Nogometno čiščenje

Zdesetkana Slovenska prva nogometna liga

Rudi Zavrl na otvoritvi šišenskega nogometnega igrišča

Rudi Zavrl na otvoritvi šišenskega nogometnega igrišča
© Miha Fras

Prejšnji teden se je končalo slovensko prvenstvo v nogometu. Takoj po zadnji tekmi je Nogometna zveza Slovenije iz prve lige zaradi različnih nepravilnosti izločila Zagorje, Ljubljano in Muro. Že prej je bilo jasno, da bo iz lige izpadla tudi obubožana Olimpija. Na zmanjšanje prve lige na deset moštev in na druge dogodke po prvenstvu se je slovenska nogometna javnost odzvala predvsem s pripombami, da je nacionalna nogometna zveza ob pomoči politike dokončno zminirala ljubljanski nogomet, saj prihodnje leto v najuglednejši ligi ne bo niti enega kluba iz Ljubljane. Na srečo stvari niso tako preproste. Predvsem Olimpija, delno pa tudi Ljubljana sta se v nelegalnem - pravnem in finančnem -položaju znašli predvsem po svoji krivdi. Vodstveni ljudje so sebi in (nekaterim) nogometašem več let izplačevali previsoke honorarje za bedno delo, nazadnje pa niso našli poti iz astronomskih dolgov. Nakazovanje denarja sponzorjev zdaj na en, zdaj na drug transakcijski račun pa bi v vsaki gospodarski panogi prej pomenilo posredovanje finančne policije kot samo ukrep izključitve iz elitne skupine, za kar se je odločila zveza. Zakaj bi morala ljubljanskemu nogometu z denarjem pomagati politika? Zakaj potem ljubljanskih časopisov ali ljubljanskih pank bendov z denarjem ne zalaga kar politika neposredno. Ja, gre za povsem neresen argument. Ljubljanski nogomet, natančneje Olimpija in Ljubljana, je povsem sam kriv za svoj potop, zato sploh ni čudno, da se je tistega nekaj nogometa, kar ga je ostalo, preselilo v Domžale ali v nižje lige, kjer je sicer manj obljubljenega denarja in manj velikih rešiteljev, kakršen je Schollmeyer, imajo pa zato mladinske šole, kjer naučijo mulce igrati nogomet, da nogometašev ni treba ves čas kupovati v tujini ali na drugih koncih Slovenije. Za ljubljanski nogomet pa je bilo kupovanje v drugih okoljih pravzaprav edini cilj, edini posel. To velja predvsem za Olimpijo, delno pa tudi za Ljubljano. V Olimpiji ni nikoli igralo prav veliko Ljubljančanov. Celo sedaj, ko je bilo jasno, da je klub razpadel, bankrotiral in prišel v nižjo ligo, Olimpijina stroka ni mogla iz svoje kože. V prvi ekipi so igrali trije igralci iz Celja, trije Primorci, en Egipčan, en Makedonec ... Olimpija je v prvenstvu, ki ga je končala s popolnim finančnim in tekmovalnim polomom, s prodajo igralcev (Brezovački, Cimerotič, Ilič, Matič) zaslužila solidnih 31 milijonov, še nekaj so prinesli sponzorji, kakih 6 milijonov tolarjev. Toda pregovorno nevarčna uprava je brez težav zapravila neverjetnih 42 milijonov. Kaj naj bi pri tem storila politika ali mesto, ki mu marsikdo očita neaktivno nogometno politiko? Morda bi bilo treba zamenjati dobro plačanega direktorja uprave Mira Gaveza, ki mu delo šefa uprave ni in ni šlo od rok. Če prištejemo še izjave nogometašev, da so morali plačevati odstotke od svojih plač, da so lahko igrali, in odstotke ob prestopih v tujino, je rešitev logična. Je pa res, da si nekateri nogomet predstavljajo tako, da politika nakaže denar, vodstveni kader pa pobere odstotke in kupi nekaj tujcev, ki znajo igrati njihovo igro. Podobno je bilo z Muro iz Murske Sobote, kjer se je ustalil primorski podjetnik Georg Suban. Policija ga je spoznala še v času, ko sta se s sedanjim koprskim županom Borisom Popovičem ukvarjala s koprskim prvoligašem in ga pripeljala na rob preživetja. Po govoricah iz nogometnega zakulisja naj bi svoj nogometni vrhunec doživel prav v Prekmurju. Javna skrivnost je, da je Suban veliko stavil za velik denar. Verjetno mu povezave med Murinimi izidi in njegovimi stavnimi listki ne bodo nikoli dokazali, res pa je, da je imela Mura izredno ekipo, izredno publiko, izredne možnosti in zelo sumljive rezultate. Namesto da bi bogati podjetniki klub sanirali, so ga potopili.

