Delo je najboljši psihiater

Ali morda veste, kakšen je pravilen izraz za ljudi, ki so zaprti za zidovi psihiatričnih ustanov? Morda norci? Duševni bolniki? Psihično moteni? ... Nič od naštetega, temveč preprosto uporabniki psihiatričnih storitev ali na kratko uporabniki. Slovenija za zdaj še nima zakona o duševnem zdravju. To področje ureja več zakonov. Medresorska komisija ministrstva za zdravje pospešeno pripravlja zakon, ki je menda že spisan in prinaša veliko novosti. Med drugim določa pravice in svoboščine oseb z duševnimi težavami, uvaja tako imenovano zagovorništvo in zmanjšuje število postopkov prisilne hospitalizacije. Zakoni lahko korenito posežejo v naše življenje, ne morejo pa narediti vsega. Bi pa zakon nedvomno olajšal življenje duševnim bolnikom, ki želijo živeti v stanovanjskih skupnostih. Za zdaj so te pri nas še redkost. Ena izmed njih je v Kamniku.

Ob prihodu tja sem pričakoval, da se bodo štirje uporabniki stiskali v kakšni stari podrtiji. Vendar me Bruno, Igor, Joc in Primož niso sprejeli v zatohli hiši s plesnivimi stenami, ampak v novem stanovanju na elitni lokaciji. „Arhitekt se je uštel pri kvadraturi. Ali ne vidiš, da nobena soba ni dovolj velika za zakonsko posteljo. Ker takega stanovanja niso mogli prodati, so ga podarili socialni, kjer so takoj ugotovili, da bo za štiri norce super, in res je super,“ je mojo radovednost takoj ob prihodu potešil Bruno.

Seveda nimajo vsi uporabniki take sreče. V nekaterih stanovanjskih skupinah živi v skupnem gospodinjstvu tudi devetnajst ljudi. Uskladiti interese in želje devetnajstih različnih ljudi pa ni ravno preprosto. „Že nam je težko. Trudimo se, da gremo drug drugemu čim manj na živce in da smo nekakšna zaključena celota. Kar predstavljaj si me, kako živim s temi najmanj deset let starejšimi junci,“ se pošali Joc. Na prvi pogled je vse videti krasno, urejeno stanovanje, nobenih skrbi, kar zadeva plačevanje položnic, trgovina skoraj pred vrati, stanovalci pa imajo štiriindvajset ur na dan čas le zase.

Pa vendar so njihove potrebe veliko večje od urejenega stanovanja in plačanih položnic. Težava je v tem, da so fantje, stari od štirideset do petdeset let, polni energije, družba pa jih obravnava kot upokojence, stare osemdeset let. Vse so že pred več leti zaradi bolezni stoodstotno invalidsko upokojili. Joc je na primer izučen rezkalec, ki je delal v Litostroju, Bruno pa je bil eden izmed prvih podjetnikov še v nekdanji Jugoslaviji. Zaradi napredka medicine skoraj vsi uporabniki že nekaj let normalno živijo. Ker pa so invalidsko upokojeni, ne smejo delati. “Jaz pa si to neskončno želim, če ne za polni delovni čas, pa vsaj za štiri ure,” potarna Igor. Dopolni ga Joc: “Rad bi se vključil v družbo. Zavedam se, da mi je država veliko dala, in tudi pri Šentu so naredili veliko dobrega. Vendar nihče ne razume, da je težko imeti čas štiriindvajset ur na dan, igrati tarok in čakati na boljše čase. Z delom bi dobil motivacijo in samozavest, da bi vsak dan z veseljem vstal iz postelje.”

Predvsem zaradi pravice do dela, ki jim je bila zaradi bolezni odvzeta, so uporabniki sklenili ustanoviti Društvo duševnih bolnikov Slovenije, ki naj bi se borilo za pravice uporabnikov psihiatričnih storitev, potem ko zapustijo psihiatrične ustanove. Saj se včasih počutijo kot klopi pri sesanju lepo rejene živali. Vendar društva kljub želji še niso ustanovili, ker nimajo denarja za registracijo. Glede na to, da so njihove pokojnine nizke, si z žepnino, ki jim vsak mesec ostane, tega „razkošja“ nekaj tisoč tolarjev ne morejo privoščiti. Vsak mesec jim ostane od 5000 do 15.000 tolarjev. In kaj naj s petimi tisočaki na mesec? To še za cigarete ni dovolj. “Brez dela ni rehabilitacije,” trdi Bruno. Nadaljuje pa: “Kaj je lepšega, kot če si s svojim denarjem lahko privoščiš jutranjo kavo, obisk kina ali nakup audija A8. Pravzaprav je delo najboljši psihiater. Najpomembneje je, da se nam omogoči pravica do dela, kasneje si bo tisti, ki si bo želel pomagati, pomagal sam."

Bruno je ob prihodu v skupnost na mesec pogoltnil kar štiri škatle antidepresivov. Škatla tablet stane 24.000 tolarjev, na mesec torej skoraj sto tisočakov. „Danes, leto kasneje, sem dozo tablet zmanjšal že za dobro polovico, in če bi imel možnost zaposlitve, bi jo zagotovo zmanjšal še za polovico, tako da bi tudi na ta račun državna blagajna nekaj prihranila,“ razmišlja Bruno. Podobno razmišlja Joc, ki pravi: „Strokovnjaki bi morali razumeti, da delo preganja depresijo.“ Medtem ko čaka na boljše čase, si dolge dneve krajša s kolesarjenjem in tekom. „Čim se usedem na kolo, se bolje počutim. Včasih se ustavim in poklepetam s kakšnim pohodnikom ali kmetom in imam občutek, kot da sem del te družbe,“ doda Joc, ki sicer rad bere.

