Amaterski poročevalci

Angleški mediji, še posebej Guardian, so se lotili posebne analize medijskega dogajanja ob terorističnem napadu v Londonu. Tako kot drugi mediji so imeli težave ob takšnih priložnostih, saj se le redko zgodi, da ima katera izmed medijskih hiš neposredno ob dogodku tam svojo novinarsko ekipo. Prizorišče potem takoj okupirajo reševalne ekipe in ga zavarujejo policisti. Snemanje na kraju dogodka pa je odvisno le od volje uradnih oseb. Ob londonskem terorističnem napadu pa se je začela pisati neka povsem nova zgodba, o amaterskih fotografih in snemalcih. Številni britanski mediji so že nekaj minut po eksplozijah dobivali fotografije in video zapise s kraja dogodkov. Naključni udeleženci tragičnih dogodkov so se instinktivno prelevili v fotografe, snemalce in novinarje ter s svojimi mobilnimi telefoni ali digitalni kamerami snemali ostanke razbitin vlakov, razmesarjena trupla žrtev napada, ranjence, klavstrofobično evakuacijo potnikov po z dimom prežetih rovih londonskega metroja, ostanke dvonadstropnega avtobusa številka 30 ... Skoraj večina teh fotografij, nekatere so postale tudi fotografije dneva, so posneli tako rekoč "mimoidoči". BBC-jevi uredniki so povedali, da so prve takšne posnetke dobili v uredništvo že nekaj minut po bombnih napadih in da so nato dobivali tudi po 50 fotografij na uro, zdaj pa se lahko pohvalijo z zbirko nekaj tisoč impresivnih posnetkov. Posnetek demoliranega avtobusa je končal na naslovnicah Guardiana in Daily Maila. Britanski informativni televizijski programi, kot so BBC News, SKY News, ITN, so nekatere posnetke z mobilnih telefonov objavljali že 20 minut po tem, ko so jih dobili v redakcijo. Nekaj jih je bilo neuporabnih, nekatere so morali malo obdelati tehniki ... Toda navsezadnje je vse skupaj izpadlo skoraj tako kot takrat, ko so pred leti novinarji s pomočjo satelitskih telefonov neposredno poročali iz invazije na Irak.

Nekaj podobnega kot v londonskem primeru se je dogajalo lani za božič ob cunamijih v Aziji. Globalni mediji so vsi po vrsti hlastali za amaterskimi posnetki pustošenja rušilnih valov na Tajskem, Šrilanki, Indoneziji, Maleziji ... Helen Boaden, direktorica BBC News, je recimo ugotavljala, da naraščajoče sodelovanje med publiko in mediji ustvarja slednje še boljše in uspešnejše. Odnosi med mediji in publiko postajajo vse bolj intimni in bralci, gledalci in poslušalci medijem zaupajo bolj kot v preteklosti.

Drug "neodvisen" vir poročanja o londonskih dogodkih so bili tako imenovani blogi. Slednji so nekakšni dnevniki ali prostor, kjer posamezniki objavljajo svoje publicistične izlive. Nekateri blogerji so postali prave internetne zvezde, drugi pa služijo zgolj za masturbatorsko izživljanje. Po 11. septembru je jasno, da so ob takšnih dogodkih največji hit spletni novičarski portali. Tudi v primeru Londona je bil obisk več kot 100 % večji kot ob običajnih dnevih. Televizijske postaje neprestano ponavljajo posnetke, s katerimi pač razpolagajo, dogodke komentirajo eni in isti osebki. Spletne novičarske strani pa se neprestano ažurirajo. Podobno se je tistega četrtka dogajalo s številnimi britanskimi blogi, ki so objavljali fotografije in posnetke, na drugih so svojci iskali svoje pogrešane ter razpravljali o vzrokih, posledicah in storilcih. Kot pri vsaki stvari pa se tudi pri tovrstnem amaterskem poročevalstvu pojavljajo številni pomisleki. Ali so posnetki avtentični ali gre za potegavščino, ali ne gre za vdore v zasebnost, ali bodo preživeli posamezniki ob nesrečah raje snemali trpeče ranjence in si s tem skušali pridobiti trenutke slave, namesto da bi jim priskočili na pomoč ...

Mobilni telefoni pa naj ne bi služili le kot snemalne napravice ob takšnih dogodkih; v Veliki Britaniji je že nekaj časa potekala kampanja, da naj bi uporabniki mobilnih telefonov v svoj imenik vpisali telefonske številke za nujne primere in naj bi jih označili z ICE (In the Case of Emergency). Reševalcem naj bi s tem precej olajšali delo, saj bi lahko ob nesrečah poklicali primerno osebo, ki bi jim posredovala natančne podatke o zdravstvenem stanju žrtve ali pa jim pomagala pri identifikaciji. Ideja britanskih reševalcev ima vedno večji odziv. Obstajajo tudi nekatere preproste tehnološke ovire. Uporabnik ima lahko zaklenjen telefon s šifro, ki jo pozna samo on sam. Eden največjih globalnih ponudnikov mobilne telefonije Vodafone, ki podpira idejo o shranjeni številki za nujne primere, pa obljublja, da bo pri proizvajalcih mobilnih telefonov skušal lobirati, da poiščejo ustrezno tehnološko rešitev.

Mobilni telefoni so se v londonskem primeru znašli tudi na seznamu osumljencev, saj so strokovnjaki ugotavljali, ali jih niso morda teroristi uporabili kot detonatorje eksploziva. Vendar londonska podzemna železnica ni v celoti pokrita s signalom mobilne telefonije. Njeni upravniki obljubljajo, da bodo šele do leta 2008 omogočili klice s sleherne postaje londonskega metroja. Onstran Atlantika so bolj paranoično razpoloženi. V omrežju newyorške podzemne železnice so namreč začeli odstranjevati oddajnike mobilne telefonije, ker bi ti lahko bili pripomoček teroristom.