Iskanje Evrope

Novica sama po sebi za javnost izven Hrvaške ne bi bila tako zanimiva, če ne bi omenili, da je Petrač, ki ga je na zahtevo Hrvaške iskal tudi mednarodni Interpol, tesno povezan s pobeglim hrvaškim generalom Antejem Gotovino. Petrač je že več kot leto dni na begu zaradi sodelovanja pri ugrabitvi sina hrvaškega generala Vladimira Zagorca. S tem v zvezi so že pred časom priprli in obsodili Petračevega sina Novico. Hrvoja Petrača, ki so ga v odsotnosti obsodili na 6 let zapora, so v minulih letih večkrat omenjali kot "šefa vseh šefov" hrvaškega kriminala.

Videti je, da je Hrvoje Petrač v preteklih letih storil dve ključni napaki. Prva je bila, da se je povezal s krogom pobeglega generala Anteja Gotovine in mu po trditvah poznavalcev razmer in obveščevalnih služb pomagal z organizacijo finančne pomoči. Zaradi tega so mu nedavno zaprli igralnico v osrednjem zagrebškem hotelu Sheraton. Druga napaka je bila vpletenost v ugrabitev sina generala Vladimirja Zagorca. General Zagorec je bil v času vojne na Hrvaškem glavni logistik za nabavo orožja, ki ga je Hrvaška kupovala prek podjetja Alan, ki je bilo v lasti obrambnega ministrstva. Dobro poučeni v Zagrebu vedo povedati, da naj bi se Petrač poleg različnih sumljivih poslov, med katerimi naj bi izstopala nezakonita trgovina s cigaretami, bavil tudi s trgovanjem z orožjem. V to trgovino naj bi bilo vpleteno tudi podjetje iz Izraela.

Aretacija v Igumenici

Petrač se je na zadnjo pot z ladjo odpravil iz Izraela, kjer se je dalj časa skrival. Tam naj bi ga odkrila ameriška obveščevalna služba. Vendar se Izrael po nepotrjenih podatkih na zahtevo Hrvaške po izročitvi Petrača ni odzval. V povezavi s tem se omenja krog pomembnih in bogatih podjetnikov iz Zadra in njegove okolice, ki na Hrvaškem finančno podpirajo beg Gotovine. Med njimi omenjajo tudi podjetnika, ki je skupaj z izraelskim podjetjem v okolici Zadra odprl center zaprtega tipa za urjenje komandosov in specialne policije.

Hrvoja Petrača naj bi izsledili britanski obveščevalci na ladji v pristanišču na Cipru, od koder so ga spremljali do grškega pristanišča Patras, kjer so ga "prevzeli" grški obveščevalci. Ti so prijetje Petrača v Igumenici prepustili obalni straži. Petrač naj bi bil namenjen v Ancono. Čeprav je v članicah EU za Petračem objavljena Interpolova mednarodna tiralica. Mimogrede, v Zagrebu pravijo, da se že dalj časa dogaja, da slovenska policija na cestnem mejnem prehodu na Bregani ali Gruškovju zavrača turške državljane na začasnem delu v Nemčiji, ki po mnenju slovenske policije nimajo urejenih dokumentov. Regionalni center nemškega ADAC v Zagrebu svoje člane, sicer Turke na začasnem delu v Nemčiji, v takih primerih usmerja na trajekt, ki vozi med Zadrom in Ancono. Doslej naj ne bi v Anconi zavrnili še nobenega takega turškega državljana.

Hrvoja Petrača so v Igumenici prijeli s ponarejenim hrvaškim potnim listom. To je bil eden izmed 300 hrvaških potnih listov, ki so jih v še do sedaj nepojasnjenih okoliščinah pred leti ukradli s hrvaškega konzulata v Mostarju. S tam ukradenim hrvaškim potnim listom so prijeli tudi domnevnega morilca srbskega premiera Zorana Đinđića, znanega pod imenom Legija, sicer šefa Miloševićevih rdečih baretk. V Srbiji se je domnevno nekaj čas skrival tudi Hrvoje Petrač, vsekakor pa je bil tam Ivica Mateković, ki ga je hrvaška policija pred nekaj dnevi ujela v zagrebškem predmestju. Že dalj časa so ga iskali zaradi sodelovanja pri že omenjenih ugrabitvah.

