Hirošima, ljubezen moja

Kako smo vzljubili orožje za množično uničevanje

Ameriški predsednik Harry Truman je 10. avgusta 1945 rekel, da tretje atomske bombe na Japonsko ni vrgel zato, ker se mu je zdela “že misel, da bi pokončal še 100.000 ljudi, preveč srhljiva”. Štiri dni prej, 6. avgusta, je dal na Hirošimo vreči prvo atomsko bombo. Umrlo je okrog 200.000 ljudi - od tega le 150 japonskih vojakov. Ostalo so bili civilisti. Tudi ameriški - tedaj je namreč v Hirošimi živelo okrog 3.000 ameriških državljanov. Ker pa se mu to očitno še ni zdelo dovolj srhljivo, je dal tri dni kasneje, 9. avgusta, atomsko bombo vreči še na Nagasaki. Umrlo je okrog 70.000 ljudi. V glavnem civilistov. Kot je poudaril kasneje, je ravnal “v skladu z vojnimi zakoni”. No, po standardih, ki so jih po vojni določili v Nuernbergu, je bil to vojni zločin.

Trumanova administracija je zato takoj krenila v PR ofenzivo in oznanila: Atomska bomba je končala vojno! In res, ko so ljudje pogledali, kaj se dogaja, so ugotovili, da je vojne konec - fantje so se vračali domov. Sklep je bil logičen: atomska bomba je končala vojno! Slogan se je lepo prijel. Med Trumanovo in javno percepcijo realnosti ni bilo nobenega prepada. Da bi bila percepcija realnosti še bolj enotna, so poskrbeli mediji, ki so drug za drugim ponavljali, da je atomska bomba končala vojno. In da alternative atomski bombi ni bilo: če ne bi bilo atomske bombe, bi vojna še kar trajala in trajala - in umrlo bi še mnogo ameriških vojakov! Na stotisoče! Še sreča, da imamo atomsko bombo! Japonci so sami iskali: ne pozabite Pearl Harborja, ne pozabite bataanskega marša smrti, ne pozabite bombardiranja Šanghaja, ne pozabite japonskih taborišč smrti, ne pozabite posilstva Nankinga! Povsod so se vrstili spiski japonske zahrbtnosti, krutosti in nečloveškosti. Da je bila atomska bomba nujnost, so poudarjali celo liberalni časopisi: nekateri, recimo PM, so se čudili, da niso nekaj atomskih bomb vrgli tudi na Tokio - če bi pokončali cesarsko dinastijo, bi imela Japonska večje možnosti, da se razvije v demokracijo! Tudi javnomnenjske raziskave so potrdile in utrdile to percepcijo: 85 % Američanov je podpiralo uporabo atomske bombe.

Toda vsi niso kupili mita o moralnosti in upravičenosti atomske bombe. Voditelji ameriške evangeličanske skupnosti so Trumana takoj pozvali, da naj ustavi atomsko bombo, ker da gre za “vojaško nepotrebno in moralno neopravičljivo” dejanje, s katerim so se “pregrešili zoper božje postave in zoper japonsko ljudstvo”, voditelji ameriške katoliške skupnosti pa so opozorili, da je bil “z atomsko bombo zadan najhujši udarec civilizaciji in morali do sedaj”. Kritikom atomske bombe so se hitro pridružili tudi nekateri minorni, ne ravno vplivni časopisi, recimo United States News, ki je besno zapisal, da so najbolj destruktivno orožje vseh časov uporabili proti moškim, ženskam in otrokom, da so 100.000 ljudi dobesedno kremirali, da je to primerljivo z nacističnimi plinskimi celicami (“Je vojno v resnici dobil Hitler?”) in da je Trumanova administracija ljudem s “totalitarno propagando” izprala možgane. Kmalu so začeli uporabo atomske bombe ostro kritizirati tudi drugi mediji, recimo revija Saturday Evening Post, radijska postaja ABC in Saturday Review of Literature, ki so v glavnem navajali te kontra-argumente:

* Civilisti niso in ne morejo biti vojaški cilj - z bombardiranjem Hirošime in Nagasakija je Amerika prestopila mejo sprejemljivega.

* Ameriška vlada je prestregla in dešifrirala japonske telegrame, ki so povsem jasno kazali, da so imeli Japonci vojno za izgubljeno in da so bili tik pred vdajo, da so potemtakem iskali le še način, kako se vdati.

