In cesta bo spet postala igrišče ...

"Cesta ni igrišče ..." je bil eden izmed sloganov, ki so otroke v osemdesetih letih prejšnjega stoletja opozarjali na nevarnosti, ki so prežale nanje ob igranju najrazličnejših družabnih in športnih iger na prostem. Potem so prišla devetdeseta, računalniška revolucija je doživljala vrhunce in večina pripadnikov mlajših rodov je opustila nekdaj tradicionalne igre, kot so bili ristanc, gumitvist, zemljo krast ..., in se raje preselila pred televizijske ali računalniške zaslone ter se prepuščala opoju, ki ga ponujajo videoigrice. Šport in podobne reči pa so ostali zanimivi le za njihove hiperaktivne vrstnike. A ulice bodo, kot kaže, spet oživele. Ljubitelji videoiger so namreč ugotovili, da jim mobilne napravice, kot so mobilni telefoni, navigacijski sistemi GPS in ročni računalniki, omogočajo igranje družabnih računalniških iger tudi na prostem. Mesta in njihove ulice že postajajo virtualna igrišča. Najbrž ne bo minilo prav dosti let, pa bomo tudi po slovenskih mestih ali na podeželju videvali osebke, opremljene s številnimi napravami in oblečene v čudne kostume, ki se bodo lovili, streljali ali se ukvarjali s samo njim razumljivim početjem. Mediji predvsem iz koncev severno od Slovenije že poročajo o prvih takšnih "čudakih", ki jih mimoidoči srečujejo na mestnih ulicah.

Ena prvih takšnih iger, ki so vedno bolj priljubljene na britanskem otočju, je Uncle Roy All Around You. Gre za precej preprosto igro, v kateri sodelujejo on-line igralci za računalnikom in tisti na ulici, ki so opremljeni z ročnimi računalniki. Pomagajo si z interaktivnim zemljevidom in glasovnimi ter SMS-sporočili, ki jim jih pošiljalo soigralci z računalniki, ki vso stvar spremljajo prek virtualnega zemljevida območja, na katerem igra poteka. Cilj igre je v šestdesetih minutah najti skrivno sporočilce po napotkih, ki jih daje skrivnostni striček Roy. V fizični obliki dopisnice ali razglednice ga morajo prevzeti ulični igralci. Druga takšna ulična igra je verzija arkadne igre Tron. Igralca, ki se morda sploh ne poznata, za seboj puščata virtualno sled, ki se izriše na zaslonih mobilnih telefonov. Pravila so preprosta. Igralca ne smeta prečkati svoje sledi ali sledi soigralca, zmagovalec pa je tisti, ki nasprotnika prvi prisili h križanju sledi.

Drug tip igre z mobilnimi telefoni, opremljenimi s kamerami, si je zamislilo programersko podjetje iz Kanade. Z njegovo programsko opremo se mobilni telefon in kamera spremenita v čitalnik tako imenovanih "semakod". Gre za nekaj podobnega, kot so črtne kode na embalaži najrazličnejših izdelkov, le da so tu uporabljeni nekakšni črno-beli mozaiki. Čitalnik oziroma mobilni telefon iz njih prebira različne podatke. V ZDA in Kanadi so že pripravili kar nekaj "lovov na zaklad", kjer so tekmovalci po mestu iskali nalepljene kode, na katerih so bili napotki, kako priti do naslednjega cilja.

Po svetu je vzklilo še nekaj podobnih različic urbanih videoiger, ki delujejo po načelu lokacijskih storitev operaterjev mobilne telefonije (SMS-sporočila vam povedo, kje ste) ali na podlagi satelitskega navigacijskega sistema GPS. Ta naj bi bil za takšne urbane igre sicer precej nezanesljiv, saj se v betonskih džunglah pojavljajo številne črne luknje, kjer satelitska navigacija ne lovi signala. Priložnost za zaslužek pa je zavohala tudi igralna industrija in že napovedala izdelavo posebnih igralnih konzol, ki bodo združevale vse od navigacije GPS in digitalnih kamer do brezžičnih mrežnih povezav, s katerimi bo igralec povezan z osrednjim računalnikom, ki bo upravljal celotno igro in tekmovalce zalagal s podatki. Igralec bo imel tudi posebna očala, ki bodo prostor primerno virtualno preoblikovala. Majhen park ali preprosta uličica bo lahko virtualno bojišče iz srednjega veka ali pa iz daljne prihodnosti.

Najdlje so pri razvoju takšnih iger prišli na singapurski univerzi, kjer so s pomočjo najrazličnejših vsem dostopnih novih tehnologij razvili igro Human Pac Man. Gre za različico ene najbolj priljubljenih računalniških iger vseh časov, ki jo igralec igra v "mešanem" okolju, kjer se prepletata navidezna in prava resničnost. Igralci, opremljeni s posebno naglavno opremo in prenosnim računalnikom, se sprehajajo po ulicah in morajo kot v računalniški igrici požirati pike v vlogi Pacmana ali ga loviti v vlogi duhov. Ti Pacmana ujamejo tako, da se ga kot pri klasičnem otroškem lovljenju le dotaknejo ... Bolj kot takšni Pacmani pa bodo za širše množice privlačne streljačine, kakršna je denimo Quake, ki ga razvijajo na Univerzi Južne Avstralije.

Ob napovedih takšne futuristične zabave množic pa se poraja precej pomislekov. Eden izmed njih je, kako jo bosta sprejela okolje in lokalno prebivalstvo oziroma kako moteča bo zanju, potem so tu še najrazličnejša varnostna vprašanja, saj denimo starši ne bodo skakali od navdušenja, če se bo njihov otrok ali mladostnik podil naokoli s popolnimi neznanci.