Blagovna znamka UNESCO

Turizem je za sleherno državo dobrodošel posel, razen seveda, če ne gre za kakšen zaprt, totalitaren diktatorski režim, ki ne mara, da bi trume tujcev križarile po njihovem raju na zemlji. Toda če država nima slavnih mest, kot so Pariz, London, Dunaj, Praga, Rim, Berlin ..., ali kakšnih rajskih plaž ali mega smučarskih kompleksov, naleti na težave, če želi, da bi iztržila kaj več od tujih prišlekov. Eden izmed glavnih turističnih magnetov naj bi bile naravne ali kulturnozgodovinske atrakcije. Določeno deželo naj bi bilo vredno obiskati tudi zaradi dejstva, da so tam neke znamenitosti, ki sodijo v svetovno naravno in kulturno dediščino, na seznam svetovne dediščine Organizacije Združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo, Unesca. Najbrž ni nacionalne turistične organizacije, ki ne bi v svojih prospektih navedla vseh znamenitosti, ki so na Unescovem seznamu. Vsako leto poteka pravi boj med državami za vpis novih znamenitosti na seznam svetovne dediščine. Tudi politiki, še posebej tisti bolj narodno zavedni, se radi ponosno pohvalijo, o, poglejte, kakšno kulturno zgodovino ima naša država in šele kakšne naravne danosti. Tako se je minulo nedeljo končalo letno zasedanje Odbora za zgodovinsko dediščino Unesca, kjer so izbrali nove svetovne in kulturne znamenitosti. Za vpis med globalne znamenitosti je letos kandidiralo 42 lokalnih atrakcij. Med njimi je recimo BiH že tretjič kandidirala s starim mostom v Mostarju. Če bi jih tudi tokrat zavrnili, bi most dokončno ostal izven seznama Unescove dediščine, ker vsak spomenik lahko kandidira le trikrat.

Čeprav poslušamo, da je Slovenija srednjeevropski biser z neokrnjeno naravo, ima na seznamu globalne kulturne in naravne dediščine zgolj Škocjanske jame. Na seznam Unesca so bile vpisane že davnega leta 1986, torej pred skoraj dvajsetimi leti. Sloveniji sosednje države, pa tudi druge evropske države, so v tem pogledu bistveno bolj kulturno in naravno bogatejše. Hrvaška ima na Unescovem seznamu svetovne dediščine mestna središča Dubrovnika, Trogirja, Dioklecijanovo palačo v Splitu, šibensko katedralo, Evfrazijevo baziliko v Poreču in Plitvička jezera. Napovedali pa so, da bodo kandidirali za vpis 11 novih hrvaških kulturnih znamenitosti, z episkopalnim centrom v Zadru, z Varaždinom, osiješko trdnjavo ... Avstrijci se denimo lahko pohvalijo, da so na seznamu Unesca zgodovinska jedra Dunaja, Salzburga, Gradca, pa železnica čez Semmering, torej del proge Dunaj-Trst, ki v veliki meri poteka prek slovenskega ozemlja. Madžari pa imajo na seznamu Unesca med drugim tudi prvo progo budimpeštanske podzemske železnice, skupaj s Slovaki pa tudi slovaški in svoj del (Aggtelek) tamkajšnjega krasa. Pa čeprav je kras dobil ime po pokrajini, ki ima v glavnem domicil v Sloveniji.

Ali Slovenija res nima nič, kar bi bilo poleg Škocjanskih jam lahko na seznamu svetovne dediščine? Predlogov je bilo v zadnjih letih sicer kar nekaj. Najbližje je bila kandidaturi partizanska bolnišnica Franja. Novodobni spomeniki sicer niso nekaj neobičajnega. Na seznamu svetovne dediščine so recimo tudi dela modernih arhitektov, kot so dela nemškega Bauhausa v Weimarju in Dessauu, pa univerzitetni kompleks v Caracasu, ki so ga gradili med letoma 1940 in 1960, pa Tugendhatova vila, stanovanjska hiša v Brnu, ki jo je v 20. letih prejšnjega stoletja zasnoval nemški arhitekt Ludwig Mies van der Rohe. Izmed spomenikov iz 2. svetovne vojne pa sta za zdaj na seznamu le dva, Auschwitz in spominski center v Hirošimi. Kandidaturo bolnice Franja so leta 2003 tik pred zdajci umaknili, ker je dobila negativno mnenje svetovalnega organa Unesca. Letos pa je s poslansko pobudo v državnem zboru zahteval njeno ponovno kandidaturo poslanec SD Samo Bevk.

