Refleks zanikanja

Sporočilo je kratko in jasno. "Da vidiš, da veš, da si zapomniš." Črno-bele fotografije so delo Tariha Samaraha, plakate je na oglasnih mestih agencije Alma Quatro postavila Iniciativa mladih za človekove pravice, ena od skupin civilne družbe, ki so odločene do konca razkriti ne zgolj pokol v Srebrenici, pač pa tudi druge zločine, ki so jih v imenu srbskega naroda in menda za njegove nacionalne interese izvajale različne srbske enote, predvsem pa tiste, ki so bile pod poveljstvom haaškega begunca Ratka Mladića. Pripombe ljudi, ki stopajo mimo plakatov, so različne. "Hvala bogu, predolgo so skrivali te svinjarije, naj vidijo krste, naj se kesajo!" glasno pripominja mlajši možakar v jakni iz džinsa, ko stopa mimo plakata, ki stoji prav pred kompleksom največje pravoslavne cerkve v Beogradu, cerkve svetega Save v središču mesta. Vendar vse pripombe niso dobronamerne. "Nož, žica, Srebrenica!" je dopisano s sprejem na enem od plakatov. Na drugem je ob sliki zločina z roko napisano, da bodo "še reprize". Na tretjem je s črno barvo ob sliki polomljene igračke, punčke, po kateri se sprehajajo mravlje, napisano "Milica Rakić". Milica Rakić je bila punčka, ki so jo doma, v predmestju Beograda, spomladi leta 1999, medtem ko je sedela na kahlici, ubili drobci Natove bombe.

Gre za refleks zanikanja, ki je v zadnjih letih dobil drugačne razsežnosti. Borka Pavićević, znana scenaristka in aktivistka za človekove pravice ter vodja Centra za kulturno dekontaminacijo, je prepričana, da so plakati zadetek v črno, saj "določajo pogled". Borka Pavićević navaja tudi besede Stanleyja Cohena z Londonske ekonomske univerze, ki je svoje poglede nedavno predstavil v Beogradu. "V vseh oblikah zanikanja je opazna skupna poteza. Ljudem, organizacijam in vladam se predstavljajo tako neprijetne, nevarne informacije in dejstva, da jih ne morejo v celoti odkrito priznati kot točne. Zato jih na neki način zanikujejo, potiskajo na stran ali ponovno interpretirajo."

Zaradi vsega tega se dogaja, da so ljudje še zmeraj sprijaznjeni s tem, da živijo v laži, potiskajo glave v pesek in trdijo, da to ni njihova odgovornost. Kljub temu so bili vpletene države in lokalni politiki pod pritiski mednarodne skupnosti, poročil in grozljivih slik prisiljeni spremeniti svoje poglede na preteklost. Leta 2002 je na primer vlada Republike srbske sprejela poročilo o Srebrenici, v katerem je zapisala, da je bila tam ubita le "peščica civilistov", in to zgolj "zaradi maščevanja in nepoznavanja mednarodnega prava". Po mnenju tedanjih oblastnikov v Banjaluki naj bi bilo v Srebrenici ubitih le okoli "sto ljudi". Dokument je povzročil splošno ogorčenje povsod po Bosni in Hercegovini, pa tudi v mednarodni skupnosti.

Zavrnitev mnenja, da naj bi bili po srbski zasedbi mednarodno varovanega območja tam pobili 8000 Bošnjakov, večinoma civilistov, je sprožila novo zgražanje in naplavila na površje nove dokumente. Izkazalo se je, da je bil zločin skrbno načrtovan, ne pa storjen v "afektu". Vnaprej so bili pripravljeni bagri, stroji za kopanje rovov, tovornjaki za prevoz trupel in druga "tehnika". O ljudeh, ki naj bi jih pobili, so se poveljujoči častniki vojske Republike srbske (VRS) pogovarjali v šifrah, najpogosteje pa so jih imenovali "pakete". Novinarje, razen tistih, ki so jih imeli za del svojega propagandnega stroja, je organizatorjem pokola uspelo obdržati na varni razdalji, tako da so bile prave razsežnosti zločina prikrite nekaj let. Sledove so poskusili zabrisati tudi s prekopavanjem grobišč in odvozom trupel na ozemlja pod nadzorom oblasti Republike srbske.

Prvi premik pri razkrivanju resnice se je zgodil junija lani, ko je vlada bosanske Republike srbske sprejela poročilo komisije za Srebrenico in s tem tako rekoč podpisala politično in moralno kapitulacijo vseh, ki so pod vodstvom Slobodana Miloševića sodelovali pri tem hudodelskem dejanju, kakor je haaško sodišče imenovalo vojno proti Bosni in Hercegovini. Komisija je namreč ugotovila, da je bilo hudodelstvo v Srebrenici načrtovano.

