Swinganje na Ježici

Ko priplezaš tja gor, v drevesne krošnje lip in hrastov, ti pogled švigne proti bungalovom avtokampa Ježica. Stojiš na ozki polici, pod tabo je kakšnih deset metrov praznine, ravno dovolj, da se spremeniš v palačinko, če padeš. In tvoja naloga je, da se vržeš v praznino. "Kaj mi je tega treba bilo," si rečeš, še enkrat pogledaš proti bungalovom, ja, tistim veseljaškim bungalovom, kjer naj bi se odvrtela razvpita swingerska afera, a se potem ni zgodila. Vpet si v poseben plezalni pas, pas je vpet v vrvi, spodaj stoji Luka Vengust, konstruktor in inštruktor adrenalinskega parka Biosfera, in čaka, kdaj se boš vrgel v praznino. "Varujem!" zavpije 28-letni inštruktor, sicer diplomant fakultete za šport - diplomiral je prav s temo o adrenalinskih parkih. "To je naloga zaupanja," razloži. "Skok zaupanja je potreben zato, da začneš verjeti, da si varovan in da se ti ne more nič zgoditi." Da začneš torej verjeti opremi, sistemu adrenalinskega parka (oponkam, popkovinam, vrvem, varnostnim jeklenicam) in inštruktorju. Naloga opreme, sistema in inštruktorja je, da varujejo. Tvoja naloga je, da veruješ. Ko te Luka pripravi za akcijo, ko te priključi na vsa ta zvirala, na ta višinski poligon, ki je 10 do 12 metrov nad tlemi, in ko ti da signal, rekoč "Varujem", mu lahko odvrneš le: "Verujem!" Ker si stalno pripet, in to kar z dvema "popkovinama", lahko vedno padeš, pa se ti nikoli nič ne zgodi. Zakoni gravitacije zate sicer veljajo, toda le v slow-motionu. Pogled ti še enkrat švigne proti bungalovom, vprašaš se, ali ne bi bilo morda bolje v bungalovih, kot pa da se mečeš v brezno. In potem vseeno skočiš. Ko letiš proti tlom, se sprašuješ, s kakšno marmelado te bodo namazali, ko boš palačinka. In tik pred srečanjem s trdo podlago te sistem vrvi ustavi. "Verujem," si rečeš, ko ugotoviš, da se nisi prilepil na tla. Iz nevernika se spreobrneš v vernika.

In greš naprej.

Džungelski most. Prva misija je viseči, majavi, vige-vage most, kakršnega ste videli v Indiani Jonesu 2. Kako priti čez? "Glej samo naprej - ne glej nazaj, ne glej dol in hodi čim hitreje." Ko se prebiješ čez, utripaš kot žila. Adrenalina ti napumpa toliko, da bi ga lahko stekleničil. "Tu so ljudje najbolj prestrašeni, to pa zato, ker vsi avtomatično gledajo dol. Nekateri celo zablokirajo, preprosto zmrznejo - in nočejo naprej." In te blokade so vedno problem, tudi z logističnega vidika. "Človek se ne more več premakniti, tako da ti ne preostane drugega, kot da ga snameš. Najprej sicer malce počakamo, damo mu čas, 20, morda 30 sekund, če bi slučajno vendarle prišel k sebi, kar pa se običajno ne zgodi." Komunikacija je nemogoča. "Človek je tako paraliziran, da ga ne moreš prepričati niti v to, da bi se sprostil in se vsedel v varnostni pas. Običajno že barva njegovega obraza pove vse - v obraz je namreč bledo zelen, pulz je velik, roke so hladne." Se pač povzpnejo do tega "živega mrtveca", ga pripnejo na novo vrv, odvežejo ostale njegove vrvi in ga spustijo dol. Na tla. Tja, kjer spet lahko reče - verujem. "To je navidez zapleteno, toda če si zverziran, se vse odvrti zelo hitro. Na to smo tudi pripravljeni, zato imam s sabo vedno dodatno vrv." Za reševanje in snemanje zombijev.

Vojaška vzgoja

Ni naključje, da je adrenalinske parke - te poligone na višini - izumila ameriška vojska. "Med II. svetovno vojno so pač skušali ugotoviti, kako bodo reagirali vojaki, ko bo njihovo življenje ogroženo. Kako se bodo odzvali v boju. Ali se bodo ustrašili? Jih bo zgrabila panika? Bodo zmrznili, zablokirali? Ali pa bodo planili iz tistega jarka, ko jim bodo rekli, da naj planejo?" Adrenalinski park je neke sorte simulacija vojne - simulacija vojnih situacij in reakcij na te situacije. Simulacija ogroženosti. Simulacija tistega "biti ali ne biti", ki danes obseda korporativno mentaliteto, vojščake korporacij. Zato spet ni naključje, da vodstva podjetij v adrenalinski park zelo rada vozijo svoje uslužbence - to je lepa priložnost, da skozi zabavo ugotovijo, kako se njihovi vojščaki odzivajo na različne stresne situacije. Toda obstajajo tudi mostovi, ki to niso.

