Minirani partizani

V začetku minulega tedna so uslužbenci Spominskega parka Kumrovec sramežljivo, skriti pod plaščem noči, vnovič postavili bronasti kip maršala Tita, ki so ga pred tem dobre tri mesece krpali v državnem restavratorskem zavodu. Kip v maršalovem rojstnem kraju je bil tarča bombnega napada. Počilo je dan po božiču, dvajset minut čez polnoč, pri padcu pa se je s spomenika odlomila glava. Nova hrvaška desnica (NHD) je ob tem dogodku v medijih objavila čestitko: "Najprisrčnejše čestitke storilcem uspešne božične akcije." V podnožju slovitega kipa Antuna Augustinčića, ki ga pozna vsa nekdanja Juga, so že leta 2001 našli torbo z razstrelivom, a so ga še pravočasno odstranili, ker je torbo odkrila čistilka, ki je občasno čistila kip tovariša Tita.

Uničenje Titovega kipa je obsodil celo desničarski politik Anto Đapić, vodja Hrvaške stranke prava, ki potihoma neguje dediščino ustaštva. Izjave pravašev ali veteranov domovinske vojne, ki se zadnjih pet let distancirajo od takšnih dejanj, kažejo na obrat v javnem mnenju - še pred nekaj leti je namreč sam Đapić javno pozival k odstranitvi Titovega spomenika iz Kumrovca.

Toda kip tovariša Tita ni edini razstreljeni kip na Hrvaškem. Med zadnjimi eksplozijami še odmeva tista, ki jo je Hrvaška doživela med velikonočnimi prazniki. Takrat so neznanci na kornatskem otoku Murter minirali spomenik žrtvam NOB. Bronastemu partizanu je odneslo levo stegno, nekaj sto tujih navtičnih turistov, ki so med prazniki skupaj z domačini zrli v razdejanje, pa si je tako v živo ogledalo slavje ob uspehu konservativcev pri pristopanju k Evropski uniji in napoved začetka turistične sezone, v kateri bodo tujci znova spoznali širino hrvaškega nacional(istič)nega duha.

Neznani storilci

Hrvaška je, čeprav naša soseda, s katero nas veže skupna preteklost, v nekaterih pogledih precej nenavadna država. Od osamosvojitve tam divja ideološka vojna. Spomenike večinoma uničujejo, malo manj jih zgolj poškodujejo, kakšnega le odstranijo, nekaj pa so jih tudi postavili - seveda je pri tem zelo pomembno, čigavo ime je vklesano na plošči ali podnožju spomenika. Nekateri primeri so resnično bizarna ponazoritev razvoja hrvaške mentalitete. Materialne razloge za krajo 1042 kilogramov nerjavečih jeklenih oblog s stranic spomenika NOB je morda še mogoče razumeti, popolnoma neverjetno pa je, kaj se je zgodilo z enim izmed abstraktnih spomenikov v Slavoniji, za katerega je lokalni časnik leta 1993 zapisal, da ga je podrla burja. Da spomenika po naključju ne bi vnovič postavili, so ga lokalci razrezali in dele uporabili v svojih gospodinjstvih - iz kovine so ustvarili najrazličnejše predmete od ponev za cvrtje jajc do vrtnih ograj.

Titov spomenik ni bil ne prvi ne zadnji, ki je padel: samo od osamosvojitve pa do leta 2000 je na Hrvaškem padlo tri tisoč spomenikov, meni Antun Magić, predsednik komisije za tradicijo pri tamkajšnji Zvezi antifašističnih borcev. "Kulturocid je že opravljen. Prej je šlo za množično odstranjevanje, zdaj pa gre le še za posamične primere." Zveza je izdala dokumentarno knjigo Rušenje antifašističnih spomenikov na Hrvaškem 1990-2000, Magić pa meni, da je za to kriva politika, "ki je dogajanje molče dovoljevala. Nič niso ukrenili."

