Zdravilo za narod

Toplejši in daljši dnevi so na plan zvabili tudi pripadnike plemena slovenskih ljubiteljev reggae glasbe. Na drugi strani ljubljanskega parka Tivoli, v rekreacijskem parku Mostec, so se letos prvič v večjem številu zbrala semena, ki jih je pred desetletji uspešno zasejal Bob Marley. Njegovi privrženci so se udeležili druge vseslovenske reggae konference. Potihoma so s tem dogodkom prireditelji že vabili na največji tovrstni dogodek, zakajalski Soča Reggae Riversplash, ki je meka za res številne domače privržence rastafarijanske godbe. Čeprav so začetniki reggaeja temnopolti prebivalci Jamajke, je njegova sporočilnost učinkovala tudi na druge rase, saj je ljubezen, o kateri poje, univerzalno čustvo. Vsakomesečni reggae partiji, ki jih ponavadi pripravljajo vedno isti protagonisti, so se obrestovali, to se je poznalo tudi na obisku v Mostecu, kjer se je zbralo ravno prav udeležencev za dobro zabavo brez pretirane gneče. Med ljubitelji reggaeja, ki so prišli v Mostec, je bilo nekaj pravovernih rastafarijancev, nekaj poslušalcev reggaeja, ki zadeve ne jemljejo tako resno, temveč so zgolj ljubitelji, in kar nekaj takšnih, ki so prišli v gozd na posebno tematsko zabavo, na kateri je alkohol drugotnega pomena.

Slovenski rastafarizem

V Mostec sva z Ičijem zablodila tudi zato, da bi zvedela, kaj imajo skupnega potomci afriških sužnjev in belska podalpska mladež, da se je reggae tako razbohotil na tej strani gorovja. Pričakovati bi bilo, da se je poduhovljena oblika godbe prijela pri nas izključno zato, ker smo narod - zdaj bi že lahko rekli tako -, ki je tradicionalno in množično privržen uživanju konoplje. Vendar sva na kraju zločina ugotovila, da je pri nas tudi veliko takšnih, ki rastafarijansko zavest jemljejo dokaj resno in so njihovi heroji pomembne figure iz rastafarijanske zgodovine: Marcus Garvey, ki velja za začetnika rastafarizma s svojimi prerokbami o kronanju afriškega kralja in repatriaciji oziroma vračanju v obljubljeno deželo Afriko, ter prijatelj neuvrščenega Tita Haile Salassie oziroma Ras Tafari, ki je bil spoznan za utelešenje samega boga in za 111. potomca kralja Salomona. Čeprav rastafarijanci utemeljujejo svoje prepričanje, katerega bistveni prvini sta dobrota in ljubezen, na Stari zavezi (Geneza, Psalmi, Knjiga kraljev), so hkrati veliki nasprotniki Vatikana in rimske hierarhije. Tak način razmišljanja je dobil ortodoksne privržence tudi pri nas, pogosto jih prepoznaš po dolgih dredih, čeprav ti niso obvezni. Pomembna je vsebina.

