Balkanski geto

Dogajanje v Evropski uniji nekateri razumejo kot krizo, drugi kot resno in eno največjih kriz do sedaj, spet tretji kot dobro podlago za nadaljnje evropsko povezovanje. Poleg institucionalnega povezovanja, ki ga opredeljuje Pogodba o ustavi za Evropo, in financiranja, katerega ključni dokument je "evropski proračun" za obdobje 2007-2013,

je v ospredju tudi nadaljnja širitev EU. Deloma neupravičeno, saj širitev ni nujno neposredno povezana z institucionalno integracijo in finančno problematiko. A razumljivo, saj je od vseh treh omenjenih tem za evropsko javnost najzanimivejša in tudi najprimernejša za populistično manipulacijo.

V času nove sosedske politike, s katero EU preskuša rusko potrpežljivost in to, kako razumevajoča je Rusija, kar zadeva širitvene težnje EU, pa tudi želje po širitvi vpliva velikega transatlantskega partnerja na območje nekdanje Sovjetske zveze ter postopno, a zanesljivo strateško vključevanje Turčije, je vedno očitneje, da območje zahodnega Balkana oziroma nekdanje Jugoslavije, minus Slovenija, plus Albanija, kot je ta del Evrope označil švedski politik in eden izmed nesojenih gubernatorjev "divjega Balkana" Carl Bildt, ostaja v ozadju. Trditev, da se ta del Evrope potiska v ozadje, sicer skuša ovreči večina evropskih politikov; ti povečini govorijo o merilih, ki jih te države morajo izpolniti za začetek pridružitvenih procesov, in pri tem omenjajo predvsem sodelovanje z mednarodnim sodiščem za zločine na območju nekdanje Jugoslavije v Haagu.

Neambiciozen načrt

Nedavno je EU predstavila delovno gradivo Instrument predpristopne pomoči (Instrument Of Pre-Acession Assistence - IPA), ki opredeljuje sedanjo pomoč in načrtuje pomoč državam zahodnega Balkana v prihodnosti. V dokumentu (IPA) je tudi nekaj terminskih opredelitev. Tako na primer napoveduje, da bodo Srbija in Črna gora, Bosna in Hercegovina, Albanija ter Kosovo (kot samostojna, a politično in pravno v celoti še nedefinirana entiteta) dobili status držav kandidatk za vstop v EU približno leta 2010,

v EU pa naj bi te države vstopile okoli leta 2020. To je napoved, ki poznavalcev razmer niti ni presenetila, vsekakor pa je precej neugodnejša, kot so pričakovale javnosti in politične elite v omenjenih državah.

Bolj kot sama terminska napoved pa analitike in poznavalce razmer na tem območju preseneča in skrbi vsebinska neambicioznost, ki si jo je evropolitika zamislila v dokumentu IPA. Iz dokumenta nedvoumno izhaja, da EU ne predvideva niti postopnega povečevanja sredstev za pomoč tem državam v procesu prilagajanja standardom, ki veljajo v EU, niti ne namerava v prihodnjih letih izpeljati kakšnih bistvenih sprememb za izboljšavo porabe teh sredstev oziroma njihove absorpcije, kot se temu uradno reče. Brez dvoma bi te države v resnici potrebovale še več sredstev ali pa vsaj sredstva pod posebnimi, ugodnejšimi pogoji. Večinoma gre, skupaj s Hrvaško (bolj) in z Makedonijo (manj), ki že imata status kandidatk in s tem drugačen režim pomoči iz EU, za države, ki so še pred desetletjem živele v vojnih razmerah, sedaj pa se spoprijemajo z vsemi možnimi posledicami vojne - od invalidov, posttravmatskih obolenj pri številnih prebivalcih do kriminala in korupcije, ki pomembno posegata tudi v upravne in politične strukture vsake od teh držav. Takih razmer ni poznala nobena izmed desetih novih članic EU, niti jih ne poznata Bolgarija in Romunija, ki bosta članici šele postali. Te pomembne razlike ni zaznati niti v okviru pogajanj s Hrvaško (ko se bodo ta pač začela) niti v že omenjenem dokumentu IPA za pomoč preostalim državam s tega območja.

Po mnenju mednarodnega think tanka ESI, European Stability Initiative, je dokument EU

IPA vprašljiv v vsaj treh segmentih. Prvič: sredstva, ki so predvidena za predpristopno pomoč v okviru IPA, se bodo prihodnja leta zmanjševala. Drugič: napoved, da se bodo te države vključile v EU šele okrog leta 2020 ali še kasneje, izraža globok dvom o ustreznosti tranzicijskih procesov v teh državah, pa tudi nezaupanje, da bodo ti procesi pod nadzorom EU potekali uspešno. Morda bi lahko dodali, da je tako, ker to ustreza interesom nekaterih v EU ali kateri od njenih članic. In tretjič: IPA naj bi v predlagani obliki onemogočil državam možnim kandidatkam za vstop v EU dostop do predpristopne pomoči za izvajanje ekonomske in socialne kohezijske politike, torej za reševanje najbolj žgočih težav, za vsaj še pet let.

