Učenci teroristi

Protesti ob zaprtju arabske šole v Milanu

"Hočemo svojo šolo," piše na lepenki, ki jo v rokah držijo tri mlade Milančanke egipčanskega rodu. Že nekaj dni se namreč v ulici Quaranta v milanski četrti Ripamonti vsako jutro ponavlja enak prizor: skupina otrok, njihovih staršev in učiteljev poseda pred stavbo, v kateri je minulih pet let potekal pouk v arabskem in italijanskem jeziku. Lani ga je obiskovalo okrog petsto otrok. Protestirajo proti oblastem, ki so šolo prve dni septembra zaprle. Uradno zato, ker je njena notranjost v slabem stanju in torej za otroke neprimerna. V Italiji pa je marsikdo prepričan, da je treba razloge iskati drugje.

Egipčan Emad stoji na pločniku v družbi svojih treh otrok, ki so še lani obiskovali dvojezično šolo: "Ta stavba je res premajhna. V njej je bilo prostora za dvesto petdeset otrok, ne pa za petsto. Vzroki, ki so spodbudili zaprtje, pa so politične narave. Oblasti so jo pač želele zapreti, drugače si ne morem razlagati tega, da so nam najprej obljubile veliko prazno šolo, v katero bi se lahko vselili, potem pa ponudbo umaknile!"

Starši in učitelji, ki se zbirajo pred nekdanjo šolo, so prepričani, da morajo protest nadaljevati. Resnici na ljubo se njihovi razlogi za vztrajanje zdijo tehtni: "V naši šoli so otroci delali po dveh šolskih programih, italijanskem in egiptovskem. Spoznali so dva jezika in dve kulturi. Ob koncu srednje šole so zato opravljali dvojne izpite, na egiptovskem konzulatu in na italijanski državni srednji šoli, ter dobili v roke dve spričevali: eno je veljalo v Italiji, drugo pa v vseh arabskih državah," pripoveduje Fatma v brezhibni italijanščini. Nasmejana učiteljica ima za sabo zanimivo življenjsko zgodbo. "Moji starši so Egipčani, v Milano pa smo prišli, ko sem bila stara eno leto. Danes mi je žal, da nisem tudi sama obiskovala arabskih šol, zato pa morda celo bolje razumem, kako pomembna je njihova vloga. Izobraževala sem se v italijanskih državnih šolah, ki nimajo česa zavidati drugim šolam, so pa vseeno izključno italijanske. Arabski jezik sem lahko poslušala in govorila samo doma. Žal pa to ni dovolj; če bi se morala danes vrniti v Egipt, bi imela težave pri sporazumevanju, prebiranju arabskih napisov, skratka, bila bi nekoliko hendikepirana. Učenci, ki so obiskovali dvojezično šolo, so prav gotovo bogatejši, njihovo 'dvojno znanje' je dodatna vrednost. Zato sem tako navezana na to šolo, zato sem v njej kot prostovoljka poučevala italijanščino."

Na pločniku pred zaprto šolo se v družbi kolegic zadržuje tudi Manal. V zdaj zaprti šoli je deset let poučevala arabski jezik. "Pouk je vsak dan potekal tri ure v italijanskem in tri ure v arabskem jeziku, učenci pa so bili ločeni tudi po spolu. Vsak letnik je imel torej dva oddelka. Arabski program je bil podoben tistemu, ki ga morajo izvajati šole v Egiptu, to pa zato, ker je egiptovska diploma veljavna v vseh arabskih državah. Najbrž je to še posledica obdobja, ko so učitelji iz Egipta hodili v druge arabske države in širili pismenost ter znanje med bolj zaostalimi arabskimi narodi ..."

Marsikdo meni, da je škandal, povezan z arabsko šolo, posledica nestrpnosti, ki se je okrepila po terorističnih napadih v New Yorku, Madridu, Londonu. Iz Italije je bilo izgnanih že nekaj priseljencev - med njimi je bil tudi torinski imam Bouriqui Bouchta -, ki so jih oblasti dolžile širjenja nestrpnosti, podpiranja mednarodnega terorizma ali delovanja, ki bi lahko ogrozilo varnost države. Večinoma pa je šlo za zelo splošne obtožbe, ki morda več kot o ogrožanju državne varnosti povedo o ogrožanju svobode izražanja ... "Žal zaradi nekaterih ljudi, ki delajo neumnosti, trpimo vsi," pravi Emad. Učiteljica Fatma pa meni: "Mislim, da je razumljivo, da se človek boji neznanega, tistega, česar ne pozna. Zato danes Arabci in islam zbujajo strah. Ne verjamem pa tistim italijanskim politikom, ki trdijo, da smo v naši dvojezični šoli vzgajali male teroriste. Arabski otroci so morda nekoliko bolj živahni, teroristi pa že niso. Vsekakor ne vem, ali je treba razloge za zaprtje iskati v nenaklonjenem ozračju, to ve samo Bog oziroma samo Alah. Le on zna gledati v srca ljudi ..."

Zgodbe o italijansko-arabski dvojezični šoli za zdaj še ni konec. Učenci in njihove družine trdijo, da bodo vztrajali, vse dokler je ne bodo ponovno odprli. Ponudbe milanske občinske uprave, ki je učencem obljubila tri ure arabščine na teden, če se bodo vpisali v državno šolo, ni sprejel nobeden od protestnikov. Zdaj so se o šoli z ulice Quaranta razpisali časopisi, razprava pa je prišla tudi na dnevni red rimskega parlamenta. Notranji minister Giuseppe Pisanu je med razpravo dejal, da je bila šola preprosto "ilegalna". Vprašanje (i)legalnosti pa je nekoliko bolj zapleteno in, kot se za Italijo spodobi, tudi nejasno. Na Apeninskem polotoku obstaja namreč možnost tako imenovanega režima očetovske oziroma družinske vzgoje, to pomeni, da imajo družine pravico same poskrbeti za vzgojo in izobraževanje otrok, državna šola pa naj bi ob koncu vsakega leta preverila njihovo znanje. Otroke lahko torej starši učijo doma ali pa jih pošljejo v šole, ki jih sami organizirajo. Milanska dvojezična šola bi lahko spadala v to kategorijo izobraževalnih ustanov. Kaj naj bi bilo v tem ilegalnega, ostaja skrivnost. Res pa je, da bi, če bi želela postati uradno priznana oziroma "parificirana" šola, morala dokazati ustreznost svojih prostorov in usposobljenost učiteljev ter dosledno izvajati posebne programe, ki jih pripravlja ministrstvo. Njena spričevala pa bi imela enako veljavo kot spričevala državnih javnih šol, to pomeni, da učencem ne bi bilo več treba opravljati izpitov na državnih šolah. To pot je v preteklosti že prehodila marsikatera zasebna ustanova, med drugimi tudi slovensko-italijanska šola v Špetru (Videm). Prizadevanja Beneških Slovencev so bila uspešna: danes je dvojezični zavod v Špetru uradno priznan. Bo isto uspelo tudi milanski arabski skupnosti? Za zdaj ji je uspelo pritegniti pozornost italijanskih medijev in politike, to pa je precejšen uspeh.