Rudi Zavrl, predsednik Nogometne zveze Slovenije: "Formalne odločitve še niso sprejete, vendar je gotovo, da bo v sezoni 2005/06 v prvi slovenski ligi nastopilo deset moštev. Za zdaj se pogovarjamo samo še o tem, ali bodo igrala štirikrožni ali trikrožni sistem. Če se bo igral trikrožni sistem, bo več tekem v pokalnem tekmovanju, ki bi ga potem igrali po skupinah." Dokončno se bodo odločili 20. junija. Prav tako ostaja nejasno, kaj se bo zgodilo s štirimi izločenimi klubi. Olimpija naj bi po prvih podatkih nadaljevala v tretji ligi, vendar se, mimogrede, za tekmovanje v njej sploh ni prijavila. Zagorje, Ljubljana in Mura pa morajo zaprositi za drugoligaški status. Vendar je zelo verjetno, da se bodo za to odločili le v Zagorju, kjer naj bi bili dolgovi manjši. Muri in Ljubljani bi namreč, če bi nastopili v drugi ligi, ostali vsi astronomski dolgovi, zanimanje sponzorjev pa bi bilo zelo majhno.

Kljub temu se zdi, da prvenstvo, ki se je ravno končalo, ni prineslo samo slabega nogometa in zadolženih klubov. Celo na televiziji smo ob koncu prvenstva videli nekaj zelo dobrih nogometnih predstav. Žal je bilo o prvaku prekmalu odločeno, saj so Goričani s svojim sponzorjem že pred leti zastavili v Sloveniji nepremagljiv sistem dela. Vzgajanje domačih igralcev in kupovanje zgolj najnujnejšega kadra jim je prineslo dva naslova, zelo odmevne nastope v Evropi in za zdaj še ne povsem izračunan, gotovo pa nemajhen denar z evropskih tekmovanj. Po tej poti si sicer že več let želi tudi celjski Publikum, ki je letos dobil pokal Slovenije, vendar je tam kupovanje dragih tujcev še vedno običajen del začetka vsake sezone. V prvenstvu jim tako letos ni uspelo prehiteti drugouvrščenih Domžal, ki so s prenovljenim stadionom in z "ljubljansko ekipo" dokazale, da se bodo tudi v prihodnje borile za vrh lestvice. Za začetek pa bodo vsa tri omenjena moštva nastopila v evropskih pokalih. Pomembno se zdi, da je nastal zanimiv nogometni center tudi na Ptuju, čeprav v glavnem zaradi slabih iger Maribora. Morda je treba omeniti še povprečne igre Primorja iz Ajdovščine, kjer so takoj po koncu prvenstva odpustili večino tujcev. Vprašanje je le, ali bodo pripeljali nove ali bodo vztrajali s svojimi mladinci. Na vrhu so zdaj ravno tisti, ki sami vzgajajo mlade igralce. Plače so sicer nižje, so pa redne. Žal so v vseh urejenih centrih že menedžerji, ki težijo in ponujajo svoje igralce iz različnih bazenov. Bodo klubi te napade odbili? Bomo videli.