Sicer pa je priprti Petrač prvič "izginil" iz Hrvaške marca leta 2001. Le nekaj dni po uboju enega izmed šefov zagrebške mafije Vjekoslava Sliška na Cvjetnem trgu v samem centru Zagreba. Čeprav ga uradno nikoli niso povezovali s tem in v zvezi s tem umorom za njim tudi niso izdali tiralice, se je Petrač vrnil na Hrvaško šele po letu in pol. Na zaslišanju je zatrjeval, da je bil na zdravljenju v Turčiji. Priče naj bi Petrača v tem času videvale vsepovsod, samo v Turčiji ne. Tudi v mondenem sredozemskem mestu, ki velja za davčni raj v Evropi. Tam naj bi se po obali sprehajal z znanim zagrebškim novinarjem in lastnikom tednika, ki je med drugim zaslovel z objavo intervjuja z generalom Gotovino na "neznanem mestu". Obstajajo informacije, da je o nameri, da opravi intervju z Gotovino, seznanil predsednika Mesića že nekaj dni pred tem. Omenjeni novinar tudi sedaj ne skriva, da je osebni Petračev prijatelj.

Britanski zaplet

V krog prijateljev tega novinarja in lastnika tednika sodi tudi Željko Bagić, ki je bil dalj časa svetovalec za varnost v uradu hrvaškega predsednika Stipeta Mesića. Mesića, ki se je proslavil tudi z znano izjavo, da bi povabil na kavo v svoj urad na Pantovčaku tudi generala Gotovino, ni motilo dejstvo, da se je Bagić videval tudi s Petračem. Po Bagićevem pojasnilu naj bi šlo zgolj za obiske, povezane s tem, da sta bila v intimni zvezi Bagićeva hčerka in Petračev sin. Mesić naj ne bi niti dobro vedel, kdo je Petrač, pa se mu je zgodilo, da se je udeležil partija, kjer je bil gost tudi Petrač. Mesića Bagićevo druženje s Petračem niti ni motilo, motilo pa je nekatere članice EU, ki so dosegle, da so Bagiću prepovedali vstop v EU. To je Mesića končno pripeljalo do tega, da je Bagić odstopil s svojega položaja v uradu predsednika države. Prepoved vstopa v Veliko Britanijo pa je dobil tudi že omenjeni novinar in lastnik zagrebškega tednika. In to ne zaradi namigovanja, da je s pobeglim Gotovino opravil intervju sredi Londona, pač pa zaradi objave tajne dokumentacije o pomoči britanske tajne službe Hrvaški pri lovu na generala Gotovino.

V začetku leta 2003 je hrvaški veleposlanik v Londonu poslal v Zagreb zaupno noto, v kateri poroča o svojih razgovorih z nekaterimi britanskimi diplomati. Ti naj bi Hrvaški ponudili pomoč pri iskanju Gotovine v zameno za podporo pri hrvaških prizadevanjih glede povezovanja z EU. London je tako izrazil pripravljenost, da pozabi na Račanovo sprenevedanje pri priprtju generala Bobetka, ki je bil tudi na seznamu haaških obtožencev. 5. marca je bil v prostorih hrvaške vlade organiziran sestanek med Ivico Račanom in takratnim ravnateljem hrvaške policije Rankom Ostojićem na eni strani ter takratnim britanskim veleposlanikom na Hrvaškem Nicholasom Jarrodom, skrivnostnim "gospodom Boydom" in še enim neimenovanim britanskim uslužbencem na drugi strani. V kratkem zapisniku na eni strani in pol sta se hrvaška in britanska stran dogovorili o sodelovanju pri iskanju Gotovine.

Nekaj dni pozneje je Ranko Ostojić izdal tajni ukaz o izvedbi akcije "Cash", katere cilj je bil izslediti Gotovino. Oblikovana je bila skupina, ki je bila pod neposrednim poveljstvom Ostojića in je delovala v povezavi s skupino britanskih obveščevalcev MI 6, ki so prišli na Hrvaško. Gotovino so iskali na območju Donjega Lapca in Srba na Hrvaškem ter Drvarja in Bosanskega Grahova v BiH. Rezultati tega iskanja niso prinesli konkretnih dokazov o navzočnosti Gotovine na tem območju. Ostojić je haaški tožilki Carli Del Ponte celo uspel dokazati, da se eden izmed njenih ključnih dokazov o navzočnosti Gotovine na Hrvaškem nanaša na leto in pol staro informacijo, kar je tožilka tudi sprejela. Sodelovanje med hrvaško in britansko tajno službo se je končalo neslavno. Že omenjeni hrvaški novinar je v svojem tedniku objavil zaupne dokumente z imeni in slikami britanskih obveščevalcev, za povrh pa so Britancem pred nekim hotelom v Zagrebu zažgali kombi z aparati za prisluškovanje in sledenje. Krivcev niso našli, britanski obveščevalci pa so odšli iz Hrvaške.

