Angeli & demoni

Ko se je pojavil svetovni splet, so se teoretikom zarot zasvetile oči. Le zakaj ne? Zdaj so končno dobili medij, na katerem so lahko v nedogled, nemoteno in interaktivno zapletali, napletali in razpletali svoje konspiracionistične jare kače, ki že po definiciji zahtevajo čas, energijo in fanatizem, samemu avtorju pa dajejo zelo malo - vsaj v finančnem smislu. Potem pa je na sceno stopil Dan Brown in pokazal, kako je mogoče s teorijami zarote bajno obogateti. Zelo preprosto: spremeniš jih v roman. Literariziraš jih. Pika. In ko to storiš, se ti nasmeh avtomatično raztegne do banke. Še toliko bolj, ker se med “konverzijo” zgodi nekaj zelo hecnega: ko so teorije zarote predstavljene v obliki romana, v obliki fikcije, izgledajo bolj realno kot prej, ko so bile predstavljene kot nekaj faktičnega, realnega. Kaj je Brown storil v Da Vincijevi šifri (2003), veste: vzel je znano konspiracionistično teorijo o nebožanskem Jezusu Kristusu, Mariji Magdaleni, njunih otrocih, Svetem gralu, begu svete krvi v merovinško Francijo, templjarjih, katarih, lažnivi Cerkvi, skrivanju “pravega krščanstva” in sionskem priorstvu - in jo literarno napihnil. In kaj je storil v Angelih & demonih (Angels & Demons), ki so zdaj izšli tudi pri nas: vzel je znano konspiracionistično teorijo o iluminatih - in jo literarno napihnil. Šifra je bila hit lanskega slovenskega poletja - Angeli, ki so izšli tri leta pred Šifro, bodo hit letošnjega slovenskega poletja. In hrvaških plaž. Ne brez razloga - Brownova romana sta dvojčka. Toda ironično: Angeli so dopolnitev Šifre. Ali bolje rečeno: Angeli izgledajo kot nadaljevanje Šifre.

Oba romana se začneta z brutalnim umorom priznanega evropskega eksperta, oba umora se zgodita v sloviti evropski inštituciji, v obeh je morilec član tajne, fanatične združbe, v obeh na žrtvi pusti skrivnostno “šifro”, v obeh umor in labirint enigmatičnih simbolov razrešuje harvardski kriptolog in vaterpolist Robert Langdon, Indiana Jones umetnostne zgodovine, v obeh mu asistira seksi ekspertka, hči umorjenega eksperta, v obeh so v zaroto vpleteni stebri Vatikana in v obeh na nitki obvisi usoda krščanske vere. Prizorišče umora v Angelih je CERN (Conseil European pour la Recherche Nucleaire), epohalni znanstveno-raziskovalni inštitut, ki leži na švicarsko-francoski meji, ki zaposluje okrog 3.000 znanstvenih veleumov, ki premore največji pospeševalnik delcev na svetu in ki je med drugim izumil tudi svetovni splet, umorjen pa je bil Leonardo Vetra, ugledni znanstvenik in katoliški duhovnik - zlovešči asasin mu je na prsi vžgal napis iluminati, in to tako prepričljivo, da je Langdon prisiljen takoj demonstrirati svoje bogato poznavanje iluminatov, tajne združbe “razsvetljenih”, fantomske sekte zgodnjih znanstvenikov, junakov vseh starih in novih teorij zarot, nevidnih, skrivnih gibalcev “novega svetovnega reda”, ki so se infiltrirali v vse elite sodobne družbe in ki so Cerkvi že davno obljubili maščevanje za vse, kar je prizadejala Znanosti in obema pojmoma “razsvetljenosti”, Galileu in Koperniku.

