Ramboti umrejo prvi

V nedeljo ob enajstih je v Crngrobu nedaleč od vojaškega strelišča stala strumno poravnana vrsta približno tridesetih ljudi. Za uniformami Slovenske vojske in ščitki vojaških kap so se skrivali posamezniki z različnimi lastnostmi. Vsi kot eden in eden kot vsi. Razen nekoliko okroglega fanta in dekleta s kalašnikovko, ki sta bila zaradi nepopolnih uniform videti kot dezerterja. Še nekaj "povečevalnih" pogledov in skupina se ni zdela več tako homogena in vojaška: na uniformah so bili zgolj našitki z vzdevki in ne s priimki, kot zahtevajo vojaška pravila, eden je imel uhane v nosu, na ustnici in v obrvi, nekateri kosi orožja pa so imeli čudne škatlaste podaljške ...

"Tukaj smo vse, kar je v vojski 'nevšečnega', odstranili in ostale so le zabavne reči," je razložil podpredsednik Društva za taktične igre Klemen Gabršček. In kaj je v vojski "nevšečnega"? "Na primer to, da poskušajo zlomiti tvojo osebnost in namesto nje izoblikovati čisto nekaj drugega." Zajel je sapo in ponovil besede, na katere naletite že ob vstopu na uradno spletno stran društva: "Rad bi poudaril, da je usmeritev društva protivojna. Ne podpira nasilja ali reševanja sporov z orožjem. Eden od naših ciljev je tudi pokazati članom ali udeležencem prireditev, ki jih društvo pripravlja, da v vojni ni zmagovalcev."Med štetjem igralcev je razloži scenarij tistega dne. Ena skupina mora varovati civilista - našega fotografa - in uničiti nasada opija, ki sta v gozdu označena s posebnim trakom. Druga skupina je anarhične narave in mora varovati oba nasada in sebe. Telesni stik - z drugimi besedami pretepanje - je prepovedan. "Teren, po katerem se premikamo, je v tem letnem času še najbolj podoben obmejnemu območju v Severni Irski," je Gabršček nadaljeval razlago, ko sva se proč od "vojaških" poti premikala proti "nasadu opija".

Scenariji so vedno različni in skušajo biti čim bolj stvarni, zato imajo v društvu svojeročno izdelane rekvizite. Na primer lutko sestreljenega vojaškega pilota v naravni velikosti - nehvaležno bi bilo od enega izmed igralcev zahtevati, da se nekaj ur pretvarja, da je mrtev, medtem ko bi ga drugi "reševali" - in kopije raket iz lepenke.

"Vsi naši vedo, da se na novinarje ne strelja," je dodal podpredsednik ob izročitvi zaščitnih očal, "pa ne zato, ker bi spoštovali ženevsko konvencijo, ampak zato, ker peče." Podpredsednik društva Klemen Gabršček je nekdanji študent obramboslovja, danes poslovnež, v društvu pa pridejo do izraza njegove organizatorske sposobnosti, saj piše scenarije, usposablja novince ... "Zame je izziv, da vsak teden dobim dvajset ljudi, ki so programerji, prodajalci itd., in poskušam iz njih narediti homogeno skupino," je dejal izza zatemnjenih zaščitnih očal. "Tukaj posameznik šteje zelo malo," je nadaljeval ob krikih, prihajajočih izza bližnjega drevja, "tukaj smo kolektiv in marsikdo ugotovi, da zmore marsikaj, tudi tisto, česar si prej sploh ni mogel predstavljati." In kaj pomeni ta vik in krik za drevesi? "Prišlo je do kontakta." Po domače povedano: skupini nasprotnikov sta naleteli druga na drugo. Izbruhnil je spopad in iz cevi pištol in pušk so začele leteti plastične kroglice.

Biti ustreljen in ostati živ

"Jaz sem mrtev za tri tedne naprej," je iz grmovja prikorakal "pravkar ubiti" igralec. "Vsi smo v posamezni igri zadeti po večkrat," je pojasnil Klemen. "Ramboti umirajo v prvih nekaj sekundah," je nekoliko zadihano dodal "ustreljeni" igralec, "danes recimo sem bil ustreljen osemkrat, od tega so me petkrat ustrelili moji." Ko se ena enota sreča z drugo, nastane taka zmešnjava, da nihče več ne ve, kdo strelja in kam. "Zato 'ubite' igralce čez čas spet vključimo v igro, da se ne dolgočasijo," je dodal predsednik društva. "Nasploh se čudim, kako so preživeli ruski vojaki, ki so bili ves čas na strelni črti," se je retorično vprašal drugi ustreljeni. "Saj niso," mu je odgovoril kolega in srknil iz cevke, ki tekočino po zapletenih ovinkih uniforme pripelje skorajda do ust. "Ali so umrli ali pa se jim je zmešalo pozneje," je povzel iz vojaških knjig in spominov, ki jih redno bere. "Pojdi k svojim," ga je opomnil podpredsednik društva. "Ne vem, kje so. Nimamo radiev, nimamo mobijev. Nikomur ne morem poslati SMS-sporočila ..."