Zgodba o Franji

Zgodba o kandidaturi bolnišnice Franja se začne 3. decembra 1999, ko je prav tako Samo Bevk naslovil poslansko pobudo za uvrstitev bolnice na Unescov seznam svetovne dediščine. "Spomenik, ki je predlagan za vpis na seznam svetovne dediščine, mora ustrezati vsaj enemu izmed petih meril za določanje kulturne dediščine. Ob tem pa moram še posebej poudariti, da se svetovna dediščina loči od znamenitosti narodne dediščine tudi po 'izjemni splošni vrednosti'. Iz obdobja druge svetovne vojne sta na seznamu svetovne dediščine uvrščeni samo dve enoti, in sicer koncentracijsko taborišče Auschwitz na Poljskem (1979) in mesto Hirošima na Japonskem (1996). Če obe enoti na eni strani ponazarjata predvsem strahote, ki so se dogajale v času največjega svetovnega spopada v zgodovini naše civilizacije in sta predvsem v opomin človeštvu, da se kaj podobnega ne bi več zgodilo, je partizanska bolnica Franja na drugi strani primer izjemnega sočutja in človeške plemenitosti, primer iznajdljivosti in domiselnosti ter prizadevanja za ohranitev človeških življenj, ne glede na narodnost in vojskujočo se stran," je Bevk argumentiral razloge, zakaj mora Franja postati svetovna kulturna dediščina.

Vlada je nato v začetku leta 2000 sprejela pobudo in imenovala posebno ekspertno skupino, ki je pripravila gradivo za vpis na poskusno listo Unesca, kamor so jo uvrstili junija 2000. Spomenik je spomladi 2001 v okviru priprav na nominacijo obiskal švedski strokovnjak za spomeniško varstvo Bengt O. H. Johansson in podal pozitivno mnenje ter podprl slovensko kandidaturo. Ministrstvo za kulturo je januarja 2002 na Unescov Center za svetovno dediščino poslalo nominacijo skupaj z osnutkom načrta upravljanja. Od 35 predlogov so Franjo skupaj s 25 drugimi znamenitostmi uvrstili v postopek sprejemanja. Julija 2002 sta na Cerkljansko prišla strokovnjak ICOMOS-a, mednarodnega sveta za varstvo spomenikov, in uradni ocenjevalec, Nemec Christoph Machat. Na podlagi njegovih pripomb je ministrstvo za kulturo decembra 2002 na Center za svetovno dediščino v Pariz poslalo dopolnjeno nominacijo, načrt upravljanja in konservatorski načrt. Malce nenavadno razočaranje je sledilo maja 2003, ko so dobili gradivo za zasedanje Odbora za svetovno dediščino, hkrati pa bili prvič uradno seznanjeni, da je ocena ICOMOS-a za uvrstitev bolnice Franja negativno. Kljub intenzivni kampanji in lobiranju Republika Slovenija ni dobila dovolj podpore med 21 državami, članicami Odbora za svetovno dediščino. Mesec dni pozneje je slovensko veleposlaništvo v Parizu predlagalo, da se nominacija Franje umakne. "Republika Slovenija se je seznanila z oceno ICOMOS-a glede predloga za vpis partizanske bolnice Franja na Seznam svetovne dediščine pri Unescu. Ker je ocena v bistvenem nasprotju z obema evalvacijama, ki sta bili izvedeni v postopku uvrstitve spomenika na poskusni seznam in v okviru pomoči za pripravo kandidature, Republika Slovenija začasno umika iz obravnave na Odboru za svetovno dediščino svoj predlog za vpis partizanske bolnice Franja na Seznam svetovne dediščine pri Unescu." Samo Bevk je letos ponovno dal tokrat novemu režimu pobudo, naj nadaljuje z nominacijo Franje. Kot pravi, si Franja to zasluži in vlada nima argumentov, da bi to zavrnila. Negativna ocena je pač subjektivna ocena ocenjevalca in Slovenija ni imela sreče z njim.