* Ameriška vlada je vedela, da Japonce v “postdamskem ultimatu” moti predvsem izraz “brezpogojna vdaja”, to pa zato, ker se jim je zdelo, da izraz “brezpogojna vdaja” vključuje tudi tako ali drugačno eliminacijo cesarja. Trumanova administracija izraza ni hotela niti dodatno pojasniti niti modificirati, tako da so Japonci z vdajo oklevali - Trumanova administracija pa je japonsko oklevanje le umetno podaljševala.

* Atomska bomba ni rešila na stotisoče ameriških življenj - Japonci so se hoteli itak vdati.

* Skupina znanstvenikov, ki je sodelovala pri izgradnji atomske bombe, je Trumana pred atomskim napadom na Hirošimo s takoimenovanim “Franckovim poročilom” pozvala, da naj pred atomskim napadom najprej priredi testno demonstracijo atomske bombe, ki naj bi Japoncem jasno in definitivno pokazala, s kakšno silo razpolaga Amerika. Testna demonstracija bi Japonce prepričala v vdajo - vojne bi bilo s tem konec. Brez nepotrebnih žrtev.

* Ameriška vlada o obstoju atomske bombe in o svoji nameri ni obvestila Sovjetske zveze, svoje velike zaveznice.

Potem je še Lewis Mumford, vplivni zgodovinar, zapisal, da je “odsotnost občutka krivde pri nas - podobno kot pri nacistih - tako velik greh kot greh sam”, mediji so objavili “Franckovo poročilo”, oglasil se je Albert Einstein, ki ga ni bilo treba posebej predstavljati, in oznanil, da je večina znanstvenikov nasprotovala nepričakovani uporabi atomske bombe in da so atomsko bombo uporabili zato, da bi preprečili sovjetsko vključitev v vojno na Pacifiku, reporter John Hersey pa je v prestižni reviji New Yorker objavil udarno, prelomno, senzacionalno, zelo ganljivo reportažo o žrtvah hirošimske atomske bombe - Hersey je zelo podrobno in tudi zelo pikantno popisal grozo, ki so jo doživeli prebivalci Hirošime (kako jim je koža kar padala s teles ipd.). Članek so ponatisnili vsi vplivni časopisi - na radijski postaji ABC so ga brali štiri ure in pol. Brez reklam.

Mitizacija bombe

In to je bilo dovolj: Trumanova administracija je ugotovila, da ji nadzor nad percepcijo realnosti - okej, nad percepcijo mita o uporabi atomske bombe - uhaja iz rok, zato je morala hitro nekaj ukreniti. Morala je rešiti mit - in samo sebe, svoje apokaliptično, “nacistično” dejanje. Trumanovi možje so zato sklenili, da bodo objavili temeljni PR tekst - tekst, ki bo enkrat za vselej razpršil vse dvome in vse dezinformacije. Tekst, ki bo pojasnil, zakaj se je zgodilo to, kar se je zgodilo. Tekst, ki bo popisal težko, agonično, dramatično pot do odločitve za atomsko bombo. Z eno besedo: mitski in mitotvorni tekst, ki bo prezentiral “goro argumentov” in ljudi dokončno prepričal, da je bila uporaba atomske bombe nujna, da druge možnosti ni bilo in da je atomska bomba končala vojno. Toda pod tem magičnim tekstom so potrebovali podpis avtoritete - podpis človeka, ki mu nacija verjame in zaupa. Hja, potrebovali so Colina Powella. In ga našli v Henryju L. Stimsonu, Trumanovem vojnem ministru, ki je bil tedaj, ob koncu leta 1946, že bivši vojni minister.

Da so se “vsi predsednikovi možje” - vsi, ki so bili vpleteni v pakiranje politične odločitve za uporabo atomske bombe - zelo dobro zavedali “zgodovinskega” pomena tega teksta, te “gore argumentov”, je mogoče sklepati že po tem, da so se v produkcijo tega magičnega teksta vključili “vsi predsednikovi možje”, vsi atomski hardlinerji, vključno z generalom Lesliejem R. Grovesom, ki je v Los Alamosu vodil “projekt Manhattan”. Vsak je prispeval svoje “nujne elemente” - in tako so skupaj zložili elemente, ki tvorijo znani mit o uporabi atomske bombe. Mit o upravičenosti prvih dveh atomskih bomb.