Glavni dejavnik rastafarizma, okoli katerega se vse vrti, je nedvomno sveta rastlina, indijska konoplja, s katero so njeni uživalci bližje Jahu v sebi oziroma, kot je razložil rastafarijanec Ziggi: "Trava je povezana s človekom že od nekdaj. To so dejstva. Vse je povezano. Povezava z reggaejem so rastafarijanci, ki kadijo in častijo to sveto rastlino. Sveta rastlina ti razširi zavest, ker imaš v možganih receptorje, ki sprejemajo thc. Odpre vizijo, vse ti da. Če ne bi kadil trave, ne bi bil takšen, kakršen sem ..." Reggae in gandža sta povezana na poseben način, saj je ritem reggaeja enak ritmu srca. "Herb is the healing of the nation." Njegovo prepričanje je enako prepričanju vseh pravih privržencev rastafarijanstva: "Reggae hoče povedati, da je gandža zdravilo za ljudi, ki vas bo osvobodilo vaše grde depresije, umazanije, v kateri živite, in vam dalo odgovor tudi na vprašanja, ki si jih še nikoli niste zastavili. Trava je hrana za možgane rastafarijanca." Zato so vsi reggae partiji, ki jih pripravlja ob pomoči prijateljev, po svoje tudi ozaveščujoči dogodki. Nosijo glavno sporočilo rastafarizma, da je uživanje trave razširjeno pretežno med revnejšo trpečo množico in rastafarijanci, ki doživljajo vibracije "gorečega grma" kot evforični in mistični zakrament, sposoben razsvetljevati in olajšati kruto realnost socialne odtujitve. Rastafarijancem pomeni uporaba svete rastline zakrament in je namenjena spodbujanju ustvarjalnega samostojnega mišljenja. Sveto rastlino je vsem ljudem dal stvarnik za zdravljenje naroda. Prehodne vlade, ki prihajajo in odhajajo, niso sposobne upoštevati realnih razmer, zato trava še vedno ni legalizirana, ampak je preganjana. S tem, ko rastafarijanci uživajo travo, čaj iz marihuane in druge konopljine izdelke, se obračajo na stvarnika in ga nagovarjajo. Če pa se trava kadi na skupnem srečanju bratov, to simbolizira dejanje združitve z Jahom, zato je za rastafarijance uživanje trave korak k stvarniku in korak stran od Babilona.

Eden izmed glavnih namenov reggae artistov je v zvezi s tem nedvomno boj za osvoboditev konoplje izpod tiranije. "Trava ni osvobojena. Prepovedana je. Zakaj je prepovedana? Kdo ve, zakaj je prepovedana? Kdo ve, zakaj se ljudje borijo proti travi? Ne vejo! Zakaj že? Da bom kazen dobil, ko boš mene videl, da bom džojnt kadil! Kaj ti hočem, ko džojnt kadim?" Njegovo prepričanje je, kot prepričanje vseh pravih rastafarijancev, glede zadeve, za katero se je vredno boriti, neomajno. Zagovarjajo dobro slovensko domačico, ker imamo pri nas idealne razmere za vzgajanje, in ker niso ravno privrženci kakšnih kemičnih skunkov, ki so po njihovem mnenju tudi strupeni, sploh pa niso v skladu z naravnimi procesi ...

Zeleno obarvani Mostec

Blodnja skozi gozd v popolni temi, kjer ne vidiš niti meter pred nosom, in iskanje dogajanja sta se obrestovala vsem, ki niso obupali in so se prebili do rekreacijskega centra. Na srečo je pri orientaciji pomagala glasba, ki ji je bilo treba slediti, da si prišel do kraja letošnjega srečanja rasta plemena. Ziggi, ataR in Ohoroho, vedno zraven, ko so v igri takšni dogodki, so imeli srečo, da jim je uspelo dobiti zeleno luč lastnikov za prireditev na tem mestu, ki ga je za takšne prireditve sicer nemogoče najeti. Zakaj se potem sploh ubadati s tako prireditvijo, so najbolje pojasnili sami glavni akterji: "Poletje se začne, toplo postane in v takih časih so potrebni open air dogodki. Mostec pa je vrhunski plac sredi Ljubljane, sredi gozda, klima je dobra, pa še plesišče je že narejeno." Na konferenco so povabili vse, ki se pri nas tako ali drugače ukvarjajo z reggaejem. Vsi selektorji in MC-ji, ki so imeli čas, so se z veseljem udeležili dogodka, nekaj pa jih je tudi manjkalo. Letos so prišli prikazat, kaj znajo, člani Dubtafari Sounda, DubSystema, King's Guarda, Ras Abogaluma, Positive Realityja in še nekaj selektorjev. Ista kot pri drugih reggae zabavah sta bila tudi sponzorja, papirčki Ziggi in Extravaganja, pri katerih ne gre za tipično potrošniško propagando, ampak je zanju značilna večja želja po sporočilnosti. Stroški neprofitne prireditve se pokrijejo predvsem iz dobička, ki se nabere pri šanku. Zato so od nastopajočih denar dobili le tisti, ki so prišli od daleč in so ga potrebovali za bencin. "To je dogodek za ljudi! Pri organizaciji take vrste dogodkov moraš imeti predvsem veselje do tega. Ne smeš iti v to zaradi denarja. Tudi če bi kdo hotel s tem služiti, bi hitro odnehal," je netipičen odnos do prirejanja zabav opisal eden izmed najbolj gorečih organizatorjev reggae partijev in konzumentov reggae glasbe pri nas, Ziggi. Ko je pred desetimi leti pripravil prvo žurko, se mu ni niti sanjalo, da bo nekaj let pozneje privržencev Jamajke in gandže toliko, kot jih je danes videti na kakšnih večjih koncertih.