Do podobne ugotovitve je prišel Bogdan Žižić, režiser dokumentarnega filma Napad na spomine, posvečenega prav rušenju spomenikov. Ko je pokojni predsednik Franjo Tuđman obiskoval manjša mesta, je bilo to povod za rušenje antifašističnih spomenikov. "To je popolnoma absurdno, saj je bil tudi sam nekoč komunist. Vprašljivo je sicer, ali je vedel za take reči, je pa bil za to nedvomno odgovoren, ker je v svojih govorih spodbujal sovraštvo do komunistov, Srbov in drugih," pravi Žižić in opozarja na zanimivo podrobnost iz govorov nekdanjega predsednika. Ta v desetih letih vladavine "ni uporabil besede državljan, torej posameznik s pravicami, vedno je za nagovor uporabljal le besedo ljudstvo". Kult osebnosti je za Tuđmana pomenil, da je on veliki človek, vsi drugi pa so nedefinirana množica. Ta razlaga je pomembna za razumevanje razvoja odnosa Hrvatov do spomenikov. Sodobnih herojev - razen haaških beguncev - ni, čeprav je bilo med vojno precej junaštva, žrtvovanja in odpora, "pa nikoli niso nobenega padlega v domovinski vojni povzdignili v heroja, samo žive. Mislim, da je bilo to v Tuđmanovem interesu in v interesu vrha."

Žižića je k snemanju filma spodbudilo miniranje grobnice narodnih herojev na zagrebškem pokopališču Mirogoj januarja 2001, ko je eksplozija poškodovala grobnico in spomenik, v oknih bližnjih stavb so popokala stekla, po poročanju medijev pa je "eksplozijo slišal večji del Zagreba". Žižić je zatem obredel vso Hrvaško in prišel do podobnega podatka o poškodovanih spominskih znamenjih kot antifašisti: uničenih je bilo že prek tri tisoč najrazličnejših spomenikov, od kipov do spominskih plošč. Toda za večino uničenih spomenikov mediji sploh niso izvedeli: "V manjših mestih in vaseh je predvsem močan strah. Ko smo ljudi spraševali, kako to, da nikoli ne ujamejo rušiteljev spomenikov, pa čeprav so bile včasih za rušenje potrebne tone razstreliva, so molčali." Sicer je bilo gradiva za film preveč, režiser pa se je namerno izognil zgodovinsko-vzgojnemu gledišču in se osredotočil na protest. Film, ki je bil končan leta 2001, je bil sicer predvajan, "še bolj pa so krožile videokasete s filmom". Odstranjevanje rdečih spomenikov je na Hrvaškem še vedno tabu.

O pravkar preminulem papežu je bilo znano, da je med drugo svetovno vojno imel težave z nacisti. Ko je prišel v Split, so tam razbili ploščo, posvečeno italijanski partizanski brigadi Garibaldi. Še ena splitska zgodba pa kaže drugačno metodo obračunavanja z zmagovalci iz preteklosti. Spominsko ploščo, posvečeno Titovim partizanom, so s stare splitske mestne hiše uradno sneli zaradi "obnove fasade", nato pa je preprosto niso pritrdili nazaj. To dokazuje, da vseh spomenikov NOB niso odstranili z eksplozivnimi telesi ali uničili do neprepoznavnosti, kot so januarja letos v Ogorju Donjem s trdim predmetom do neberljivosti poškodovali belo marmorno ploščo.

Drug način "izbrisa" spomenikov je, da jih ukradejo. Iz dubrovniškega muzeja so ukradli glavo spomenika borcu. Glava je bila vse, kar je ostalo od kipa Franeta Kršinića, ki je stal nad starim dubrovniškim mestnim pristaniščem, na dalmatinski obali pa so uničevali umetnine največjih hrvaških kiparjev, kakršen je Augustinčić, in poškodovali mozaike Eda Murtića. Toda še več je bilo porušenega v zaledju, v Imotski in Sinjski krajini. Žižić je navedel primer Osijeka, kjer sta vladala hercegovska brata Glavaš, eden je bil župan, drugi vodja službe za urejanje mesta: "Delovala sta zelo sistematično, brat je obveščal brata, da sta skupaj očistila to in ono. Kot so čistili ljudi, so tudi spomenike."

Novi napisi

Vzroki za uničevanje spomenikov so različni. Včasih gre za od zunaj spodbujeno in razplamtelo sovraštvo, včasih za frustracije sodobnih veteranov. "Danes je videti, kot da je hrvaška vojska imela pol milijona borcev. To je absurd, vendar po prvi in drugi svetovni vojni ni bilo nič drugače," pravi Žižić. Glavni konservator pri hrvaški upravi za varstvo kulturne dediščine Miljenko Domijan je eden redkih, ki so o sodobnih spomenikih domovinski vojni oziroma o njihovi umetniški vrednosti pred leti pripravili strokovno mnenje: "Upam si reči, da so postavljeni spomeniki slabši, kot so bili tisti po drugi svetovni vojni. Takrat je bil čas nekega likovnega izraza, socrealizma, toda ustvarili so ga kiparji, obstajale so smernice in doseženo je bilo soglasje." Danes se temu izognejo, še posebej v manjših skupnostih, kjer je videti "najslabše možne likovne rešitve".