Francoski molk

Znano je, da je general HV Gotovina sodeloval v vojni na Hrvaškem. Znano je tudi, da je bil član tujske legije. Nekoliko manj pa je znano, da je po izstopu iz tujske legije leta 1978, ko je dobil tudi francosko državljanstvo, sodeloval v nekaterih zelo dvomljivih zadevah. Sprva je sodeloval s podjetjem Comex, ki je bilo specializirano za varovanje in zaščito in je bilo tesno povezano s francosko vojsko. Sočasno se je povezal z ilegalnimi vojnimi skupinami francoskega radikalnega desničarja Jeana Marie Le Pena. Konkretno, z VHP Security, za katero so trdili, da je podaljšana roka Državljanske akcije (SAC), tajne organizacije, ki je bila ustanovljena leta 1959. S to druščino je Gotovina služboval v Argentini, Paragvaju, Turčiji in Grčiji. Kot inštruktor komandos je deloval tudi v Gvatemali in Kolumbiji. Zaradi sodelovanja pri politično motivirani ugrabitvi francoskega sindikalista ter sodelovanja pri ropu nakita, vrednega takratnih dva milijona frankov, je bila za njim v Franciji izdana tiralica. Zaradi ropa naj bi pozneje Gotovina tudi odsedel dve leti v zaporu. Po navedbah novinarja Le Monda Piotra Smolarja naj bi bil Gotovina v zaporu štiri leta.

Na Hrvaško se je Ante Gotovina vrnil leta 1991, potem ko je v Argentini od tam živečih Hrvatov slišal za vojno na Hrvaškem. Od samega prihoda na Hrvaško je bil Gotovina pod neposredno zaščito in poveljstvom Gojka Šuška, poznejšega obrambnega ministra ter prav tako emigranta povratnika iz Kanade. Maja 2001 je haaška tožilka Del Pontejeva izdala za generala Gotovino nalog za pripor, ki ga v strahu pred nemiri takratni predsednik vlade Ivica Račan ni realiziral. Tako je Gotovina pozno poleti leta 2001 izginil. Zelo verjetno se je sprva skrival na Hrvaškem in zelo verjetno, da ga ni več tam. Po nepotrjenih vesteh naj bi ameriška CIA, ki je tudi sodelovala pri priprtju Petrača, Gotovino locirala v eni izmed frankofonskih držav v Južni Ameriki. Vsekakor je leta 1983 Ante Gotovina dalj časa živel v Gvatemali, kjer se je poročil z domačinko Ximenu, s katero ima enega otroka. Le mesec dni pred pobegom iz Hrvaške je Gotovina na francoskem veleposlaništvu v Zagrebu podaljšal francoski potni list. Tega, kakor tudi vprašanja, kako so Gotovini lahko podaljšali potni list ob še vedno veljavni francoski tiralici za Gotovino, francosko veleposlaništvo nikoli ni želelo komentirati. Tiralica za Gotovino se je nanašala na sodbo pariškega visokega sodišča z 6. decembra 1995 v zvezi z izsiljevanjem 6 milijonov takratnih frankov sedem let pred tem.

Pot v Haag

In kaj vse to pomeni za odnos Carla Del Ponte-Hrvaška-EU? Haaška tožilka v nobenem primeru ne more popustiti pred pregonom in zahtevo za izročitvijo Gotovine. K temu je ne zavezuje samo formalna obtožnica, temveč tudi pritisk na Srbijo in Črno goro zaradi izročitve Mladića in Karađića. Pritisk se še dodatno povečuje, ker na eni strani Srbija očitno izigrava Haag glede izročitve Mladića. Na drugi strani pa ga stopnjuje tudi dejstvo, da se rok za delovanje mednarodnega sodišča v Haagu počasi izteka in izteka se zlasti finančna podpora temu sodišču, katerega delovanje stane na leto več kot milijon dolarjev.

Hrvaška je v tej zgodbi seveda zavezana svoji želji, da čim prej začne pogajanja z EU. Tudi EU je bila temu do nedavna zelo naklonjena, če izvzamemo problem Gotovina. Spomnimo se samo vrhunskega srečanja EU v Zagrebu leta 2000 in vrha EU v Solunu leta 2003 in tam sprejete strategije za zahodni Balkan. Ta je predvidevala postopno, a odločno približevanje vseh držav v regiji EU. Danes je perspektiva za vse te države sorazmerno slaba, vsekakor slabša, kot je kazalo leta 2003. Problem ni samo v državah Zahodnega Balkana, pač pa tudi v sami EU in njenih članicah. V teh razmerah si EU lahko privošči tako upočasnitev priključevanja Hrvaške kot začetek njenih pogajanj z EU. Toliko bolj, če razlogi ležijo ne samo v članicah EU, pač pa tudi v neizpolnjevanju Hrvaške glede sodelovanja s sodiščem v Haagu, pa čeprav vsaj formalno samo glede Gotovine.

V resnici bi morala Hrvaška že zdavnaj pokazati, kaj vsebinsko dela in ukrepa glede Gotovine, ne pa da ji je dovolj bolj ali manj uspešen PR, hkrati pa se zanaša na podporo držav v sosedstvu, ki Hrvaško podpirajo iz strateških, političnih in gospodarskih razlogov. Vendar je vprašanje, ali prijetje Petrača to situacijo pomembno spreminja.