očaranju. Njegov magnetizem je v celoti temeljil na nesporni avtoriteti, v dvorani pa je od začetka do konca vladala strahospoštljiva tišina, le posamezne glave so kimale tako vehementno, da so zakrivale pogled nejevoljnim sosedom. Če bi pogledi ubijali, bi bila lastnika dveh brnčkljajočih mobitelov v trenutku nagačena.

Nadstropje višje so se pred večjim zaslonom nad glavnim vhodom zbrali tisti nesrečneži, ki jim ni uspelo priti noter. Njihova usoda bi bila lahko drastično bolj kruta, saj so govornika videli vsaj enako dobro in celo bolje slišali - je pa res, da z luminarijem novega antiimperializma niso dihali istega zraka. Večina je posedla na tla, nekaj jih je stalo, neki bučman je ležal na trebuhu in risal risbice. Spet drug bradat anarhistek si je po turško sedeč prižgal cigareto in bil sam sebi zaradi tega več kot všeč.

Uvodno predavanje je trajalo manj kot uro in zgoraj, kjer jih nista vezala neodobravanje sosedov in muka rinjenja po prenatrpanih parterskih vrstah, je prostor v trenutku zapustila polovica prisotnih, takoj po prvih nekaj vprašanjih pa trumoma še polovica ostanka. "Ti, kaj pa vem, mogoče jim v Ameriki res tako lažejo, da tovrstnih reči ne vejo - ampak nam so pa vse te osnovne ironije vendarle že precej znane," je rekla ena izmed odhajajočih, podobnega mnenja je bil deklič, ki je na stolih nadstropje nižje (kjer ni bilo neposrednega prenosa) zatopljeno prebiral Pisateljev dnevnik in čakal prijatelja, ki sta bila še notri. "Čakala sem, da bo povedal kaj, karkoli zanimivega, da me bo šokiral, da se me bo dotaknil - karkoli! Čakala sem skoraj eno uro, zdaj pa raje odkrivam, kakšen sijajen smisel za humor je imel Dostojevski v resnici!"

Punce so bile v svojih pričakovanjih gotovo prestroge, nemara pa tudi nekoliko preuranjene, saj se je med vprašanji iz pretežno zaljubljeno naravnanega parterja siva eminenca tudi nekoliko razkrilila z rokami in spregovorila o tem, kako si Amerika in Anglija v resnici nista želeli demokratičnih volitev v Iraku. Govoril je o Turčiji kot eni redkih držav s pravimi disidenti, o zgodovini Evrope kot enem samem neskončnem barbarstvu in divjaštvu - kjer se je vojna razvila v znanost, medtem ko je bila drugje bolj hobi - in o tem, da ima Slovenija eno tako čudno zgodovino "of getting conquered by everyone".

"Gut. Gut, ja, zanimivo," je po zaključku komentirala še ena iz niza mojih sogovornic. In kaj jo je najbolj prepričalo? "No, zveš, marsikaj zveš." Recimo? Kateri podatek ji je najbolj ostal v spominu? "A, no ... Recimo, da je tisti ukrajinski voditelj ..., da je tesni družinski prijatelj Bushevih." Kateri ukrajinski voditelj? "Ja, tisti, ki so bile zdaj volitve ..." Juščenko ali Janukovič? "Nisem povsem prepričana ..." Tisti, ki je volitve dobil, ali tisti, ki jih je izgubil? "Po mojem, da tisti, ki jih je dobil? Ker je potem ta podatek veliko bolj zanimiv?"

Da ne bi bili preveč nepravični do tega velikega priznanja slovenski družboslovni misli, sem se nameril za utemeljeno recenzijo nastopa najti še mnenje kakega pristnega chomskologa, strokovnjake pa včasih najdeš tam, kjer jih najprej sploh ne bi iskal. Znani mladi TV-igralec Danijel pravi, da že dvanajst let skrbno spremlja knjige Chomskega in da si z medmrežja redno prigrablja vse njegove govore in predavanja. Pravi, da mu je bilo jasno, da se bodo za prireditev v Cankarjevem domu zagreble prav vse humanistične bwane v državi in še kaka od drugod, da pa bi sam gotovo prišel noter, pa če bi moral magari splezati skozi dimnik. Vesel je, da je videl cerebralnega idola, čeprav dodaja: "Hja, zaspano je bilo, seveda je bilo zaspano. Povedal mi ni ene same nove stvari, ampak moraš ga razumeti. Po mojem je treba upoštevati, da je pač star. Saj si tudi slišal njegov razpored: predvčerajšnjim Nemčija, včeraj Škotska, jutri Hrvaška, pojutrišnjem Bologna. Veš, veliko vprašanje je, ali je pri tej starosti samo dejstvo, da pride v nov kraj, zanj dovoljšna motivacija, da iz sebe iztisne res kaj ... ekstra."