In pol se damo dol

Najlažje bi bilo dvigniti karajoči kazalec in vzklikniti: vsega je kriv Aurelio Juri oziroma tista priloga visokonakladnega dnevnika, ki po odhodu glavnega požarnega mojstra ne najde ne kompasa ne roba ne urednika, ki bi se v kolofonu podpisal s svojim pravim imenom in priimkom. Pa ni tako. Frcnimo afero Juri v mikrovalovko in jo ekskluzivno za potrebe tega članka ter v izogib terminološkim nesporazumom malenkost pogrejmo. V prvi vrsti zato, da popravimo v nebo vpijočo krivico.

Smešno in naravnost absurdno bi bilo, če bi primorski poslanec, ki mu je jagodni izbor tabloidnega raziskovalnega novinarstva resda dokazal prešuštvo na daljavo in zlorabo službenega mobilca, s katero je državni proračun oškodoval za nekaj sto, morda celo tisoč tolarjev, obveljal za sinonim slovenske svingerske subkulture. Še več, žalostno bi bilo, da simbol podalpskega svingerstva postane nekdo, ki v resnici sploh ni svingal, ampak naj bi se v skladu z dokaznim materialom, ki ga je širom domače grude nasteljala eksplozija omenjene novinarske bombe, kvečjemu udeleževal prijateljskih seans s priložnostnim skupinskim seksom, ljubkovalno imenovanih orgije. Povedano drugače, razbobnati Jurijevo mobitel promiskuiteto za svinganje, ne da bi pri tem v eksplicitnih ljubezenskih masovkah brez hlačk zasačili tudi njegovo soprogo, je bilo diletantsko in nekolikanj abotno dejanje, podobno kot če bi tipčka, ki mu od jutra do večera po glavi rojijo gole ženske in njihova voljna mednožja, javno ožigosali za lezbijko.

No, revizijo domnevnih Aurelijevih grupnjakov so sprožile govorice o novem seksualnem razvratu, prestregle pa so me takorekoč na poti v tihoto hrvaške Istre, kjer sem, kot bi se slikovito izrazil kolega Rajko, položil jajca na sonce še pred vseslovenskim dopustniškim eksodusom, tempiranim na konec šolskega leta. Afera skupinskega tipa s prvinami gang banga, v primerjavi z Jurijevim vročim telefonom kajpada nižjega profila, je to pot primezela iz novinarsko literarnih krogov, ki naj bi doživeli bližnje srečanje seksualno eksplicitne vrste. Nov dokaz torej, da skupinski seks, atraktivna in svoj čas zelo priljubljena družabna igra iz prve polovice sedemdesetih let, tudi v sončnem podalpju znova pridobiva na vrednosti.

Preden preidemo na opis podrobnosti, najbrž ne bo odveč, če utrdimo snov in z žegnom strokovne javnosti enkrat za vselej razčistimo pojme, ki smo jih izbrali za rdečo nit prispevka. Nekateri pari (tako heteroseksualni kot homoseksualni), posamezniki še toliko bolj, se zavestno odločijo, da bodo seksali z drugimi pari in posamezniki. Če par, ki ga druži zakonska, zunajzakonska ali zgolj čvrsta čustvena vez, med rjuhe pripelje tretjega, bodisi žensko bodisi moškega, govorimo o ljubezni v troje ali menage a trois, če uporabimo priljubljeno tujko. Če ljubezenske položaje z izmenjavanjem partnerjev v praksi preizkušata dva ali več parov, ki jih druži zakonska, izvenzakonska ali zgolj čvrsta čustvena vez, je to svinganje ali menjaštvo, če uporabimo nepriljubljeno slovensko ustreznico. Če pa se dol udari skupina posameznikov in posameznic, ki jih formalno ne druži ne zakonska ne izvenzakonska ne čustvena vez in ki prostovoljno poljubno seksajo drug z drugim zgolj zaradi seksa samega, dobimo skupinski seks ali orgijo. Ob tem velja poudariti, da se menage a trois formalno gledano lahko kvalificira kot skupinski seks, ne pa kot orgija, kamor se denimo uvršča tudi gang bang ali redaljka, kot se je temu reklo v bivši jugoslovanski skupnosti narodov in narodnosti. Za gang bang (ki v “civilni” terminologiji označuje skupinsko posilstvo, v žanrskem kontekstu pa maratonski fuk, ko pred kamero eno žensko nabriše poljubno število moških) potemtakem potrebujete enega pasivnega udeleženca ali udeleženko in najmanj tri aktivne.

