Junaki dela

Veliko jedilnico ob bežigrajskem kampu so minulo soboto slavnostno zasedli nekdanji brigadirji in brigadirke mladinskih delovnih brigad. Očitno še vedno aktualna 60. obletnica konca nacifašističnih sanj za "junake dela, ki so nasledili junake boja," namreč pomeni začetek njihovih najdragocenejših spominov, porojenih med prostovoljno gradnjo infrastrukture danes že pokojne države.

Jedilnica je bila zasedena skoraj do zadnjega mesta, majhen odrček, namenjen gostilniškim glasbenikom, je bil predelan v govorniški oder, nad njim je visel brigadirski transparent, ki je mimoidočemu kampistu nakazal, da ne gre za povsem vsakdanjo upokojensko veselico. Srečanje v spomin na 60. obletnico prvih delovnih brigad je s slavnostnim nagovorom odprla predsednica Kluba mladinskih delovnih brigad Ljubljana Tilka Blaha. Po uvodnem "brigadirskem pozdravu" in aplavzu za prisotnega predstavnika borčevske asociacije je tovarišica Tilka graditeljem povojne Jugoslavije namenila prve nostalgične besede tistega sobotnega jutra: "Tu smo, da bi pokazali, da po vojni ni bilo vse črno, kot nekateri pravijo danes. Ljubljančani in drugi Slovenci so si prizadevali predvsem, da bi se čim prej zacelile rane, da bi se ustvarile razmere za normalno življenje. Za mlade je bil to čas novih nalog obnavljanja porušene države."

Pred 60 leti je bila v Ljubljani ustanovljena prva Mladinska delovna brigada Majde Šilc in poleti 1945 je odšla na pomoč kmetom na Krškem polju, prostovoljno delo pa nadaljevala v Bohinju, kjer so mladinci jeseni pripravljali drva za prvo povojno ogrevanje Ljubljančanov. Predsednica Tilka, ki je sicer v nadaljevanju proslave po več kot desetletju vodenja ljubljanskega Kluba MDB odstopila s prvega mesta, je ob spominu na najpomembnejše elemente mladinskih delovnih akcij, ki so jih simbolizirali kramp, lopata, znoj in žulji, opozorila tudi na gradnjo sekundarnega elementa, ki ga je imenovala "tovarištvo". "Zdaj je parola ustvari si zase in poskrbi zase. To so bili časi, ki so za sedanjo mladino povsem nerazumljivi in neponovljivi. Danes se hoče vse izničiti in narobe je, da se naše delo ne vrednoti več kot nekaj, kar je prispevalo k obnovi in izgradnji," je v kasnejšem pogovoru povedala brigadirka Tilka. Iz tistih časov najbolj pogreša elementarno delavsko čustvo - solidarnost, ki je je bilo po njenem pripovedovanju takrat obilo: "Delali smo zase in za skupnost. Ko sem junija 1945 prišla iz nemškega zapora, nisem najprej poskrbela zase in nadaljevala študija, ampak sem poprijela za delo."

Uvodnim slavnostnim besedam je logično sledila intonacija himne mladinskih delovnih brigad Naprej ponosno delovne brigade, ob kateri so vsi prisotni, ne glede na dolžino prehojene življenjske poti, sinhrono vstali. Po predstavitvi birokratskih formalnosti v zvezi s poročilom o delovanju odbora, ki zdaj govori o akcijah čiščenja in sajenja dreves v okolici Gramozne jame, je prišel čas za prepevanje. "Bratje, podajmo si roke, bratje, prezirajmo smrt, sveta poslednja je borba, naprej, naš sovrag naj bo smrt," je udarno začela glasbeni del brigadirka, odgovorna za vokalni del, in nadaljevala s pesmijo o partizanu, ki bo "zavriskal in vrgel titovko v zrak, ko prestopil tvoj bo prag".

Čeprav je bil čas za splošno rajanje še zgoden, so prisotni upokojeni mladinci glasno pomagali pri prepevanju, ugotovitev pevke, da se "te pesmi izgubljajo, zlasti njihova besedila, zato bi jih bilo treba vrniti v šole," pa je pospremil buren aplavz. Po glasbenem vložku je predsednica člane obvestila o zvišanju članarine na tisoč tolarjev, jim ponudila zbornik s časovnim pregledom našega prostovoljnega dela V korak s časom, priporočila, da se naročijo na revijo Svobodna misel, in končala nastop s točko dnevnega reda "pomladitev kluba".

Bratstvo v praksi

Štafetno palico je od Tilke prevzel brigadir Nikolaj, ki si je na začetku najinega pogovora vzel čas in mi razložil razliko med zveznimi in lokalnimi delovnimi akcijami. Na prvih, med katere sodita recimo gradnja železnice Brčko-Banovići in gradnja Avtoceste bratstva in enotnosti, naj bi vladal bolj neusmiljen vojaški red, direktive za delo pa so prihajale z vrha, slednje, za katere se je organizirala predvsem lokalna mladina, pa naj bi bile nekoliko manj uradne, vendar to ne pomeni, da je zaradi tega trpelo delo. "Takrat smo vedeli, da se je treba žrtvovati," je dejal novopečeni predsednik Kluba MDB in mi na vprašanje o romantičnih oziroma zabavnih dogodkih na mladinskih delovnih akcijah zatrdil, da večernega pijančevanja na akcijah praviloma ni bilo, prav tako ni bilo pretiranega vzpostavljanja medrepubliških ljubezenskih zvez. "Spomnim se delovne akcije leta 1952 v Svetozarevu, ko slovenskim brigadirkam nismo pustili, da bi se ponoči družile z brigadirji iz drugih republik. Zaradi tega so nas obsojali, da nismo za bratstvo in enotnost, na kar sem jim jaz rekel: 'Smo za bratstvo in enotnost, toda nismo za kurbarijo.'"