Leonardo Vetra je - z majhno pomočjo svoje hčerke Vittorie (okej, posvojenke) in onega mega pospeševalnika - tik pred smrtjo ustvaril antimaterijo, ultimativni vir energije: gram antimaterije ima namreč moč atomske bombe, ki je padla na Hirošimo. Zakaj ustvari antimaterijo? Da bi lahko v laboratorijskih pogojih simuliral Big Bang, nastanek vesolja. Zakaj hoče simulirati Big Bang? Ker bi s simulacijo Big Banga dokazal obstoj Boga. In zakaj bi s simulacijo Big Banga dokazal obstoj Boga? Ker bi iz antimaterije - hja, iz “nič” - ustvaril materijo, vesolje. Ker bi “umetno ustvaril zgoščeno točko energije, iz katere naj bi nastal svet”. Tako kot Bog. Materija iz energije - nekaj iz nič. Hevreka! Geneza je mogoča! Toda kanistre z antimaterijo, ultimativnim orožjem za množično uničevanje, ukradejo iluminati, ki krenejo nad Vatikan, kamor po hitrem postopku pošljejo tudi Langdona. Da bi bila pa situacija še bolj apokaliptična, se v Sikstinski kapeli ravno rola konklave - stari, konzervativni papež je namreč umrl. Toda štirih kardinalov, glavnih kandidatov za novega papeža (preferiti), ni na spregled, tako da Langdonu in Vittorii ne preostane drugega, kot da sedeta na baročni ringelšpil tajnih iluminatskih “ključev”, simbolov, ekstatičnih umetnin Berninija, Galilea in Miltona, vatikanskih arhivov, “oltarjev znanosti”, famoznih lokacij, mističnih šifer, ambigramov, vsevidnih piramid, katakomb, jambskih enajstercev, katedral, diagramov resnice, piazz, nekropolisov in okultnih iluminacij, ob katerih bi si lahko rekla: šit, zakaj se človeku ista stvar vedno zgodi dvakrat?! Če bi se Angeli dogajali pred Šifro, heh.

Novi svetovni red

Da Vincijeva šifra je povzročila pravo histerijo. Do danes so prodali več kot 25 milijonov izvodov. Pri nas 20.000 - in vrste v knjižnicah so še vedno dolge. Šifra je bila taka senzacija, da je na bestsellerske lestvice potegnila tudi trilerje, ki jih je Brown objavil že davno prej - ob Digitalni trdnjavi (Digital Fortress, 1997), zgodbi o ultratajni Agenciji za nacionalno varnost (NSA) in smrti zasebnosti, in Točki prevare (Deception Point, 2001), zgodbi o marsovskem meteoritu in prikrivanju dokazov o zunajzemeljskem življenju, tudi Angele & demone. Na začetku leta 2004 so bili na bestsellerski lestvici New York Timesa vsi štirje Brownovi romani - in to hkrati! Šifra - “triler za tiste, ki ne marajo trilerjev” - je povzročila tudi pravo turistično, romarsko eksplozijo. Pariški Louvre, francoska vasica Rennes-le-Chateau, londonski Westminster Abbey in škotska vasica Rosslyn so postali tematski parki, v katerih so fani, davincijevci, konspirologi in drugi fetišisti preverjali avtentičnost Šifre. Vprašanja a la “Je Silas tu ubil kustosa” so v Louvru nekaj samoumevnega. Kdor pa ni imel časa za skok v Pariz, si je lahko nabavil posebno edicijo Šifre, ki je vključevala tudi fotke vseh lokacij in vseh artefaktov (The Da Vinci Code - Special Illustrated Edition, 2004). Nič ni tako banalno, da ne bi moglo postati fetiš.

Toda Šifra za sabo ni potegnila le Brownovega kataloga in turističnih agencij, ampak pravo industrijo. Specifično, na trg je bušnila truma knjig, ki se navezujejo na Šifro - knjig o Leonardu, renesančni umetnosti, Jezusu Kristusu in Mariji Magdaleni, templjarjih, gnostikih, izgubljenih boginjah, nikejskem koncilu, Svetem gralu, merovinški dinastiji, Opusu Dei, sionskem priorstvu, tajnih združbah, kriptologiji in kristologiji, kreaciji in evoluciji, poganstvu in krščanstvu, Fibonacciju, Louvru in gotskih katedralah. Oh, in ne pozabite na dokumentarce o Šifri (npr. The Real Da Vinci Code), na filme (npr. Zaklad pozabljenih) in romane (npr. The Pegasus Secret), ki jih je navdihnila, na spletne strani, forumski delirij in blogistične sage, pa na “da Vincijevo dieto” in kakopak na ponatis slovite in v svojem času hudo kontroverzne knjige Sveta kri, Sveti gral (1982), pri kateri se je Dan Brown tako zelo inspiriral, da so ga avtorji, Michael Baigent, Richard Leigh in Henry Lincoln, tožili, češ da gre za plagiat, za krajo intelektualne lastnine, pa četudi jih Brown citira in četudi je “sir Leigh Teabing”, eden izmed junakov Da Vincijeve šifre, povsem očitni hommage trem avtorjem, bolje rečeno, povsem očitna kombinacija njihovih imen (Leigh + anagram Baigenta + fizični opis šepajočega Lincolna).