Junaki domačih grupnjakov

Skratka, mlada raziskovalna novinarka, domača tako v tiskanih kot elektronskih medijih, se je znašla v elitni družbi prominentnih literatov mlajše generacije, ki za razširjanje percepcije in rahljanje (ne)vezane besede tu pa tam sežejo po izbranih opojnih substancah v različnih agregatnih stanjih. Nekateri viri navajajo, da je šlo za zahtevno raziskovalno nalogo pod krinko, ki bi nato luč sveta ugledala v obliki provokativnega prispevka za neki tedenski magazin, drugi pa namigujejo, da je novinarka ravnala zgolj času primerno in pri iskanju bolje plačane zaposlitve uporabila vsa razpoložljiva sredstva, zveze in poznanstva.

Kakorkoli že, kvartet naj bi od konkretnih besed zlagoma prešel do eksplicitne koreografije, v neenakopravnem onegavljenju pa naj bi krajšo potegnil prav literarni trio. Po privoščljivem pripovedovanju posvečenih insajderjev sodeč so mojstri peresa, ki naj bi k problemu že v izhodišču pristopili s pretežno mehkimi argumenti, v šprintu do vrhunca naslade drug za drugim odpadali kot tisti rožnati zajčki na cinkovo ogljikove baterije, namesto serijskih ejakulacij pa naj bi večinoma pasivna udeleženka naštela impresivno število ejekcij poprej zaužite hrane in pijače. Pač v duhu in tradiciji nespornih slovenskih literarnih ikon od Prešerna do Cankarja.

“Uboga novinarka. Normalno, moški so tisti, ki največkrat, najbolj živo in pred žensko publiko tudi na glas fantazirajo o skupinskem fuku, in tisti, ki med grupnjaki največkrat zamočijo. Ali pa imajo potem, ko je vsega konec, moralnega mačka v velikosti sibirskega tigra. Take zlahka razorožiš, dovolj je, da na direktne namige odgovoriš direktno. `Prav, greva fukat,' rečem in večina se userje, zamenja temo ali pa te očitno ignorira,” pripoveduje Marina, ki že kako sedmo leto študira slovenščino in primerjalno književnost ter se kot ena od tako imenovanih intelektualnih groupies pogosto giblje tam, kjer so vino, poezija, kresniki, prešernovanja, bogato obloženi literarni zleti in žanrsko sorodne, za nacionalno samobitnost nepogrešljive erupcije substance.

Sama je predlagala, naj jo podpišem Marina. Po tistem komadu od Azre. Potem mi je povedala vic: “Na Metelkovi se pogovarjata skvoterja. `Si že kdaj lizal čisto pičko?' vpraša prvi. `Kaj pa imaš tam za lizat?' odvrne drugi.” Pomislil sem, da ji avtonomna cona ni pri srcu, in nisem se motil. “Slabe izkušnje,” odmahne z roko. Za razliko od etabliranih kulturnikov? “Ne bi o tem. Dobro, intelektualci so sorta zase. Na seks jim velikokrat potegne šele, ko so podprti z opojnimi sredstvi, zato pa takrat toliko bolj intenzivno. Pa saj je prav, ljudje, ki nimajo nobenih grehov, tudi z vrlinami niso ravno bogati.”

Pravi, da je seks še zmeraj najboljši način pridobivanja informacij in iskanja kariernih smerokazov. “Če je vse v redu, so tipi po orgazmu zelo zgovorni. Radi se pohvalijo s svojimi lovorikami, kje, kdaj in kako so nabrisali kak znan obraz s televizije, kako pogosto in s kom vse fukajo določene urednice, s čim se jim prikupiš, kako moraš lobirati in podobno. Poslovne skrivnosti pač, o katerih se načelno molči,” se nasmehne in predlaga, da zamenjava smer debate, da si ne bi kdo ustvaril napačnega vtisa, da je skupinski seks nekaj, kar podobno kot državne subvencije na področju kulture pripada samo izbrancem.