Potem ko se je novi predsednik predstavil članstvu, so se preživeli s prvih mladinskih delovnih akcij postavili okoli televizorja, kjer se je predvajal kratki dokumentarni film Neve Kodelja Bili smo mladi takrat, ki je "na nacionalni televiziji prikazal košček naše mladosti". Ker sem si film, kjer Jani Kovačič in Milan Kučan pripovedujeta o svojih udarnih vtisih s prostovoljnega mladinskega dela, že ogledal, sem se odpravil k brigadirjem, ki so se namesto za ogled filma odločili za druženje. Zmotil sem jih med ogledovanjem fotografij, na katerih so pred delovišči preznojeni pozirali z delovnim orodjem v rokah, in jih povprašal, kakšen je pogled na mladinske delovne akcije s šestdesetletne distance, ki mojim sogovornikom očitno ni uničila spominov na mladostniško prostovoljno delo. "Sanjali smo, da bomo naredili lepši svet," je dejal prvi. "Mi smo se res šli samoupravljanje," je rekel drugi, vrnil pa sem mu z vprašanjem o današnjem vrednotenju tega preživelega ekonomskega sistema. "Še danes malce verjamemo v to," je resno odgovoril nekdanji brigadir in razložil, da so brigade delale po naročilih investitorja, ki je imel popolnoma strokovne delovne normative in je vsak dan vrednotil delo brigadirk in brigadirjev. "Če je ob koncu delovne akcije ostalo kaj denarja, smo šli na krajši izlet na morje," je povedal v prepričanju, da so bili nekoč do dobička upravičeni tudi delavci. Ko sem družbico, ki je v senci srkala slavnostno pivo, povprašal o prisilnem sodelovanju na delovnih akcijah, mi je zatrdila, da je bil na vsaki izmed njih čisto vsak posameznik prostovoljno. "Moj razred iz tehnične gimnazije je šel prostovoljno na akcijo v celoti, tako da prisila sploh ni bila potrebna," je dejal prvi član omizja, njegov sosed na levi pa je možnost prisile zanikal z zgodbico iz šentviške gimnazije: "Šentvid naj bi po vojni veljal za precej klerikalen del Ljubljane, ki pa je imel precej liberalno gimnazijo. Spomnim se, kako smo morali ravnatelja gimnazije, ki ni bil član partije, prositi, naj svoje dijake spusti na delovno akcijo."

Vojaška vzgoja

Mladinske delovne brigade je praviloma sestavljalo po 120 mladincev, toda slovenske delovne formacije so to številko dosegle le redko, saj se je v eni slovenski brigadi praviloma zbralo okoli 100 mladincev, starih od 16 do 25 let. Na delovnih akcijah je bil režim bujenja podoben kot v vojski. Po budnici ob šestih zjutraj so mladinci pozdravili zastavo, odšli na fizkulturo, pojedli zajtrk in se odpravili na delovišče. Navadno so vsak dan oddelali sedemurni delovnik, sledil je popoldanski del z različnimi kulturnimi in športnimi aktivnostmi. Ko sem brigadirje povprašal o zabušavanju na delovnih akcijah in iskanju čim gostejše sence, so mi zatrdili, da omembe vrednega zabušavanja ni bilo, saj je "potekalo neprestano tekmovanje med brigadami in znotraj posameznih brigad. Vsaka brigada je želela postati udarna in vsak brigadir je želel postati udarnik dneva." Njihovo udarno delo je bilo javnosti navadno predstavljeno na najbolj slavnosten dan v nekdanji državi, na dan republike.

Ko smo prešli na sočne podrobnosti o barabinskih podvigih na delovnih akcijah, so zatrdili, da je bilo barabinstva veliko več na zveznih akcijah. Jože, ki je bil v strukturi delovnih akcij med višje pozicioniranimi tovariši, je povedal zgodbo o fantu, ki so ga tovariši zafrkavali, da ima majhnega tiča, in so mu ga skušali raztegniti tako, da so mu ga privezali na vrv, ki je rabila za jutranje dvigovanje trobojnice. Spomnili so se še nimfomanskega dekleta, ki je ponoči čezmerno menjalo ležišča in se pred nadrejenimi branilo z liberalnimi besedami: "Mogu sve da radim ali ne mogu ne da se svaki dan pojebem." Med pobalinske spomine z delovnih akcij sodi tudi zgodba iz delovne brigade, kjer so hoteli visoki tovariši resocializirati mlade zagrebške delinkvente. Potem ko so prestopniki uničili večino samokolnic in porabutali vsa okoliška sadna drevesa, so jih tretji dan poslali nazaj v prevzgojni dom.

Toda brigadirjem in brigadirkam ni bilo toliko do posamičnega obujanja delovnih spominov, v pogovorih so želeli predvsem na splošno predstaviti, za kako drugačne čase je šlo takrat. V njihovi mladosti naj bi bili živeli solidarnost, tovarištvo in medsebojno pomoč. Ljudje so nekoč po celotedenskem delu v službi za konec tedna hodili na delo k sosedom, jim pomagali pri popravljanju porušenih hiš, košnji travnikov in pripravljanju drv, kar je, če poznamo današnje vaške razmere, milo rečeno nepredstavljivo. Te čase brigadirji in brigadirke pogrešajo še bolj kot svojo mladost, tako da so še zdaj pripravljeni razmišljati o organiziranju prostovoljnih delovnih akcij: "Lahko bi organizirali čiščenje celotne slovenske struge Save, saj takšnega dela tudi sodobni stroji ne morejo opraviti."