Ni kaj, Šifra je ustvarila paralelni svet, ki ga je intonirala bučna, komaj pregledna serija vodičev po Šifri, priročnikov za branje Šifre, pač knjig, ki so samo Šifro pojasnjevale, še bolj pa jo napadale in spodbijale. Vsi ti vodiči so imeli udarne, zelo direktne, nezgrešljive naslove, recimo: Breaking the Da Vinci Code... Cracking Da Vinci's Code... Cracking the Da Vinci Code... Da Vinci Code Decoded... De-Coding Da Vinci... Solving the Da Vinci Code Mystery. In da bi bilo ja vsem jasno, kam pes taco moli, so bili priloženi podnaslovi, ki niso puščali nobene dileme: Recimo: Prebrali ste roman, zdaj pa preberite še fakte. Ali: Skrita resnica za bestsellerjem št. 1. Ali: Fakti za fikcijami Da Vincijeve šifre. Druge knjige so imele podnaslove že v naslovih, recimo: Fakt in fikcija v Da Vincijevi šifri... Da Vincijeva šifra - fakt ali fikcija... Resnica in fikcija v Da Vincijevi šifri... Prava zgodovina Da Vincijeve šifre... Da Vincijeva prevara. Hu. Overkill, boste rekli. Drži, že dolgo ni bilo romana, ki bi potreboval toliko vodičev in priročnikov. Kot da je Dan Brown novi James Joyce. Saj veste, kaj pravijo za Uliksa - da ga lahko bereš le s priročnikom. Tudi Šifro lahko bereš le s priročnikom - tako je transparentna, da potrebuješ vodiča. Borgesu bi prihajalo.

A kot rečeno, cilj vseh teh vodičev je bilo bolj ali manj spodbijanje Šifre. Miniranje. Razkrinkavanje. Vsi so namreč razkrivali napake, laži, mistifikacije, fikcije in potegavščine, ki da so v Šifri prikazane kot “fakti”. Raznorazni avtorji, predvsem teologi, religiologi, pastorji in pop kristologi, pa tudi vsemogoči “poduhovljeni” oportunisti, celo biokemiki in nekdanji prijatelji Johna Lennona, “Da Vinci debunkers”, kot se jim reče, so skušali ločiti fakte od fikcije in po točkah - okej, po “šifrah” - razgaliti in zrušiti Brownov“blasfemični revizionizem”, ki da fakte povsem ignorira ali pa jih prilagaja in prireja svoji “tezi”. Sklep: Dan Brown nima pojma - materiala sploh ni preštudiral! Če bi bila Da Vincijeva šifra avto, bi jo morala tovarna, ki bi jo izdelala, odpoklicati! Da Vincijeva šifra je hiša iz kart, ki jo podre že sapica! Brown blefira! Manjka le to, da bi Brown torinski mrtvaški prt razglasil za avtoportret Leonarda da Vincija! In kar je najhuje: Brown zvija in frizira celo fakte, o katerih obstaja absolutni konsenz med znanostjo in teologijo! Aha - to je tisto. Tu se lomi resnica: problematične niso mistifikacije in netočnosti, ki jih Brown prikazuje kot “skrite resnice”, ampak Brownove metode, ki niso dovolj znanstvene. Z eno besedo: Da Vincijeva šifra je protikrščanski pamflet, to pa zato, ker do krščanske vere nima znanstvenega pristopa - ker torej ruši znanstvene, preverjene temelje krščanske vere. Ker v krščanski veri omalovažuje tisto, s čimer se strinja tudi znanost.

Bodi svetloba!

Očitati romanu, da nima dovolj znanstvenega pristopa do vere, ki itak ne temelji na znanosti, je sicer noro in absurdno, že kar bušistično (to logiko so bušiji demonstrirali nedavno, ko so reviji Newsweek očitali “nestrokovnost” pri poročanju o omalovaževanju Korana v Guantanamu), toda v tem navidez iracionalnem očitku je več, kot vidijo oči. Ne pozabite namreč, da so mnogi krščanski fundamentalisti oz. varuhi krščanske doktrine - npr. Sandra Miesel, avtorica Da Vincijeve prevare - Brownu očitali, da skuša krščanstvo degradirati in ga spremeniti v nekaj ezoteričnega, okultnega, gnostično mističnega in poganskega... ee, predkrščanskega, predznanstvenega, neznanstvenega. In v tem smislu je Šifra odgovor na krščansko desnico, na krščanske fundamentaliste, ki krščanstvo promovirajo kot znanost. Spomnite se le kulturne vojne, ki poteka v Ameriki - na poskuse krščanske desnice, da bi v šole vpeljala kreacionizem, ki naj bi nadomestil znanstveno razlago nastanka sveta. Šifra je reakcija na populistična prizadevanja krščanske desnice, ki hoče znanost in “darwinizem” zamenjati s krščanstvom, krščansko vero, krščanskim naukom, veroukom, kreacionizmom - reakcija na krščanski fundamentalizem, ki ima krščansko vero za znanost in ki se mu zdi krščanstvo bolj znanstveno od znanosti. Kaj de facto stori Dan Brown, je na dlani: vse napetosti in absurde ameriške kulturne vojne, ki jo poganjajo hardcore protestanti, preseli v katoliško Evropo - pač tja, od koder je v Ameriko prišla Jezusova kri.