“Bojim se, da bo najin pogovor izpadel kot odkrivanje tople vode, saj skupinski seks ni neka nova stvar, ki bi jo v Sloveniji odkrili včeraj.” Pojma nimam, Marina, ti mi povej. “Govorim pač v imenu svoje generacije. Ko sem bolj redno študirala in bolj pridno zahajala na faks, smo se dostikrat dobivali na raznih spoznavnih in tematskih žurih, ki so se često končali z razpaljotkami. Seks je poleg študija oziroma službe druga najbolj pogosta tema pogovorov, zato ni nič nenavadnega, če družba, ki se dobro pozna in si zaupa, preide od besed k dejanjem. Pa ni fora, da se pijan mečkaš z nekom, ki je še bolj nadelan kot ti, fino je, če imaš od tega tudi kakšen presežek. Dober seks, ki ga naslednje jutro pokvarijo glavobol, jeza ali očitki, ni dober seks. Za dober seks klasične žurke ne ponujajo dovolj prostora in udobja, raje se pogosteje dobivamo v savni, na fitnesu ali v kakem apartmaju ob morju.”

Osvobajanje spolnosti

Jasno, najbolj me je zanimalo, če Marina in družba sprejemajo tudi nove člane. “Haha, saj nismo društvo. Če si zraven, ko se zgodi, si pač zraven. Ti si, kot vem, poročen. Moral bi se razgledati po svinger klubih.”

Po nekaterih razlagah naj bi k popularizaciji svingerstva in skupinskega seksa v začetku sedemdesetih let najbolj pripomoglo odkritje kontracepcijskih tablet, ki je omogočalo onegavljenje brez nevarnosti zanositve. Morda, toda nazorni prizori na freskah iz starega Rima in umetelni razvrat na pročeljih nekaterih indijskih templjev pričata, da spoznavanje uživanja, ki izvira iz prostranstev človekove spolnosti, ni nujno v vzročni zvezi z izumi sodobnih farmacevtskih korporacij.

Spolno aktiven posameznik ali posameznica med posteljnimi aktivnostmi namreč prej ko slej pomisli, kako bi bilo, če bi se medtem, ko se ti ukvarjaš s partnerko, druga partnerka ukvarjala s tabo. Ali obratno. In kljub temu skupinski seks za širšo javnost ostaja nekaj nesprejemljivega oziroma kar tabuiziranega. Reakcije na afero Juri to potrjujejo. Ples govoric in mistifikacija figur veneris v novinarsko književniški srenji še toliko bolj.

Marina pravi, da smo v svojem bistvu vsi ekshibicionisti. “Kaj pa vem, ali pa smo vsi mali voajerji. Najbrž oboje po malem, kar mora biti naravnost grozno za nekoga, ki si zaradi takih ali drugačnih prepričanj in predsodkov tega ne sme priznati. Po mojem je s tovrstnimi skušnjavami najbolje opraviti tako, da se jim predaš. Zato so, kar se mene tiče, za eksperimente na področju skupinskega seksa najprimernejši bodisi zelo zelo dobri prijatelji bodisi popolni tujci. Dokler tega ne doživiš, si ne moreš predstavljati, kako vznemirljivo, spodbudno in konec koncev poučno je opazovati svojo najboljšo prijateljico ali prijatelja med seksom. Ful rajca, ful osvobaja. Tudi zato mnogi kolegi in kaka kolegica sploh ne fukajo, ampak samo opazujejo in drkajo in se imajo super,” razlaga Marina in pristavi, da se je treba tudi v intimnih krogih naučiti manir in držati določenih pravil obnašanja. “Včasih imaš slab dan, včasih se ne počutiš najbolje ali pa nisi v formi, ker se dejansko stanje ne sklada s tvojimi fantazijami. To pa še ne pomeni, da lahko drugim kvariš užitek s svojo slabo voljo. Ne odideš brez besed, ker lahko koga užališ. Uporaba kamer in fotografskih aparatov brez izrecnega dovoljenja vseh sodelujočih ne pride v poštev, pa čeprav so tovrstni posnetki odlična predigra in več kot primeren način za prebijanje ledu. Ogrejejo bolje kot vse alkoholne pijače.”

V nekem spolnem priročniku iz sedemdesetih let sem nekoč prebral, da orgije zahtevajo strašno veliko martinijev, da podmažejo stvar, kar gre na mlin spoznanja, da človek ne more s spodnjim perilom odvreči tudi dveh tisočletij pridig, pranja možganov, predsodkov in strahu pred lastno spolnostjo. Vendar želja po pestrosti na srečo vselej najde pot. Jep, celo v šentflorjanskem dolu. Glede na kolekcijo koalicijskih frisov v parlamentu, ki dobijo testen nadih, ko omeniš nekaj tako običajnega, kot je gejevska poroka, pa bo pot do popolne legitimacije spolne drugačnosti še dolgo neudobna in dokaj trnova.