Z drugimi besedami, IPA ohranja v državah zahodnega Balkana ekonomski in socialni status quo, iz katerega sta delno, zaradi statusa kandidatk, izvzeti Hrvaška in Makedonija. Gre za odločitev, ki je še posebej zanimiva, ker je nastala v času, ko so v teh državah napovedane pomembne, nemara celo dramatične politične in tudi ustavnopravne odločitve. V mislih imamo seveda odnose znotraj Srbije in Črne gore, med tema entitetama, pa tudi in predvsem odnos Srbije do Kosova, in seveda vprašanje redefinicije daytonskega sporazuma brez spreminjanja zunanjih meja Bosne in Hercegovine. Po mnenju Paddyja Ashdowna, uradnega gubernatorja EU v BiH, ki se mu mandat izteka, "je Bosna in Hercegovina zdaj tako rekoč edina država med Atlantskim oceanom in Črnim morjem, razen Belorusije, ki nima niti enega veljavnega sporazuma z EU."

Evropska pomoč

Bolje poučeni o dogajanju v bruseljskih sobanah in zlasti na hodnikih ne dvomijo, da se bo v dokumentu IPA predvideni skupni znesek za predpristopno pomoč omenjenim državam, ki znaša 14,067 milijarde evrov, še zmanjšal. Po dogajanju ob sprejetju "evropskega proračuna" za obdobje 2007-2013 o tem resnično ne gre dvomiti. V dokumentu IPA je sicer zelo obetavno zapisano: "Želimo, da bi bile bodoče države kandidatke obravnavane enako kot dosedanje. To pomeni, da bi države zahodnega Balkana dobile vsako leto per capita enak znesek, kot so ga dobile države kandidatke, ki so sedaj članice EU." To pomeni 27 evrov vsako leto na prebivalca v posamezni državi. Za primerjavo, to sedaj znaša za Hrvaško 120 milijonov in za Makedonijo 54 milijonov evrov na leto. Za Turčijo bi to pomenilo okroglo milijardo evrov leta 2007, zatem pa bi se ta znesek vsako leto povečeval do višine 1,9 milijarde evrov leta 2013 ali skupaj 10,15 milijarde evrov.

Med članicami EU že sedaj poteka spor, ali naj bi bil znesek na prebivalca 27 ali 30 evrov. Vsekakor pa bi morebitni znesek 27 ali 30 evrov države dobile šele leta 2011, to pa pomeni, da je EU prepričana, da pred tem nobena od omenjenih držav ne bo dobila statusa kandidatke za vstop. Po izračunu ESI-ja naj bi te države v letih 2007-2009 dobivale celo manj denarja, kot so ga zadnja tri leta.

Razvojno še veliko pomembnejši spor poteka med članicami EU glede usmerjanja te finančne pomoči. Nekatere članice menijo, da bi bilo treba denar usmeriti predvsem v kmetijstvo, druge poudarjajo pomen vlaganja v infrastrukturo, tretje se zavzemajo predvsem za vzpostavitev stabilnega varnostnega in pravosodnega sistema, ki bi v teh državah preprečeval korupcijo, kriminal in zlasti mednarodno trgovino z drogami in ljudmi. Še pomembnejše so konceptualne razlike med članicami EU glede časovne opredelitve predpristopne pomoči. Nekatere članice se zavzemajo, da bi bila pomoč

IPA namenjena hkrati za reforme gospodarskih, pravosodnih in socialnih institucij. Druge zagovarjajo pri tem postopnost, češ da bi te države morale vsaj del procesov opraviti same in bi bile šele potem lahko upravičene do pomembnejše pomoči iz skladov EU.

Dvojni blef

Tak odnos EU bi, kljub vloženemu trudu in denarju, utegnil resno destabilizirati celotno

regijo. Težava je v tem, da bo EU v trenutku, ko bodo politične elite v teh državah izgubile "obljubljeno nagrado" - članstvo v EU -, v regiji izgubila domala vso kredibilnost in s tem tudi vpliv. Analitik Stefan Lehne pravi o tem v svojem zapisu Ali je končno prišel čas za Evropo? Strategija EU za Balkan takole: "Bodoče članstvo v EU je lahko gibalo za reforme, toda ne more delovati v homeopatskih odmerkih. Brez vidnih institucionalnih in finančnih posegov se bodoče članstvo v EU lahko hitro spremeni v prazne retorične klišeje, v nekakšen dvojni blef, pri katerem se EU spreneveda, da ponuja članstvo v EU, ki v takih razmerah ni realno, države v regiji pa se sprenevedajo, da izvajajo reforme, ki v resnici ne potekajo."

Te dni je po Evropi slišati besede o tem, da je treba za nekaj časa ustaviti širitev EU, celo danim zavezam in obljubam navkljub. Takšna mnenja izrekajo predvsem francoski politiki, kot sta, recimo, predsednik vlade Dominique de Villepin in notranji minister Nicolas Sarkozy. Hkrati je slišati tudi vedno več zagovornikov procesa nadaljnje širitve, predvsem na območje zahodnega Balkana. Med slednjimi najdemo, pričakovano, različne avstrijske politike, a tudi, manj pričakovano, Tonyja Blaira, premiera države, ki prihodnjih šest mesecev predseduje EU.

Bolj dramatični in dolgoročno usodni utegnejo biti dokumenti, kakršen je predlagani IPA.

Betoniranje zidov okoli držav zahodnega Balkana, tokrat skupaj s Hrvaško in z Makedonijo, bo povzročilo ustvarjanje razmer balkanskega geta. Morebitna varnostna stabilizacija in delna gospodarska prenova, predvsem v funkciji dobičkov tujega kapitala,

bo brez socialne preobrazbe in razvojne usmerjenosti teh držav le začasna. Vloge Slovenije kot sosede in članice ter konec koncev bodoče predsedujoče EU v tem kontekstu, kljub večkratnim napovedim prejšnje in sedanje vlade, v pomembnejšem obsegu za zdaj ni zaznati.