V Angelih & demonih, ki prav tako niso ostali brez vodičev in turističnih tur, dobi ta kulturna vojna - vojna med znanostjo in krščansko religijo - apokaliptične dimenzije. Iluminati ne pripravljajo le apokaliptičnega maščevanja, kakršnega predvideva finale Biblije (Razodetje), ampak skušajo z “detonacijo” antimaterije simulirati oboje hkrati, tako Genezo (nastanek sveta) kot Apokalipso (konec sveta). Okej, kaj so v resnici Brownovi iluminati? Točno - laični, protikatoliški fundamentalisti, ki hočejo uničiti Cerkev, in to znanstveno. Z antimaterijo, Svetim gralom znanosti. “Iluminatski” fundamentalisti so bad guys. O tem Brown ne pušča nobenega dvoma. Tako kot ne pušča nobenega dvoma, da so tudi katoliški fundamentalisti bad guys. Še več, “iluminatski” fundamentalisti so naravni zavezniki katoliških fundamentalistov, bolje rečeno - “iluminatski” fundamentalisti so alegorija krščanske desnice, ki skuša znanost zamenjati s kreacionizmom. Kot rečeno, v trenutku, ko iluminati pripravljajo uničenje Cerkve, v Sikstinski kapeli ravno volijo novega papeža - in kardinali so na tem, da izvolijo liberalnega, strpnega, progresivnega papeža. “Zakoni iz tretjega stoletja ne morejo veljati za sodobne Kristusove učence,” dahne neki liberalni kardinal. Jasno, liberalno tu pomeni znanstveno. Vatikan je torej na tem, da dobi znanstvenega papeža - papeža, ki bo tako kot Leonardo Vetra in tako kot Galileo “združil znanost in religijo”. In Robert Langdon je na strani te liberalne, znanstvene, razsvetljene verzije krščanstva.

Brownova teološka trilerja, Da Vincijeva šifra in Angeli & demoni, predstavljata tretjo popkulturno fronto v boju za novi red v krščanstvu. In ta tretja fronta je v popolnem nasprotju z drugima dvema velikima popkulturnima frontama: na eni strani je fronta, ki jo predstavlja Trpljenje Jezusa Kristusa, globalni hit, v katerem Mel Gibson promovira vrnitev k ortodoksni, dobesedni interpretaciji evangelijev in k bolj konzervativni, mistični, predkoncilski, predznanstveni verziji krščanstva, na drugi strani pa je fronta, ki jo predstavljajo apokaliptični, zelo popularni romani iz serije Left Behind, v kateri Tim LaHaye in Jerry B. Jenkins, fanatična prvaka krščanske desnice, promovirata fundamentalistično branje Biblije, predvsem Razodetja - umazano, grešno, padlo, degenerirano človeštvo se lahko “odreši” le tako, da se povsem odreče svetu, da se ponovno rodi v Kristusu in da sprejme fundamentalistično, predznanstveno, ultra patriarhalno, mačistično verzijo krščanstva, ki je v direktnem nasprotju s feminizirano verzijo krščanstva oz. s krščanstvom “svete ženske”, kakršnega promovira Šifra. Dan Brown torej ni protikrščanski pamfletist, ampak prokrščanski agit-propovec, ki promovira bratstvo & enotnost znanosti & krščanstva, angelov & demonov - krščanstvo zastavlja vprašanja, znanost daje odgovore. Jasno, znanost bo idealna tedaj, ko bo tako močna, da bo lahko dokazala obstoj Boga. Kar pa utegne biti zoprno, heh: ko bo tako močna, da bo lahko dokazala obstoj Boga, bo lahko Boga tudi ustvarila. Kar bo “čudež”, kot bi rekel pokojni Leonardo Vetra, ki je v znanosti videl zanesljivejšo pot k Bogu kot v veri.