* Atomska bomba je skrajšala vojno, ki bi sicer trajala še nekaj mesecev, morda celo do konca leta 1946.

* Alternative atomski bombi ni bilo - alternativa je bila le invazija na Japonsko, ki pa bi bila za mnoge ameriške vojake pogubna.

* Z atomsko bombo smo rešili več kot milijon ameriških vojakov, ki bi sicer - ob invaziji na Japonsko - umrli ali pa bili ranjeni.

* Ciljali smo vitalne vojaške objekte, ne pa civilistov. Hirošima in Nagasaki sta bila del japonskega vojnega pogona.

* Na dolgo in široko smo razpravljali o tem, ali naj atomsko bombo uporabimo ali ne, soočali smo argumente in jih skrbno tehtali, upoštevali smo priporočila in mnenja znanstvenikov, vse detajle smo preučili z vseh vidikov, tako socialnih in vojaških kot nacionalnih in internacionalnih - odločitev smo sprejeli absolutno premišljeno.

* Nepričakovana uporaba atomske bombe ni imela nobene zveze z dejstvom, da je SZ napovedala vključitev v vojno na Pacifiku in da so se skušali Japonci o vdaji pogajati s SZ.

* Razmišljali smo tudi o testni demonstraciji atomske bombe, ki naj bi Japonce prepričala v vdajo, a smo prišli do sklepa, da testna demonstracija ne bi bila dovolj realistična, praktična in prepričljiva: test v Alamogordu ni zagotavljal 100-odstotnega uspeha, na razpolago nismo imeli neomejene količine atomskih bomb, s temi, ki smo jih imeli na razpolago, pa smo morali zagotoviti maksimalen učinek, tako da si nismo mogli privoščiti, da bi potencialni uspešni testni demonstraciji - ob japonskem vztrajanju - sledila neuspešna uporaba v vojni.

* Ameriško konvencionalno bombardiranje Tokia, ki se je odvrtelo marca 1945, ni imelo nič manjšega efekta kot atomska bomba (100.000 mrtvih), pa se tedaj ni nihče zgražal.

* Atomska bomba je le eno izmed orožij - in nič več.

Članek, ki je povzel vse te mitske “fakte” in pod katerim je bil - po seriji srčnih infarktov - podpisan Stimson, je februarja 1947 objavila prestižna revija Harper's. V hipu je postal senzacija in bestseller, že v naslednjih dneh pa so ga delno ali v celoti ponatisnili praktično vsi ameriški mediji, od New York Timesa do Washington Posta, od Timea do Reader's Digesta. Ta evforična simultanka je bila skrbno tempirana - kot neke sorte propagandni blitzkrieg, kot orkestrirano pranje možganov. Jasno, članek so vsem medijem razposlali že nekaj dni pred objavo v reviji Harper's - saj veste, da so se lahko taktično in mentalno pripravili. In res, mediji so potem le patriotsko prikimali: Nobenega dvoma ni, da je bilo tako! To je definitivno poročilo! In tako je “gora dokazov” doživela popolno glorifikacijo. Atomska bomba je na lepem izgledala kot moralno orožje. Čast je bila rešena. Amerika je bila odrešena. Občutek krivde je izginil. Vse je bilo v redu. Kritiki so bili utišani. Dvomov ni bilo več. Realnost je bila spet udobna. Mit se je v hipu prijel. In ni se več odlepil.

Demitizacija bombe

Zdaj, po šestdesetih letih, še vedno stoji - skupaj z ameriško zastavo. In ironično, še vedno stoji, pa četudi so leta kasneje - v različnih obdobjih, pač sledeč relativno počasnemu tempu odpiranja tajnih arhivov, tudi osebnih, recimo Trumanovega dnevnika - vse te “fakte” in vso to “goro argumentov” povsem demitizirali.

* Trumanovi fantje niso preučili vseh vidikov, še najmanj vojaškega - general McArthur je za uporabo atomske bombe izvedel šele tik pred zdajci, general Eisenhower pa je Trumana zaman pozival, naj atomske bombe ne uporabi. Tudi peticijo atomskih znanstvenikov so ignorirali.

* Alternativ atomski bombi niso nikoli zares pretehtali, prej narobe - v glavnem so jih ignorirali.

