Sled v vetru

Če si lahko zamislite kraj po jedrskem napadu, bi bil morda na las podoben nekdanjim rudniškim objektom, razporejenim po hribu nad trboveljsko železniško postajo. Občutek spokojnosti ob koncu sveta, ki ga v človeku zbudijo ostanki zgradb, pogreznjenih v blato, bi bil nadvse resničen, če tišine ne bi prekinjal glasen in radoživ pasji lajež. Ob nekaj ravnodušnih zlatih prinašalcih so drugi psi, privezani na razdalji enega ali dveh metrov, kazali znake nestrpnosti - kot da bi jim vrgli žogico in jih potem pozabili odvezati. "Ti psi morajo lajati," je pripomnil zraven stoječi udeleženec 12. poletnega tabora za usposabljanje reševalnih psov in vodnikov.

Zanimivo, prva akcija reševalnega psa v Sloveniji je bila opisana pred dvaindvajsetimi leti v rudniku Hrastnik, kjer je blato zalilo skupino rudarjev na globini 450 metrov. Psička je po enournem spustu v rudniške globine nakazala truplo, čeprav je bilo zasuto z dvema metroma materiala. In glej, mednarodni tabor je potekal prav nedaleč stran od tega rudnika. Sto sedeminosemdeset vodnikov z najmanj toliko psi - kajti mnogi pasji spremljevalci so imeli ob sebi po dva ljubljenčka - se je nastanilo v šotorih na območju Sekcije za reševalne pse Zagorje ob Savi. Opuščeni rudniški objekti pa so bili eno od 25 prizorišč, kjer so vadili vodniki iz Italije, Avstrije in drugih evropskih držav.

Na finto

Torej morajo ti psi oboževati lajanje, kajti z vztrajnim laježem nakazujejo najdenega - bodisi v ruševinah, pod snegom ali izgubljenega na prostem. Navaditi psa lajati pa je lahko cela znanost, posebej še, če je pes bolj "tih". "Moj pes se je na lajanje navajal vse leto," je dejal Stanko Škrabar, ki se z reševalnimi psi ukvarja že enajst let. Najprej psa navajajo, da išče osebo, ki miruje, in se pri tem ne meni za vse tiste, ki ob iskanju niso pri miru. "Mirujoča oseba obdaruje psa s hrano ali mu ponuja igračko. Na začetku psi vidijo, kje je marker skrit, sčasoma je treba ovire okrepiti. Recimo z zasipavanjem - da pes začne iskati z nosom in ne z vidom."

Napačno bi bilo misliti, da pes izgubljeno osebo išče po sledi, saj te recimo v ruševinah po potresu niti ni. Pogrešano ali zasuto osebo psi iščejo po vonju, ki ga prenese veter. "To so delci, ki jih ustvarjamo z dihanjem in drugimi dejavnostmi. Vonj se širi navzgor in spet pada dol, lahko ga odnaša veter ..."

Miran Tišlar, ki ima dva psa in se z reševanjem ukvarja že od leta 1988, je pripomnil, da pes ne išče človeka, ker se mu ta smili. "Pes je lovec - igrača je zanj plen. Naskok pomeni napad, stresanje ubijanje. Zato je pri motivaciji psa pomembno ne le to, da najde osebo, ampak tudi to, kaj se s psom zgodi potem." Da je primerno nagrajen in se počuti kot zmagovalec. "Če pa preveč zraste, bo začel gristi, kar tudi ni v redu. Pravzaprav psa vse življenje 'mečemo na finto'."

Tako se je po zapuščeni stavbi, polni lukenj v tleh, od časa do časa odpravil pes, ki je za stebri in odlomljenimi kosi sten iskal skritega mirujočega človeka - ti so tudi vodniki in se za vajo menjajo med sabo. Drugi pasji kolegi so psa v akciji spremljali z zavistnimi pogledi. Pri pasjem junaku pa se zaradi intenzivnega veselja niti ni vedelo, ali pes maha z repom ali rep s psom. Pri tem so nekateri za odhod v akcijo odnik skakal po vseh štirih in s tem poskušal i ne vedelo ali pes maha z repom ali rep s psom. pes ne išče človeka, ker se mu spotrebovali le ukaz, pred drugimi pa so morali vodniki skakati po vseh štirih in jih s tem poskušali čim bolj motivirati.

Pri starem, že skoraj porušenem mlinu na obrobju Zagorja ob Savi so vadili predvsem mlajši psi. "Najprej sem pojasnila, kako se išče na ruševini, da se je treba zavedati nevarnosti, kot so plinska in električna napeljava itd.," je dejala Jana Graberski, vodja usposabljanja na tej lokaciji, "imeti moraš predstavo o stavbi, da ne divjaš naokrog kot zmedena kura in ob tem ne pozabiš pogledati okoli stavbe. Dogaja se, da ponesrečenec leži nekaj metrov stran od stavbe, reševalci pa ga ne najdejo."

Veliko so se ukvarjali s samostojnostjo psov. "Največja težava v naši skupini je, da ne morejo delati brez vodnika. Pes pa mora biti samostojen, kajti v resničnem življenju je lahko vodnik pretežak za kakšno streho, mogoče bodo morali psa dvigniti drugi ljudje." Zato morajo biti reševalni psi zaupljivi do ljudi. "Reševalni pes ne sme imeti slabih izkušenj z ljudmi. Biti mora odprt," je poudarila Jana, ki ima upokojeno zlato prinašalko in aktivnega belgijskega ovčarja, "zato tukaj poskušamo predstaviti človeka v boljši luči."