Čeprav se zdi Slovenija majhna in prepredena z avtocestami, se je že zgodilo, da so člani društva za kratek čas izgubili orientacijo in zašli. "Na kakem hribu je lahko poleti popolnoma drugače kot pozimi," je pripomnil eden od članov.

Po podatkih podpredsednika večina članov društva opravlja tako imenovane "sedeče" poklice in so stari okrog petindvajset, šestindvajset let. Tako s tekom in plezanjem po terenu nadomeščajo pomanjkanje telesne dejavnosti in se polnijo z adrenalinom. "Tukaj spoznaš svoj drugi jaz. Potem pa je tako ali tako že ponedeljek in je spet vse po starem," je razložil Klemen Gabršček. Se je kateri od igralcev že odločil za vojaško kariero? "So bili tudi takšni, vendar redki. Sploh pa nočemo delovati kot predhodna stopnja za vključitev v vojsko," je razložil Gabršček. "Tukaj samo uživamo." Kljub temu jim je vojska po tihem naklonjena, zato jim pogosto odstopi zemljišče za igre.

Adrenalin

Sicer pa je med novinci v društvu tudi Tanja, ki je že bila v Slovenski vojski. "Tam bi tudi ostala, če se ne bi zgodila nesreča," je pojasnila svojo trnovo pot, "sedaj sem se prekvalificirala za vzgojiteljico v vrtcu in se iz mene pogosto norčujejo." "Oj, oj," so se oglasili fantje, "od zdaj nič več oznak rožic in zajčkov - bodo risi in tigri, a ne?" "No, saj," je brez zadrege odvrnila Tanja, ki je za zdaj edina ženska v društvu, "nazadnje sem otroke postavila v vrsto in sem že čisto avtomatično hotela, da zapojemo Naša četica koraka ..." Za društvo je izvedela od prijateljev, in ker ji temperament ne da miru, se je odločila, da bo poskusila. "Veliko znanja pridobiš. V vojski smo bolj osvajali teorijo in utrjevali psiho. Tukaj pa je prava akcija."

Adrenalina je po trditvah igralcev največ v začetku sodelovanja v društvu, še preden se navadiš na točo plastičnih izstrelkov, zasede in tridnevna tekmovanja. "Kasneje tudi, a manj," je razlagal pridobljene izkušnje Peter, ki ga v društvu kličejo Brajo. "Ko zaležeš v zasedi, ti začne adrenalin kar divjati. Računaš, okrog mene je deset sovražnikov, bom dva ustrelil, drugi pa bodo mene?" Ker je zagotovil, da se je med igranjem veliko naučil, me je zanimalo, čemu mu bo tako znanje. "Kaj pa vem, to je pač nekaj, kar enostavno hočem vedeti."

Glede tega, kdaj je adrenalina največ, se je s Petrom strinjal tudi bradati velikan Marko, ki je v društvu skupaj z mlajšim bratom že pet let. "Ko sediš v zasedi in čakaš, ali te bodo opazili. Vsakič ko gre nasprotnik mimo, adrenalin kar pljuska. Srce tako razbija, da se ti zdi, da se sliši daleč naokrog." Marko je računalničar in v prostem času bobnar, v društvu ga kličejo Skera: "Noter padem kot v računalniški igrici, samo da gre tukaj zares."

Ko gresta strah in adrenalin čez rob - prst sam pritisne na sprožilec, začne se kričanje ... Si služil v vojski? "Ne, imam zdravniško spričevalo," je začel razlagati štorijo, kako se je izmikal služenju vojaškega roka, "pravzaprav se je večina igralcev izognila vojaščini." Opremljen je bil z maskirno mrežo z zelenorumenim listjem, zaradi katere se je kaj hitro zlil z gozdnim okoljem. Zaradi vročine in plazenja po tleh je bil čisto moker: "Najdlje sem bil brez premora v akciji deset ur. Ko toliko časa tekaš po gozdu, se ti pred očmi začne temniti. Slika ni več jasna, ker ves čas napenjaš oči, da bi opazil, ali je kaj zamaskirano v sosednjem grmovju." Sicer pa je v društvu predvsem zaradi ljubezni do orožja: "Orožje imam zelo rad. Doma imam nešteto kosov replik ..."

Orožarna

Na prvi pogled se replika ne razlikuje od izvirnika. Toda ko pritisnete na sprožilec, imate občutek, da streljate z igračo. Udarna sila je tako šibka, da roka, drugače kot pri pravi pištoli ali brzostrelki, skoraj ne trzne in je zato verjetnost zadetka veliko večja. Kljub temu, če drobne kroglice - izstrelki - zadenejo recimo v členke na prstih ali v ušesa, precej zaboli.

"Kroglice so biorazgradljive in torej neškodljive okolju. Tri ali štiri mesece po vaji razpadejo v listju in zemlji," je pojasnil podpredsednik društva. Kako pa ugotovite, da je kdo zadet, saj ni vidnih znakov, kot je recimo barva pri paintballu? "Nikoli se ne kregamo o tem. Vsak sam prizna, da je bil zadet, kajti vsa stvar bi lahko hitro učinkovala otročje."