* O kaki testni demonstraciji, ki bi Japoncem odprla oči, niso razmišljali.

* Da sta bila Hirošima in Nagasaki vitalna vojaška centra, ne drži, sploh pa atomski bombi nista zadeli vojaških baz in tovarn, ampak civiliste. Hirošima, v kateri je umrlo le 150 japonskih vojakov, je bila izbrana zato, ker je bila še nedotaknjena in ker je bil tako psihološki efekt večji, Nagasaki pa zato, ker se je zaradi slabega vremena nenadoma znašel na drugem mestu Trumanove “short liste”.

* Iz prestreženih telegramov je bilo jasno, da Japonska vojne nima namena nadaljevati, da je tik pred vdajo in da se kani po vdaji takoj umakniti z vseh okupiranih ozemelj.

* Sovjetov o atomski bombi niso obvestili zato, da bi presenetili in šokirali tudi njih, da bi jih torej spravili v podrejen položaj (nekateri trumanovci so celo mislili, da bi lahko SZ z atomsko bombo spremenili v demokracijo zahodnega tipa!). Še več, sovjetsko vključitev v vojno na Pacifiku so skušali čim bolj preložiti, obenem pa so pospešili izgradnjo atomske bombe. Ker so imeli atomsko bombo, niso več potrebovali Sovjetov, ki so se hoteli v vojno na Pacifiku vključiti sredi avgusta. Vojno je bilo treba končati, preden Sovjeti vkorakajo v Mandžurijo - ko bi Sovjeti enkrat vkorakali v Mandžurijo, bi bilo za atomsko bombo prepozno, predvsem pa njene uporabe ne bi mogli več upravičiti.

* Vedeli so, da se bo vojna verjetno končala že pred 1. septembrom, potemtakem že pred potencialno invazijo, in da se bo definitivno končala po sovjetski vključitvi v vojno na Pacifiku - prihod Rdeče armade bi bil za Japonsko pač prehud šok.

* Odločitev za uporabo atomske bombe je bila sprejeta med vračanjem s potsdamske konference, potemtakem še preden so Japonci 28. julija zavrnili potsdamsko proklamacijo. Še huje, Trumanovi fantje so imeli na začetku julija že kar vnaprej pripravljena sporočila za javnost, ki so se začenjala takole: “Pred dvema urama je ameriško letalo odvrglo atomsko bombo na...”

* Da so z atomsko bombo rešili “več kot milijon ameriških življenj”, je bila le propagandna špekulacija, s katero so skušali upravičiti uporabo atomske bombe. Kasneje so izračunali, da bi ob invaziji padlo le 20.000, največ 46.000 vojakov, Trumanovi fantje pa so v svojem času naračunali še manj padlih - 7.000, največ 16.000. No, Truman je naciji v različnih obdobjih serviral različne številke: na tisoče... četrt milijona... 300.000... 200.000... pol milijona... milijon... na milijone.

* In seveda, vedeli so, da Japonce v potsdamski proklamaciji moti le izraz “brezpogojna vdaja”, bolje rečeno, če bi Japonci dobili zagotovilo, da cesarja po vojni ne bodo odstavili, bi se takoj vdali. Toda ravno sredi potsdamske konference, ki je potekala julija, je dobil Truman sporočilo o uspešnem testiranju atomske bombe v Alamogordu, zato ni videl razloga za modifikacijo “brezpogojne vdaje”.

Ergo: če bi Truman pristal na to, da cesar ostane cesar, bi bilo vojne prej konec. Ker tega ni storil, je vojno umetno podaljšal. In ker jo je podaljšal zaradi atomske bombe, ne moremo reči, da je atomska bomba vojno skrajšala, ampak da jo je kvečjemu podaljšala, na kar je že leta 1973 opozoril zgodovinar Martin Sherwin, kasneje pa so mu pritrdili tudi drugi, recimo Gar Alperovitz v monumentalni študiji Odločitev za uporabo atomske bombe (1995). Atomska bomba torej vojne ni končala, ampak je sam konec vojne le preložila, s čimer se je kakopak pomnožilo tudi število žrtev. In to dvakrat - zaradi umetno podaljšane vojne in zaradi dveh atomskih vojn. Kot bi rekel Shakespeare: Neumnosti rojevajo neskončne tragedije.