Gred. Od enega drevesa do drugega. Debelina: 10 cm na začetku, 20 cm na koncu. Kako to preživiš? "Spredaj si najdi točko in jo glej. Nekateri celo mižijo. Samo da ne gledajo dol ali pa okolice. Predstavljaj si, da si v telovadnici na nizki gredi." Vživeti se moraš v drug prostor - v telovadnico. Vživljanje - igranje vlog - je del umetnosti preživetja. Na globino ne smeš misliti. Na ravnotežje tudi ne - v hipu, ko začneš misliti na ravnotežje, ga izgubiš. Podobno kot pri govorici: če začneš med govorjenjem misliti na jezikovna pravila, se zmotiš. Toda obstajajo mostovi, ki so ožji od gredi.

Jeklenica. Hodiš po zajli. Kot vrvohodec. "Samo naprej se drži." In ne glej dol. "Ta naloga izgleda zapleteno, a je enostavna. Kar ljudje hitro ugotovijo, zato tu postanejo že malce bolj samozavestni. Tu se začne komunikacija." Med onimi zgoraj. In z onimi spodaj. Ljudje dobijo občutek, da bo vse lažje, kot se je zdelo na prvi pogled. A občutek ne traja.

U-ji. Prva akrobatska misija: serija visečih vrvi v obliki črke U. Tu moraš že misliti na to, kaj boš počel z eno roko in kaj z drugo - in kaj bosta medtem počeli tvoji nogi. Za večino je to na tej višini misija nemogoče, toda trik je v tehniki. "Ko stopaš iz ene zanke v drugo, tega ne smeš početi na silo, na moč, ampak tako, da se na vrvi le naslanjaš. Sploh se ti ni treba držati - le nasloniš se na vrv. Iz zanke v zanko moraš stopati tako, kot bi hodil. Ohraniti moraš stoječi položaj, tako da te ne nosijo roke, ampak noge. Težišče moraš imeti nad svojimi nogami." Trik je torej v tem, da stojiš, toda ljudje se od strahu in stresa skrčijo - ker se počutijo ogrožene, se panično držijo vrvi. "Namesto da bi porabljali 10% moči, je porabljajo 100%." Moči ne potrebuješ, kvečjemu dober motorični spomin. "Spomniti se moraš, kako si to kdaj prej počel v kaki drugi, motorično podobni situaciji." Aha. Actor's Studio.

Kravji repki. Hodiš po jeklenici, nad katero visijo vrvice z repki. "Toda repkov ne smeš preveč vleči in obremenjevati, ker začne potem tudi spodnja jeklenica, po kateri hodiš, hudo nihati - in hitro gre vse narobe." Repki so najprej pol metra narazen, toda proti koncu so narazen že meter in pol. "Kar mnoge razjezi - strah se začne mešati z jezo." Za direktorje podjetij je to dobra lekcija iz stresne psihologije: od strahu do jeze je le korak. Le meter.

Finale

Gugalnice. Relativno enostavno - celo za zombije. Iz enega drevesa se moraš na drugega prebiti prek gugalnic, toda pri tej misiji so gugalnice le tri, tako da si hitro na drugi strani. Tudi distanca je simpatična, zato si sucker tu povrne samozavest: glej, no, do tu sem postal že tak frajer, da sem gugalnice dobesedno preletel! Kar je res - lahko jih preletiš. Prav v tem pa je trik: "Ta lahka naloga je tu res bolj ali manj zaradi psihologije. Da si človek malce odpočije, da zajame sapo in da nima občutka, da je vse skupaj vedno huje." Adrenalin pade. "Še več, ljudje imajo te gugalnice zelo radi - postavijo se celo na srednjo in se potem kar sami gugajo, češ glejte, kako fino je." Stres zamenja užitek. Ja, ljudje imajo tu občutek, da reč obvladajo - ponovno postanejo gospodarji svojega užitka. Če hočete - svojega orgazma. Le zakaj ne? Po vseh mukah, stresih, vrtoglavicah in agoničnih misijah, ki jih imajo tedaj že za sabo, je to več kot le sprostitev vseh mišic in vseh napetosti. Po malem v sebi že začutijo Tarzana. Straha pred letenjem je konec. Vprašanje je le, ali se bodo zdaj tako zbrali, da bodo začeli uživati v stresu. Bolje rečeno: ali bodo kar poskočili od užitka, ko jim bo inštruktor omenil ime naslednje misije - bobrova nočna mora. O, šit!