SAMOSTOJNI

Predlog zakona o duševnem zdravju oziroma pripravljalni zakon, kot pravi dr. Vito Flaker, dekan Fakultete za socialno delo v Ljubljani, teh težav uporabnikov ne bo rešil. „Kot kaže, je prevladalo mnenje, da je za te ljudi bolje, da imajo zagotovljeno majhno pokojnino, kot da bi se ukvarjali z vsakodnevnimi težavami na trgu dela,“ pravi Flaker. „Pri stečajih in odpuščanju z dela so ti ljudje navadno prvi na udaru, to pa le še povečuje njihovo stigmatiziranost. V novem predlogu zakona manjka predvsem tako imenovani vmesni status, ki bi lahko rešil njihove težave. Rešitev bi na primer lahko bila, da bi tem ljudem omogočili zamrznitev njihovega statusa in jim tako omogočili zaposlitev in normalno življenje. Seveda bi morali imeti možnost, da se ponovno upokojijo, če jim zdravje drugega ne bi dopuščalo.“

Joc ima pred boleznijo že dobrih deset let mir. Vsak mesec dobi injekcijo moditena, ki mu omogoča povsem „normalno življenje“. Težava je tudi v tem, da je prostora v stanovanjskih skupnostih za vse, ki bi si želeli ali bi potrebovali takšno pomoč, premalo. „Kot veš, ima psihične težave odstotek celotne populacije in ravno med tem odstotkom je kar precejšen odstotek samomorilcev,“ trdi Bruno, ki meni, da je vzrok predvsem varčevanje na račun bolnikov. „Iz bolnišnic zaradi varčevanja odpuščajo še ne povsem zdrave ljudi. Ker prostora v stanovanjskih skupinah ni, so bolniki prepuščeni sami sebi, tako nas ne preseneti, ko v osmrtnicah zasledimo kakega znanca ali pa v črni kronik preberemo, da je ubil ali vsaj poskušal ubiti mamo ali kakšnega drugega sorodnika,“ pravi Bruno.

Uporabniki med drugim predlagajo, naj se duševnim bolnikom oziroma tistim, ki lahko dokažejo, da so v finančne težave zašli zaradi bolezni, omogoči osebni stečaj oziroma naj jim država omogoči odpis vseh dolgov, tako da bi lahko na novo začeli, saj nekateri nikakor ne morejo priti na zeleno vejo, ker jim dolgovi iz preteklosti onemogočajo normalno zaživeti. „Kot v socializmu, kjer ti je psihiater izdal potrdilo,da si nor, na podlagi tega potrdila pa so ti izničili vse terjatve,“ pravi Bruno.

Na največ težav uporabniki naletijo po odpustu iz bolnišnice. „Navadno si v bolnišnici dva ali tri mesece. Med zdravljenjem se zrediš in postaneš povsem drugačen človek,“ pravi Joc. Nekaj težav, ki nastanejo po odpustu iz bolnišnice, bi lahko rešili s pravniško pomočjo, a kaj ko pravniki bistva težav uporabnikov ne razumejo, spremstvo psihiatra ali socialnega delavca pa je redkost. Zahtevajo tudi revizijo pokojnin, ker te niso ravno visoke. Glede na to, da se bolezen navadno pojavi pred tridesetim letom, imajo fantje premalo delovne dobe za solidno pokojnino.

Uporabniki bi v sklopu društva obiskovali tudi bolnike v bolnišnicah. „Kajti v norišnicah se znajdemo bolje kot kopica socialnih delavcev, saj glede na to, da smo vsi nekaj mesecev svojega življenja preživeli v njih, tam poznamo vse od kuharic do čistilk in nam obisk take institucije ne obrne želodca kot nekaterim socialnim delavcem, ki se na obiskih psihiatričnih bolnišnic ne počutijo ravno prijetno,“ pravi Igor. Skratka, Društvo duševnih bolnikov Slovenije, v katerega naj bi bili včlanjeni le duševni bolniki oziroma uporabniki, bi državi oziroma vladnim institucijam posredovalo zahteve in mnenja o problematiki, saj bi razpolagalo z informacijami iz prve roke.

Največja težava je seveda stigma. Ljudje pač na ljudi, ki so bili hospitalizirani v psihiatričnih bolnišnicah, navadno gledamo postrani. „Kot da ne bi hoteli razumeti, da smo le bolniki. Za večino smo navadni norci,“ je prepričan Bruno. Vsi prebivalci kamniške skupnosti pravijo, da je bolezen huda stvar in so zaradi nje v življenju pretrpeli in doživeli veliko slabega. Zato bi radi živeli urejeno življenje, med ljudmi, brez stigme. Zavedajo se, da je življenje v stanovanjski skupnosti veliko varnejše in manj stresno kot tisto zunaj nje. Pa vendar bi raje tvegali in ne glede na to, da bi jim stres vsakdanjega življenja morda škodoval, si želijo ven.