Zanjo je vsak pes drugačen. "Ko vidiš starejšega psa, ki že veliko časa dela z vodnikom, prav začutiš, kako sta usklajena. Potem pa se pes postara in se z novim psom začneš učiti na novo in spoznavati mogoče povsem drug značaj, navajaš se na drugačen temperament. Tako se nikoli ne naučiš do konca." Dober vodnik že po laježu psa ve, ali ta laja, ker je naletel na ježa ali ker je našel pogrešano osebo. "Vse življenje so kot majhni otroci, tako da se moraš z njimi igrati tudi, ko so stari."

Vonjave

V Sloveniji je od 160 do 170 evidentiranih reševalnih psov, od tega jih je 90 aktivnih. Poleg tega, da pes ne sme biti ne prevelik ne premajhen, ne sme biti niti malo agresiven do ljudi in do drugih psov. Reševanje je vselej timsko delo, posebej ko se v koloni išče na odprtem terenu. "Pred tremi leti je 22 vodnikov odšlo v akcijo v okolici Sežane, prepričanih, da je iskana oseba že mrtva," je dejal predsednik zagorskega društva reševalnih psov Alojzij Klančišar. "Po enournem iskanju v trnju v gozdu smo pogrešano našli živo. To je bila velika spodbuda. Sploh če pomislimo, da zaradi nizkih temperatur še ene noči pogrešana ne bi preživela." Po mnenju Alojzija Klančišarja, ki že pet let opravlja tudi funkcijo operativnega vodje državne intervencijske enote za iskanje pogrešanih oseb, še tako usposobljenega vodnika prizadene, ko najde mrtvega otroka. "Ko gre za mednarodno pomoč, smo dogovorjeni, da gremo največ tisoč kilometrov stran. Sicer se izgublja čas, saj za to nimamo letala, kakor je to urejeno v drugih državah."

Enota za interventne reševalne akcije je v tujini sodelovala pri iskanju pogrešanih ob potresu v Egiptu leta 1992 in dvakrat po katastrofalnem potresu v Turčiji leta 1999. "Prvič je bilo neznosno," je povedal Stanko Škrabar, ki je na letošnjem taboru opravljal delo tehničnega vodje, v Turčiji pa je bil obakrat: avgusta in novembra. "Avgusta je bilo neznosno zaradi vročine in smradu, ki ga naši psi niso vajeni. Ker nihče ni bil pripravljen na potres takih razsežnosti, je bilo ljudi premalo in so nas kar trgali." Novembra je bil obseg dela manjši, temperature znosnejše, ljudi pa preveč. "Naši psi niso navajeni iskati mrličev, kajti naši markerji so vedno žive osebe. V Turčiji pa so se ti različni vonji zelo mešali, tako smo začeli kopati in ob mrtvi mami našli živega otroka."

Ali obstajajo podatki, koliko ljudi je bilo tedaj rešenih? "Uradnih podatkov za slovensko ekipo ni bilo, kajti potem ko je pes nakazal lokacijo, je šla ekipa naprej in ni bilo časa za preverjanje informacij."

Škrabarju se zdi, da je treba pri sebi razčistiti, da ob iskanju lahko naletiš na razpadajoče ali raztrgano truplo: "Če tega vodnik ne prenaša, naj tega pač ne počne." Miran Tišlar je takrat, ko koga najde, četudi je človek mrtev, zmeraj soglasen s psom, torej vesel: "Ko najdeš, padeš v psihologijo psa in ne misliš na svojce. Kajti pes še zmeraj čaka, da mu daš žogo, in če mu je ne daš, lahko izgubi motivacijo. Predvsem mlad pes lahko neha delati."

Dobro so se vodniki in psi izkazali v aprilski rudniški nesreči v Hrastniku leta 2001, kjer so psi na globini 382 metrov nezmotljivo nakazali lokacije treh z muljem zalitih rudarjev. Malo težje pa je bilo delo na posledicah plazu v Logu pod Mangartom, kjer je delala tudi Jana Graberski: "Tam smo hitro ugotovili, da gre zares, kajti rekli so, če bo alarm, beži."

Ob tem je treba povedati, da je delo vodnikov prostovoljno in neplačano; kako si vodniki čas, ki ga potrebujejo za akcije, izborijo v svojih rednih službah, je pravzaprav njihova stvar. Zato si najpogosteje vzamejo dopust ali delajo nadure. "Ko enkrat začneš, postaneš privrženec in ne moreš odnehati," je to, kako konjiček postaja način življenja, razložil Stanko Škrabar. Drugače enostavno ne bi šlo, saj mora vodnik, preden sploh začne vaditi s psom, opraviti sedem teoretičnih izpitov: nevarnosti v gorah, vrvna tehnika, prva pomoč psu, prva pomoč ponesrečencu ... Poleg tega se znanje preverja vsako leto, da o najmanj dveh urah treninga na dan niti ne govorimo. In kaj jih žene v to? "Mi že vemo, zdaj pa ti to povej," se je Jana obrnila proti Miranu Tišlarju. "Zagotovo obstaja nagnjenje, da pomagamo. Poleg tega imamo tukaj odlično druščino ljudi, ki si res zaupamo, saj drugače ne bi zmogli. Veliko dobiš nazaj. Enostavno je to v vsakem reševalcu."

Kaj pa slovenska raven usposobljenosti? Na tretjem svetovnem prvenstvu mednarodne organizacije reševalnih psov IRO v Berlinu leta 1997 je eden od slovenskih vodnikov zasedel tretje mesto, slovenska ekipa pa se je uvrstila na peto mesto. "Mislim, da bistveno boljših rezultatov kot mi v tujini ne dosegajo. Mogoče imajo nekateri na tujem več sponzorjev in zato večjo finančno podporo."