Bobrova nočna mora. Za začetek, gotovo se spomnite, kako skuša v kakem filmu kaka tajna združba inicirati novega člana. Rečejo mu: no, zavezali ti bomo oči, potem pa boš skočil v "brezno smrti". Tip se trese, toda pristane - postati hoče pač član tajne združbe. Zavežejo mu oči, odpeljejo ga pred "brezno smrti" in potem mu rečejo: zdaj pa skoči v globino! Če test opraviš, si član! In res, tip se trese, čaka, okleva, potem pa skoči - in glej, no, globina znaša le kakega pol metra. Nekaj podobnega je tu, v adrenalinskem parku - bobrova nočna mora je "morasta" in "srhljiva" le v imenu, v resnici pa je le še ena lahka misija. Specifično: bobrova nočna mora je le gred, ki se giblje. "Res je, da se giblje, toda hitro jo imaš pod kontrolo. Ne beži ti. Pa še vrv imaš, za katero se lahko držiš, tako da res ni problema." Razen vizualnega - vizualno reč izgleda "morasto" in "srhljivo". Bolje rečeno, bobrova nočna mora izgleda srhljivo zato, ker ima srhljivo ime. Kot "brezno smrti". To je le psihološki test v ekstremnih pogojih - okej, le psihološki test na višini. Na najvišjem nivoju. Pod tabo vendarle zija 12 metrov. Bobrova nočna mora je lepo vkomponirana v naracijo tega parka - po lahki misiji (tri gugalnice), ki izgleda lahko, pride še ena lahka misija (bobrova nočna mora), ki izgleda srhljivo. Park pač pripoveduje zgodbo. Kar potrjuje tudi naslednja misija - misija, ki ne izgleda srhljivo, a je srhljiva.

Križ. Tu nevernika, ki je po srečanju z "angelom varuhom" začel "verovati" in ki sta mu lahki misiji po "hudem boju z demoni" zagotovili "odrešitev", čaka "križanje". Križ sta dve prekrižani vrvi, ki povezujeta dve drevesi. "Zelo težka naloga - sem ne spustimo vseh. Ljudi vendarle nočemo preveč zamoriti, prestrašiti. Do tu že vidimo, komu reči tečejo, kdo obvlada - in prav tem rečemo, no, vi ste pa tako dobri, da greste lahko na križ. Nihče ne gre le zato, da bi se važil. Ljudi je v principu tako strah, da se nihče ne rine. Naloga je preprosto pretežka, ne morda vizualno, dejansko pa, na kar tudi vse opozorimo. A običajno je dovolj že to, da na križu vidijo koga drugega." Mine jih, da bi se prepustili križu. In križanju. Križ je hudičevo nestabilen, gibljiv, neobvladljiv, nepredvidljiv, izmuzljiv. "Trik je v ravnovesju in tehniki - paziti moraš, da ne omahneš nazaj. Za zgornjo vrv se moraš držati, kot da bi hotel stati, kar je težko - že itak si ves nemiren in napet, vse skupaj se zelo maje, tako da hitro izgubiš ravnotežje." In zabingljaš. In če nimaš kondicije, če nimaš moči, se težko zavihtiš nazaj. "Nekateri tam bingljajo tudi po pet minut. Saj bom, vpijejo, saj bom, toda pogosto le obvisijo." In ko se po hudem boju s sabo vendarle spravijo pokonci, jih čaka še pravo križanje: "Na sredini tega križa, tam, kjer se obe vrvi križata, moraš prestopiti na zgornjo vrv. In prestop je težak - ker se vse pod tabo, ob tebi in nad tabo maje. Poleg tega moraš izbrati tudi pravi trenutek za prestop - po spodnji vrvi moraš priti čim višje, toda spet ne previsoko, ker se potem nimaš več kam prijeti. Prestopiti pa moraš." Prestop te ne ubije fizično, ampak psihološko. Bolje rečeno, prestop je bolj psihološki trik. Tu vsakdo slej ko prej omahne. "To je naloga, pri kateri jih največ pade. Le plezalci ali pa kaki zelo atletski srednješolci pridejo gladko čez." Ostali so križani. Ker verujejo. Toda po bingljanju jih čaka - bingljanje.