Od hrvaške osamosvojitve je čutiti željo po aktualizaciji ustaškega vprašanja ter prevrednotenju in rehabilitaciji nekdanjih nacističnih kolaborantov. Del te bitke so, poleg nošenja ustaških uniform in maš zadušnic za Anteja Pavelića, tudi oznake ulic in spominska znamenja, posvečena žrtvam komunizma ali, konkretno, Pavelićevim ministrom, krvnikom in drugim ustašem. Na takšnih ploščah v Trilju, Slunju, Solinu ali Svetem Roku (na cerkvenem zidu!) je zapisano ime bodisi "hrvaškega viteza" Jureta Francetića, vodje klavske ustaške Črne legije, še pogosteje pa Mileta Budaka, po katerem so v času Tuđmanove vladavine poimenovali kar 17 ulic v različnih mestih po Hrvaški.

Ob večnem izgovarjanju na Budakov književni prispevek v zakladnico hrvaške literature pozabljajo na njegovo funkcijo dopoglavnika (Pavelićevega namestnika), avtorstvo rasnih zakonov, besede "Tretjino Srbov je treba pobiti, tretjino pokristjaniti, tretjino pregnati" iz govora v Gospiću in pregovore kot "Z Vlahom pol sklede pojej, z drugo polovico ga ugonobi s treskom po glavi". Vsaj v tem primeru vlada kaže odločnost in spominske plošče nenehno odstranjuje, čeprav tudi neofašisti ne odnehajo. Iz vlade so lani ob odstranitvi enega izmed Budakovih obeležij pravosodju naročili, naj jim v osmih dneh pripravi in dostavi načrt sprememb kazenskega zakonika, "s katerimi bi se prepovedalo promoviranje in poveličevanje totalitarnih ideologij (fašizma, komunizma in podobno)". Morda so imeli v mislih kaj podobnega zakonu o navijačih, s katerim so razmeroma uspešno začeli zatirati militantne spremljevalce nogometnih srečanj.

V Sanaderjevi Hrvaški pa je z državno birokracijo takole: v vladi ne znajo povedati, ali so ta predlog od pravosodja že dobili. Pravosodje ne ve, ali je bil predlog sploh pripravljen. Prav tako ne vedo, koliko ljudi je bilo v postopku ali so bili obsojeni zaradi rušenja spomenikov. Policija ne razkrije podatka, koliko primerov je evidentiranih in ali je bil prijet kak storilec. In, jasno, ljudi iz stikov z javnostmi ni nikoli v pisarnah. Magić je sicer vnaprej pravilno napovedal, da teh odgovorov in podatkov ne bodo dali, "ker jih nimajo". Žižić analizira svoje podatke o tri tisoč registriranih uničenih spomenikih: "Nihče nikoli ni bil v postopku, bilo je zgolj nekaj zasebnih tožb. Ni prave volje, da bi se to uredilo, drugače bi se kaj storilo in bi se kdo že znašel v postopku." Eden izmed kiparjev je tožil nekega župnika, ki so se mu spomeniki zdeli tako grozni, da jih je preprosto naložil na tovornjak. Zadeva je prišla do vrhovnega sodišča, to pa se je postavilo na stran uničevalca. "To je bilo za časa Tuđmanove vladavine, toda tudi za časa Račana ni bilo nič bolje."

Preštetih padlih spominskih znamenj je zdaj okoli tri tisoč petsto, saj je zadnja leta rušenja nekoliko manj. Jasno, precej je že odstranjenega in vseh spomenikov ne obnavljajo ali restavrirajo. Za nekatere izmed njih pa je - vsaj po zadnji vojni - jasno, da jih nikoli več ne bodo postavili.

Naslov Žižićevega dokumentarca Napad na spomine (Damnatio memoriae)) se nanaša na zgodovino starega Rima, kjer so ob menjavi vladarjev zamenjali tudi spomenike. Da bi si delo olajšali, so že pri klesanju velikih marmornih spomenikov upoštevali, da bo nekoč morda treba zamenjati glavo. Nekaj takih spomenikov so našli tudi na Hrvaškem. In da ne bi (po kateri izmed naslednjih balkanskih vojn) znova toliko rušili, bi bilo v prihodnje modreje uporabiti rimski sistem.