Paradoks Sarkozy

Kampanja pred referendumom o evropski ustavi je razkrila, kolikšna je družbena zaskrbljenost v Franciji. Zagovorniki ustave niso našli argumentov, s katerimi bi dokazali, kako bi projekt ustave lahko ustavil liberalizacijo družbe, zaradi katere se je ogromno socialno ogroženih ljudi znašlo v negotovem položaju. Zaradi tega so nasprotniki ustave po nenavadno intenzivni kampanji prepričljivo zmagali. A za poreferendumsko Francijo je značilno zanimivo protislovje: volivci so množično zavrnili liberalizem, najbolj priljubljen politik Nicolas Sarkozy pa je hkrati tudi najbolj liberalno usmerjena politična osebnost. Izsledki več raziskav javnega mnenja kažejo, da si ga večina Francozov želi za premiera; 60 odstotkov jih meni, da je dobro, da prav on opravlja funkcijo notranjega ministra.

Sarkozy, ki je pred kratkim dopolnil petdeset let, ne skriva, da misli kandidirati na prihodnjih predsedniških volitvah, leta 2007. Znani Chiracov nasprotnik (Sarkozy je na predsedniških volitvah leta 1995 podprl Chiracovega protikandidata Edouarda Balladurja in tako izdal Chiraca, čeprav je bil njegov družinski prijatelj) se je po vrnitvi desnice na oblast zavezal, da se bo potegoval za vodstvo na desnici, ne glede na to, ali bo Chirac kandidiral ali ne. Sarkozy je zdaj notranji minister, torej številka dve v vladi Dominiqua de Villepina, s katerim pa sodelovanje ni najpreprostejše, saj je premier de Villepin eden najbolj zvestih Chiracovih "pribočnikov". A Sarkozy je že napovedal odstop konec leta 2006, da se bo lahko pripravil na predsedniške volitve, ki bodo leto pozneje. To pa še ni vse: čeprav opravlja funkcijo notranjega ministra, ostaja tudi predsednik glavne stranke vladne večine, to je UMP (Union pour un mouvement populaire). Je torej voditelj najmočnejše politične stranke in hkrati šef policije, odgovoren za organizacijo volitev in za razdelitev volilnih okrožij. V zvezi z njegovim položajem je Jean-Marie le Pen, voditelj skrajne desnice, dejal: "Nikoli nismo tako dobro postreženi kot takrat, ko si postrežemo sami."

Ko je Nicolas Sarkozy lani jeseni prevzel vodstvo UMP, da bi tako postal najlegitimnejši kandidat za prihodnje predsedniške volitve, ga je Jacques Chirac prosil, naj izbere med vodenjem stranke in svojo funkcijo v vladi. Sarkozy je takrat odšel iz vlade. A referendumski poraz je Chiraca prisilil, da je na položaje v vladi postavil stare politike, le drugače razporejene. Sarkozy se je tako vrnil. To, da so Francozi 29. maja večinsko zavrnili ustavo, čeprav so glavne politične stranke zagovarjale sprejetje, kaže velik razkol med politično elito in javnim mnenjem. Torej bi bilo logično, če bi ljudstvo zavrnilo politične osebnosti, ki jim gre le za razkazovanje svojih ambicij. Vendar se s Sarkozyjevo priljubljenostjo dogaja ravno nasprotno.

Zakaj ga imajo ljudje radi? Mogoče zato, ker se je odločil spremeniti odnos do dela? Delo je ena pomembnih tem, kot da bi bilo sopomenka za izboljšanje življenjskih razmer. Sarkozy skuša v državi, katere socialni sistem je še vedno eden najbolj razvitih v Evropi, ta sistem oslabiti in tako zmanjšati finančne pritiske družb ter narediti Francijo privlačnejšo za investicije. Mogoče je razlog za njegovo priljubljenost njegov način komuniciranja? Po izobrazbi je pravnik. Z odločnimi gestami in preprostim, a odločnim govorjenjem zna prepričati. Njegove ideje prežema želja po spremembah. Za imigracijo bi rad vzpostavil kvote. Ideja ni pogodu desnici, še posebej ne novemu premieru de Villepinu, privlači pa le Penove volivce. Sarkozy je prodrl tudi z geslom o zmanjšanju števila prekrškov in kaznivih dejanj, ki ga je uspešno uresničeval med svojim prvim mandatom na notranjem ministrstvu (maj 2002-maj 2004). S šokantnimi in markantnimi izjavami na televiziji in v časopisih si je ustvaril podobo super policista Francije. Njegova ideologija temelji na načelu "brez tolerance", uvaja stroge kazenske ukrepe in več prepovedi - po zgledu politike, ki se je že izkazala za učinkovito v New Yorku med županovanjem Rudolpha Giulianija. Politika "brez tolerance" predvideva tudi uniformizacijo družbe, kjer morajo vsi iti v kalup ... mogoče zato, da bi bili učinkovitejši pri ustvarjanju bogastva. Kakorkoli, zdi se, da Sarkozyjeva podoba velikega šerifa Francoze pomirja in jim daje občutek varnosti.

Protislovje med družbenim gibanjem, ki nasprotuje liberalizaciji družbe in je zmagalo na referendumu o evropski ustavi, in priljubljenostjo najliberalnejšega francoskega politika presega osebnost Nicolasa Sarkozyja. Ponazarja Francijo v obdobju komunikacijske družbe. Sarkozyjeve ideje leve volivce zapeljujejo z obljubami večje varnosti, desne pa z obljubami o liberalizaciji družbe. S svojimi govori o imigraciji in varnosti lahko pridobi celo glasove volivcev skrajne desnice. Hkrati pa je Sarkozyjevo priljubljenost mogoče razložiti tudi s težnjo francoske družbe k amerikanizaciji. V televizijski potrošniški družbi se mnenje oblikuje prek TV-zaslonov. Uspešnost politike pa je odvisna od spretnosti posameznih politikov pri komuniciranju. V tej igri je Sarkozy v Franciji daleč najmočnejši.