Prežarči me, Scotty

Znanstvena fantastika je pustila številne sledi v pop kulturi. Poleg laserskih mečev iz šestologije Vojna zvezd in raznih časovnih strojev sodi teleportacija iz najbolj priljubljene znanstvenofantastične TV-serije vseh časov Zvezdne steze gotovo med kultne zadeve. O nekakšnem prežarčevanju osebkov in stvari na druga plovila ali planete oziroma razstavljanju in ponovnem sestavljanju pa ne potekajo le znanstvene razprave, ali bo kaj takšnega v daljni prihodnosti sploh izvedljivo. S teleportacijo so se ukvarjali tudi na filozofski in celo religiozni ravni. Religiozna debata je recimo tekla o tem, da bo morda mogoče teleportirati osebo v fizični podobi. Toda kaj pa človeška duša? To naj bi bilo nemogoče teleportirati in teleportiranec ne bi bil več enak izvirniku ...

Teleportacija, kot jo poznamo iz Zvezdnih stez, najbrž ne bo možna niti v času, ki so ga predvideli avtorji serije. Tam so napravo za teleportiranje razvili v začetku 22. stoletja. Kljub temu pa vsaj navidezna misija nemogoče ne odvrača številnih znanstvenikov od poskusov ... Kaj pa če se kaj le da narediti? Poskuse v tej smeri naj bi začela financirati celo ameriška vojska. Znanstveniki so se v bližnji preteklosti že pohvalili, da jim je uspelo teleportirati svetlobo oziroma fotone in celo opraviti teleportacijo pri atomih, kar naj bi se posrečilo avstrijskim in ameriškim znanstvenikom. Toda do nefizičnega prenosa stvari, sestavljenih iz milijonov in milijonov atomov, naj bi bila še neskončna pot. Že kmalu, čez desetletje ali dve, pa naj bi bile povsem običajne napravice, ki bodo omogočale navidezno 3D-teleportiranje prek globalnih računalniških omrežij. Računalniški znanstveniki so se domislili, da bi bilo s pomočjo inteligentnih materialov mogoče replicirati tridimenzionalno človeško, živalsko ali drugo stvarno podobo. To naj bi bil eden naslednjih velikih, revolucionarnih človeških dosežkov.

Znanstvenika z univerze Carnegie Mellon Seth Goldstein in Todd Movry, ki je tudi šef tamkajšnjega Intelovega razvojnega laboratorija, sta bila deležna velike pozornosti, ko sta svetovnim medijem predstavljala svoj vizionarski projekt, ki temelji na razvoju inteligentnih nanostruktur, ki bi se lahko združevale v različne oblike in bile sposobne medsebojne komunikacije. Kaj to pomeni? Če bi dobile informacijo, naj se spremenijo v jabolko, bi ustvarile podobo jabolka. Že naslednji hip pa bi svojo podobo lahko spremenile v kak drug predmet. Znanstvenika sta zamisel poimenovala "claytronics" po eni izmed tehnik izdelovanja animiranih filmov, v katerih nastopajo liki iz gline ali plastelina. Drobni delčki nanovelikosti pa so dobili ime "catomi". Ti naj bi se recimo v trenutku lahko spremenili v repliko osebnega zdravnika, in to ne zgolj v vizualno, hologramsko podobo, temveč v pravo fizično podobo, ki naj bi jo bilo mogoče prijeti in občutiti. Pravi gospod doktor bi lahko sedel v pisarni, prek računalnika pa usmerjal svojo 3D-kopijo, ki bi merila srčni utrip ali krvni tlak, pregledovala vnetje grla in ušes ali celo operirala ... Catomi bi se v prenosni različici lahko spreminjali tudi v različna orodja, ki bi jih človek potreboval v danem trenutku. Recimo v izvijač, če bi hoteli kaj pritrditi ali odviti, ali v nož, če bi se nam zahotelo nabirati regrat. Poleg tega bi lahko telesestankovali z nekom z drugega konca sveta tako, da bi sedel z nami za isto mizo. Pritlikavi nanorobotki naj bi bili sposobni tudi spreminjanja barv, obrazne mimike, lahko bi zaznali fizični pritisk, temperaturo, svetlobo ... Vse skupaj naj bi omogočil razvoj nanotehnologije v prihodnjih desetletjih. Toda vizija in ideja sta eno, resničnost pa drugo. Prva modela catomov sta po poročanju New Scientista za zdaj velika za teniški žogici, ki se združujeta in premikata druga okoli druge na dani ukaz. Novi modeli naj bi bili že kmalu veliki za frnikole. Znanstvenika pa poudarjata, da catomi sami niso tolikšen razvojni problem kot njihovo napajanje in programska oprema. Pred programerje naj bi se postavljal resen izziv, kako napisati program, ki bo sposoben uspešno nadzorovati delovanje milijarde majhnih robotkov. Prav to naj bi bila glavna ovira pri projektu. Potem je tu še druga uganka, kako zagotoviti napajanje nanorobotkov, saj bo zagotovo potreben primeren zunanji napajalnik. Toda tehnološki razvoj dovoljuje veliko optimizma. Seveda pa se že ob prvih korakih novega velikega dosežka ubadajo s čisto klasičnimi težavami človeštva. Ali bo posamezen uporabnik primeren za upravljanje in sposoben upravljanja "claytronice", če bo nekoč postala resničnost. Možne bodo neštete zlorabe. Poleg tega pa bo stvar treba pripeljati do takšne ravni, da bo zagotovljena stoodstotna zanesljivost, da naš virtualni klon recimo ne bo svojeglav in bo delal natančno tisto, kar smo mu ukazali.