Najprej so si zamislili zasedbo Srebrenice, v kateri je bil nizozemski bataljon s štiristo petdesetimi vojaki, potem so odločno in brez omahovanja ločili moške od žensk in naposled pomorili vse moške. Končno je bil lani predsednik Republike srbske Dragan Čavić prisiljen svojemu ljudstvu sporočiti trpko resnico. V javnem nastopu je pokol v Srebrenici označil za temno stran zgodovine srbskega naroda.

V poročilu kljub temu še ni bilo naravnost zapisano, da se je v Srebrenici zgodil genocid, čeprav je bil general vojske Republike srbske Radislav Krstić pred haaškim sodiščem obsojen na 46 let zapora prav zaradi genocida v nesrečnem mestu. Vprašanje genocida še danes sproža spore celo med tistimi, ki priznavajo, da se je zločin res zgodil. Nekateri so prepričani, da bi priznanje genocida lahko povzročilo izgubo pravde, ki jo je prav zaradi genocida pred mednarodnim sodiščem v Haagu proti Srbiji in Črni gori sprožila Bosna in Hercegovina. Ne glede na to je srbski predsednik Boris Tadić zatrdil, da se je pripravljen odpraviti v Srebrenico in se pokloniti žrtvam pokola, ki so ga storile srbske enote. Predsednik srbskega parlamenta Predrag Marković je javnost na podoben način opozoril, da je pred njo "obdobje številnih obletnic grozljivih zločinov", in pozval parlamentarce k podpisu deklaracije ali javnemu opravičilu za zločine, storjene v imenu srbskega naroda. "Očitno je Srbija na pomembnem razpotju. Vsi, ki se v njej ukvarjajo s politiko, in vsi njeni državljani s tem, kako se odločajo glede vojnih zločinov, kažejo, kaj jim pomenijo človeške vrednote," je opozoril Predrag Marković.

In čeprav del javnosti v Srbiji in v Republiki srbski težje kot politika in državni vrh sprejema resnico o pokolu v Srebrenici, pa tudi v Bosni in na Kosovu, mediji vendarle počasi spreminjajo javno mnenje. Raziskava javnega mnenja, s katero so v agenciji MIB (gre za eno od petih najpomembnejših v SČG) zajeli reprezentativni vzorec 1300 polnoletnih srbskih državljanov (brez Kosova), je pokazala, da izročitev haaških obtožencev, predvsem Ratka Mladića in Radovana Karadžića, podpira dobrih 37 odstotkov vprašanih, kakšnih 35 odstotkov jih nasprotuje sodelovanju s sodiščem, 16 odstotkov pa o tem nima mnenja. Politični analitik Dejan Vuk Stanković je zato prepričan, da se ljudje vse bolj zavedajo, kako nujno je sodelovanje s haaškim sodiščem. Na to zavedanje pa so pomembno vplivale tudi grozljive slike poboja civilistov, ki so ga zagrešili pripadniki Škorpijonov in jih je pred kratkim pokazalo več televizij v Srbiji in Črni gori.

Odnos do zločinov se spreminja tudi v srbski pravoslavni cerkvi, ki so jo dolgo imeli na sumu, da skriva haaške begunce. Zahumsko-hercegovski in primorski episkop Grigorij je nedavno dejal, da se mora vsak odzvati na povabilo sodišča, tudi haaškega, in dodal, da glava starega moža ni svetejša od glav mladeničev, ki so padale v vojni.

Obletnica

Enajstega julija letos, na deseto obletnico pokola v Srebrenici, se bodo na kraju zločina zbrali številni svojci ubitih, politiki in predstavniki različnih cerkva. Številne družine bodo kljub novemu pokopu (570 zadnje leto identificiranih žrtev) še naprej iskale posmrtne ostanke svojih najdražjih. Licitacije, ali je bilo pobitih 7942 ljudi (po podatkih vlade BiH) ali nekaj več ali manj, se bodo seveda nadaljevale. Vendar tudi to, da je pred pokolom v Srebrenici iz zaščitene enklave Naser Orić izpeljal več roparskih pohodov, v katerih je bilo pobitih na stotine srbskih civilistov (med njimi sto ljudi na pravoslavni božič leta 1994 v vasi Kravica), ne bo izbrisalo dejstva, da so zločin zagrešile srbske roke. Zaradi tega je nujno soočenje pripadnikov naroda, v imenu katerega je bil zločin storjen, z zločinom in priznanje tega zločina. To in mir, ki pride z resnico in iskrenim obžalovanjem, ne pa le s praznimi besedami, je vse, česar si želijo sorodniki zločinsko pobitih Bošnjakov.