Večina populacije, stare od osemnajst do trideset let, se je zelo zabavala ob nežnih ritmih, ki so udeležence rituala spodbujali k čaščenju najbolj svete izmed zeli. Po pogovoru z nekaterimi obiskovalci, ki so zvijali smotke drugo za drugo, smo ugotovili, da se je poletje resnično že začelo. Ležerno posedanje kot na dobro obiskani terasi ob morju, kramljanje in hahljanje, v ritmih pozibavajoča se mlada telesa niso dajali vtisa, da jih še kaj skrbi matura ali kake druge predpoletne obveznosti. V prijateljskem razpoloženju pa so nam postregli s pričakovanimi odgovori, zakaj so se znašli na zabavi. Vsekakor je bil eden izmed razlogov uživanje v dobri glasbi, vendar je bil skupni imenovalec tudi: "Ker se ga lahko v miru nakadim." Kakšen do skrajnosti hedonistično naravnan osebek pa je zagovarjal celo poseben dan v tednu: "Petek je dan za metek." Posledica uživanja je bila, da je večina vseeno raje sedela, nekaj tistih, ki jim je uspelo premagati silo težnosti, pa se je lahkotno pozibavalo na plesišču. Užitek na obrazih je izdajal, da so organizatorji dosegli svoj namen, to je, dati ljudem reggae glasbo, pri kateri ne gre za drugega kot za širjenje Jahove besede in sporočilo o ljubezni. Čeprav je večina obiskovalcev prišla predvsem pokadit kakšno smotko s prijatelji v mirnem okolju brez policistov za vsakim vogalom, se marsikdo gotovo ne bi potrudil priti tako deleč od središča mesta in petkovega dogajanja, če mu ne bi bila pogodu tudi zvrst glasbe. Džojnte tako ali tako lahko kadijo skorajda kjerkoli in kadarkoli. Razmere so se zadnja leta vseeno toliko spremenile, da kadilci v nočnih urah ne čutijo več strahu pred policijo. Da te varuh reda in miru popiše in ti domov pošlje položnico z mastnim zneskom, ki presega zneske kazni za hude prometne prekrške, moraš imeti res smolo ali pa biti vsaj mladoleten.

Ni treba pretirano poudarjati, da ni bilo nikakršnih izgredov, saj jih na zabavah, kjer je prisotna gandža, nikoli ni. Trava na možgane učinkuje pomirjevalno, spodbuja pacifistični pogled na svet in njeni uživalci niso agresivni, kar je pogost stranski pojav na primer pri pretiranih uživalcih alkoholnih derivatov. Tudi zato so vsi slovenski kruji tako ali drugače povezani in niso tekmeci, kot so izvajalci kakšne druge glasbene zvrsti. Še najbolj jih opredeljuje geslo "love and unity". Skupaj morajo stopiti tudi, če bodo hoteli doseči zastavljeni cilj, odprtje reggae kluba, kar bo malce težje glede na razmere v prestolnici, kjer je lažje in se da hitreje odpreti nakupovalno središče kot neprofitni prostor, namenjen mladinski kulturi, ki obratuje v območju pozitivne ničle.