Izčrpne in vsak dan obnovljene novice o replikah celo ročnih bomb najdete na spletni strani društva. "Izdelovanje replik se je začelo na Japonskem, kjer velja izredno strog zakon o lastništvu orožja," je razložil tridesetletni Klemen Gabršček. V nekaterih evropskih državah, kot je recimo Nizozemska, so tudi replike prepovedane. "Replike orožja 1:1 streljajo z majhno hitrostjo in so ljudem nenevarne," je pojasnil Klemen. "Najcenejšo repliko dobite že za 60.000 tolarjev, zgornje meje ni."

Čim bolj ste vpleteni v dogajanje v društvu, tem več zapravite za opremo; začnete lahko s slabimi sto tisočaki, pozneje pa si lahko opremo izboljšujete in jo dopolnjujete v nedogled: bojni jopiči, maskirni vzorci, ruske, ameriške in druge uniforme, rokavice vse tja do tropskega klobučka v maskirnih barvah ... To, kako dolgo je kdo v društvu, se pozna predvsem pri opremljenosti članov oziroma pri malenkostih, kot je recimo čutarica za bojnim pasom ali navadna plastenka mineralne vode v žepu. Oprema je tudi najpogostejša tema pogovorov ob pivu po odigrani igri.

Zaščitna očala in vojaški ali planinski čevlji so po statutu društva obvezna oprema. Škornje kupujejo v podjetju, ki izdeluje obutev za Slovensko vojsko. Očala, ki ne zbujajo zaupanja oziroma nimajo ustreznih varnostnih certifikatov, preverjajo z izstrelkom najmočnejše replike orožja iz razdalje petih ali desetih centimetrov.

Novinec je za začetek sprejet v "šolski oddelek", kjer pod vodstvom poveljujočega spozna osnovne veščine in pravila, kaj vse je dovoljeno in kaj prepovedano. "Ljudje pridejo iz različnih razlogov," je pojasnil Gabršček. "Pogosto so to nerealizirani ramboti, ki pa jih je dobro imeti v omejenem številu. Zelo malo je takih, ki znajo delati v skupini. Pogosto se sprašujem, kako taki hudi individualisti delujejo v družbi nasploh. Saj smo vendarle skupnost ..."

Iz izkušenj ve, da je mogoče ljudi motivirati za marsikaj, tudi za neumnosti: "Zato je toliko pomembneje, da je razvoj vojaštvapodrejen demokratičnemu nadzoru." Potem je povzel: "Iščemo poštene in častne ljudi, ki so pripravljeni žrtvovati eno popoldne na teden za svoj tim."

Novinec se sčasoma odloči, ali je pripravljen prevzeti zahtevnejšo vlogo, kot je recimo poveljnik oddelka, izvidnik-diverzant, ostrostrelec ali radiotelegrafist. Pri tem so igralcem v pomoč Natova fonetična abeceda, posebni signali z roko itd. "V društvu se držimo taktičnih postopkov, ki jih uporabljajo v vojski," je pripomnil devetindvajsetletni Shadow. Doma je iz Rusije, v Sloveniji pa dela kot računalničar. "Odločil sem se za enoto, ki je bolj anarhična. Ne držimo se strogega reda, v glavnem pripravljamo učinkovite zasede in čakamo na sovražnika. " In kako se počuti v slovenski uniformi? "Danes sem prvič v njej - prav čudno je." Njegovi soigralci pa so dodali, da so v Društvu za taktične igre ljudje različnih narodnosti, a pod uniformo se to ne vidi.

Mazohizem

"Dejstvo je, da je vsakemu, ki se je udeležil naših srečanj več kot trikrat zapored, jasno, da vojna ni uživanje," je povzel Klemen, ki je sicer velik ljubitelj ruskih vojaških filmov - ameriški dajo preveč na šminko in premalo na podrobnosti. In kaj potem spodbuja člane, da ob nedeljah zapustijo udobne kavče in se lotijo plazenja po jutranji rosi, da o večdnevnih tekmovanjih in drugih skorajda mazohističnih preizkusih sploh ne govorimo? "To si ali pa nisi," je dejal Spykee, preluknjan z uhani po različnih delih obraza. "Ali ti je to všeč ali ne. Računalniških igric se pa tudi kmalu naveličaš. Hotel sem iti na srednjo policijsko, pa sem si premislil. Nisem hotel, da bi mi sprali možgane. V šoli pa sem bral same vojaške revije ..." Druščina se je strinjala: "Pa to smo vsi brali - o orožju ..." Toda pri takih igrah je meja med igro in resnejšim spopadom lahko zelo tanka. Vas nikoli ne zanese? "No, res je, da včasih kdo dvigne glas. Toda potem gremo na pivo in je spet vse v redu." Spykee pa je dodal: "In če hočeš biti z nami, moraš imeti rad živali. Nobeden od nas ni lovec. V gozdu se pogosto srečujemo z divjadjo, in če bi kdo kaki živali kaj naredil ..."