Idrija, Kras, Bohinj in Soline

Samo Bevk je dobil čez mesec dni odgovor vlade, da se mora oblikovati sistem odločanja o novih slovenskih kandidaturah. Vlogo medresorskega usklajevanja pa bo prevzelo ministrstvo za kulturo. Sicer pa je v slovenskem kulturnem programu ambiciozno zapisano, da bi morala Slovenija vsako leto kandidirati z enim projektom za vpis na seznam Unesca. "Po mojem mnenju lahko vlada najpozneje v šestih mesecih sprejme celovit sistem, na podlagi katerega bo v skladu z Nacionalnim programom za kulturo spodbudila aktivnosti za pripravo projektov za vpis enega ali več spomenikov oziroma spomeniških območij na Seznam svetovne dediščine pri Unescu v naslednjih treh letih. Če vlada po preteku šestih mesecev ne bo med predloge ponovno uvrstila tudi partizanske bolnice Franja, bom upravičeno podvomil o iskrenosti njenega odgovora," meni Samo Bevk.

Državna sekretarka na Ministrstvu za kulturo dr. Jelka Pirkovič, tudi članica slovenske nacionalne komisije za Unesco (šef komisije je dr. Milan Orožen Adamič, predsednik strokovnega sveta SDS), pravi, da je bila nominacija bolnice Franja že v začetku precej vprašljiva in da je Slovenija kandidirala z najtežjim kandidatom. Glavni problem naj bi bilo dejstvo, da gre za spomenik iz 2. svetovne vojne. Že ob imenovanju Auschwitza so se pojavile polemike, ali gre res za spomenik svetovne kulturne dediščine, ker pač predstavlja negativno vrednoto. Potem je bilo sprejeto mnenje, da gre za temno plat zgodovine, in so pristali na njegovo vključitev. Pozneje je Japonska predlagala Hirošimo oziroma tamkajšnji spominski kompleks žrtvam atomske bombe. Naenkrat je nastal velik politični problem. Ves svet ve, kdo je zakrivil Hirošimo oziroma kdo je bil v tem primeru agresor. Najbolj demokratični državi na svetu ZDA nikakor ni bilo všeč, da je na seznamu svetovne dediščine spomin na pokol, ki so zagrešili ob koncu druge svetovne vojne. Odbor za svetovno dediščino je tedaj sklenil, da je to zadnji primer nekega spomenika ali območja iz 2. svetovne vojne, ki ga bodo uvrstili na seznam. To je bila glavna ovira tudi pri Franji.

Pirkovičeva pravi, da je Franja še vedno v igri in jo bo Slovenija morda ponovno kandidirala, če bo odbor za svetovno dediščino spremenil svoje mnenje. Velika težava je, ker Slovenija nima večjih in znanih spomenikov, kot jih ima denimo Hrvaška, in se zato skoraj ne more kosati z drugimi. Edina možnost naj bi bila povezava narave in kulture, podobno kot pri Škocjanskih jamah. Na poskusni seznam so sredi devetdesetih let uvrstili matični kras v okolici Štanjela do Kraškega roba, Bohinjske planine, del Triglavskega narodnega parka, kjer gre za povezavo med naravo in človekovim delovanjem. Tretji takšen kandidat je Idrija z okolico (Klavže, Idrijca s pritoki, kopanje rude v preteklosti). Minister za okolje in prostor dr. Janez Podobnik je denimo pokazal veliko navdušenje ob obisku Sečoveljskih solin letos aprila, ko je javno podprl zamisel o umestitvi parka na seznam dediščine Unesca.

Manj možnosti naj bi imela stara mestna jedra slovenskih mest, čeprav se morebiti ne razlikujejo dosti od kakšnega, ki je že na seznamu svetovne dediščine. Pirkovičeva pravi, da so v graškem primeru naredili veliko za ohranitev jedra in temu podredili vso urbanistiko, promet, pustili stare izveske in trgovine. Sicer pa ravno mestna jedra lahko hitro zbrišejo z Unescovega seznama zaradi posegov moderne urbanistike. Blizu izgube takšnega statusa sta recimo Koeln in Dunaj, ker so v bližini starega jedra zrasle visoke poslovne stavbe.