Trikotniki. Skupaj jih je sedem - in bingljajo. Drug ob drugem. In prek teh nestabilnih, hudo majavih, čudovito sproščenih trikotnikov moraš prilesti na drugo stran. "Zelo težka naloga! Čez lahko prideš le s pravilno tehniko: hkrati moraš stopiti v dva trikotnika in pri tem z roko že zgrabiti tudi tretjega. In potem moraš prestopiti, spet stopiti v dva trikotnika, zgrabiti tretjega in spustiti zadnjega." In tako dalje. Do konca. "Le tako, da stojiš v dveh trikotnikih in da se hkrati že držiš za tretjega, preprečiš, da bi te zavrtelo." In če te zavrti, te res zavrti. Še več - tako te zasuka, da ti preostane le, da se vsedeš v pas in počakaš. Trikotniki vizualno in psihološko morda res ne izgledajo hudo, toda dejansko so največja nočna mora tega parka - tu morajo sneti največ ljudi. Nič ne pomaga. "Lahko jim rečem, zdaj primite z desno, pa preprimite z levo, toda vsi so v takem stresu, da ne vedo več, kaj je levo in kaj desno. Le panično grabijo za vrv. Mislijo, da preprijemajo, a v resnici preprijemajo le isto vrv. Mnogi obupajo in sestopijo." V teh stresnih trikotnikih človek hitro izgubi orientacijo, ali natančneje - misli le še nase, na svoje "preživetje", kar seveda pomeni, da je od njega nemogoče pričakovati, da bo mislil na matematično simultanko s tremi trikotniki ter dvema paroma nog in rok. Ne, tu ne pomaga niti poznavanje Pitagorovega izreka. A po drugi strani - kdo se ga na tej višini in v tem stresu sploh spomni? Potem gre le še na slabše.

Palčke. Ja, križanje ni bilo še nič. Palčke izgledajo enostavne. Nič posebnega: serija "poličk" med drevesoma, druga nad drugo. Toda potem se zbudiš. "Problem pri tej nalogi je, da si ves čas nagnjen nazaj, ker imaš zgornjo poličko v višini glave in se ne moreš postaviti nad svoje težišče. Ves čas visiš nazaj." Iz prve roke: roke zelo trpijo. In čim težišče premakneš nazaj, pa četudi le rahlo, te noge avtomatično dvignejo, tako da se znajdeš praktično v vodoravnem položaju. U-ji so bili lažji. Tam se lahko držiš nad nogami, tu pa imaš občutek, da kvihtaš samega sebe. Še čelada ti je odveč. In oponke tudi. Pa magari mednarodne testirane in specializirane za delo na višini. Kako se je na palčkah počutil oni 140-kilski možak, najtežje človeško bitje, ki je prelezlo ta adrenalinski park, si lahko le mislimo. In lahko si le mislimo, kako se je počutil, ko je pogledal naprej.

Divja anakonda. Dobrodošli v džungli! Beštija izgleda takole: dve dolgi viseči, hudo majavi gugalnici, ki vsebujeta serijo z vrvmi ločenih enot. Po gugalnici počasi korakaš in prestopaš iz enote v enoto. Občutek imaš, da prestopaš iz letala v letalo. "Tako je, kot bi stal na anakondi - vse gre po svoje. To je v resnici lahka naloga, samo vzeti si moraš čas - ne smeš noret. Ko prideš med dve vrvi, se moraš spraviti v stoječ položaj - stojiš na prečki, počakaš, greš mimo naslednje vrvi, stopiš na naslednjo prečko, na naslednje počivalno mesto. In tako naprej." Vraga naprej! Tudi tu te čaka prestop - z ene gugalnice na drugo. Razdalja ni velika, toda izgleda epsko - kot ocean. "Problem je v tem, da anakonda pride ob koncu, ko si že zelo utrujen." In ko že padaš na vse psihološke trike. In ko celo v povsem navadni, banalni gugalnici vidiš anakondo. Po tistem "kompleksu smrti" - križ, trikotniki, palčke - je anakonda res čisti overkill. Konec sveta mora biti blizu.

V finalu adrenalinskega parka se počutiš kot del apokaliptične kulture, kot del milenijskega nič-nas-ne-sme-presenetiti, a tudi kot del korporativnega evangelija, ki uči: Nič ni tako hudo, da ne bi moglo biti še huje! Kar pa ne čudi: adrenalinski park je ultimativna alegorija treh mitologij in treh evangelijev, ki forsirajo koncentracijo, voljo do moči, jekleno vztrajanje, zaupanje v sistem, strah pred padcem in ugonabljanje iz ljubezni do misije - vojaškega, krščanskega in korporativnega.

XXL gugalnica. Vrnitev na trdna tla je nihajoča. Pripet si na dve vrvi, ti dve pa sta v resnici del orjaške, desetmetrske gugalnice. Potem te s tal potegnejo pod krošnje. Ko se ti zdi, da si dovolj visoko, se spustiš. In se zaguncaš. Swingaš. Swing v eno smer. In swing v drugo smer. Tako, da ti žvižga okoli ušes. Zakoni gravitacije spet veljajo. V vsej svoji veličini. In vera, da lahko ogoljufaš zakon gravitacije, počasi izgine.