Gregor Cerar

5. 10. 2005  |  Mladina 40  |  Družba

Priročnik za cyber disidente

Pariška organizacija Novinarji brez meja je objavila priročnik, kako se izogniti cenzuri in drugim podobnim tegobam, ki grozijo svobodi na internetu

© Tomo Lavrič

Internet kot še vedno razmeroma svoboden medij je trn v peti številnim totalitarnim ali sorodnim režimom, ki ne marajo pretirane kritike na svoj račun. Hkrati je tudi sredstvo, kjer je najlažje objavljati kritične misli in širiti resnico, kaj se v resnici dogaja znotraj ostalemu svetu precej zaprtih držav. Toda zaradi tega so za zapahi končali že številni internetni ali protirežimski aktivisti. Organizacija Novinarji brez meja (Journalist Without Borders), združenje s sedežem v Parizu, ki se bori za pravice novinarjev po svetu, predvsem tam, kjer jim strežejo po življenju ali svobodi, je na svojo spletni strani v več jezikih izdala poseben priročnik The Handbook for Bloggers and Cyber-dissidents z napotki za internetne novinarje, na katere prežijo največje nevarnosti. Njegovo izdajo je sponzorirala tudi francoska vlada.

Najbolj priljubljeno sredstvo za objavo drugačnega mišljenja, kot ga predpisujejo oblastniki, so blogi, nekakšni internetni dnevniki. Gre za spletne strani, na katerih lahko uporabniki objavljajo svoje literarne izlive, dnevnike, novice ... vedno bolj popularni pa so tudi blogi, ki so opremljeni tako z avdio kot video vsebino. Blogi so po mnenju Novinarjev brez meja v nekaterih državah edini pravi neodvisni mediji oziroma so blogerji edini neodvisni novinarji, saj so drugi mediji pod vladnim nadzorom in podvrženi neprestani cenzuri. Priročnik, 87 strani obsegajoča knjižica, naj bi jim svetoval, kako se lahko ognejo državni cenzuri ali ostanejo anonimni, tako da jim organi pregona ne morejo stopiti na prste.

Svetovni prvak internetne cenzure je Kitajska. Njeni oblastniki so namreč že pred časom ugotovili, da je tehnološki napredek države nemogoč brez interneta. Zato je treba vzpostaviti cenzuro in Kitajci so pri tem zelo uspešni. Zasluga gre milijonom dolarjev, vloženim v najbolj sofisticirano opremo za filtiranje in blokado dostopa do vsebin, kot so Falung Gong, svobodni Tibet, neodvisnost Tajvana ali svobodne in demokratične volitve. Po navajanju priročnika je kitajska cyber policija zelo dobro usposobljena in je recimo sposobna v pol ure z internetnega foruma zbrisati za kitajske slehernike neprimerno vsebino. To jim uspeva predvsem po zaslugi opreme, ki jim jo zagotavljajo najbolj znana ameriška tehnološka podjetja. Denar ne smrdi, Kitajska pa je pa tržišče z več kot 100 milijoni internetnih uporabnikov. Pred kitajskimi oblastmi pa so pokleknili tudi največji internetni iskalniki, kot sta MSN in Yahoo, ki sta na zahtevo Kitajske svoj iskalnik, namenjen Kitajcem, priredila tako, da so odstranili vso sporno vsebino. Podobnih držav je še nekaj, recimo Iran, Tunizija, Vietnam, Savdska Arabija ... Kuba pa se je internetne cenzure lotila na svoj, precej bolj preprost način. Dostop do interneta, pa še ta je precej sfilitriran, imajo le redki izbranci.

Priročnik za cyber disidente bralca najprej seznani s tem, kaj je sploh blog, kako ga vzpostaviti, katero blogovsko spletišče je najprimernejše ali s kakšno programsko opremo si pomagaš pri ustvarjanju. Hkrati pa bodoče cyber novinarje opozarjajo na temeljne novinarske vrednote, da morajo biti pri svojem delovanju neodvisni, jasni, pošteni in natančni. S svojimi nasveti in izkušnjami, kako in kaj, svetuje nekaj menda priznanih cyber novinarjev. Še najbolj so zanimive izkušnje bahrainskega blogerja, ki pripoveduje, da so blogi praktično edina prava opozicija oblastem, saj so uredniki časopisov preveč ustrahovani, da bi kritizirali oblast. Nekaj urednikov spletnih strani z vsebino, ki ni bila po volji oblastnikom, so zaprli, vest o tem pa se je po svetu razširila prav prek blogov. Iranski avtor poudarja, da so blogi praktično edini medij, kjer avtorji, tudi pesniki in pisatelji, lahko svobodno (če jih ne razkrinkajo) objavljajo svoja dela. Sicer morajo pridobiti dovoljenje oblastnikov.

V izogib pregonu so v priročniku tudi napotki, kako narediti svoj blog povsem anonimno oziroma kako lahko čim bolj anonimno komuniciramo po internetu. Čeprav so napotki v priročniku namenjeni predvsem tistim, ki se morajo zaradi izražanja svojih misli skrivati pred oblastniki, bodo morda napotki v prihodnje koristni tudi za državljane držav, ki imajo sebe za svobodne in demokratične. Med drugim lahko najdemo napotke, kako poslati povsem anonimno elektronsko pošto. Opisani so primeri, kako je recimo na Maldivih neki disident dobil 15 let zapora, ker je prek elektronske pošte komuniciral z Amnesty International. Podoben primer pa se je zgodil tudi v Sloveniji, ko se je zaradi elektronske poštne grožnje ameriškemu predsedniku pred sodiščem znašel neki mladec. Sicer pa Evropska unija napoveduje direktivo o hranjenju podatkov o telefonskem in internetnem prometu. Slovenski oblastniki so izrazili željo, da bi shranjene podatke uporabili za pregon številnih kaznivih dejanj, tudi za izdajo poslovnih ali državnih skrivnosti. Tisti, ki nočejo, da bi njihovi podatki o brkljanju po internetu postali predmet pregona, bodo v priročniku našli kar nekaj koristnih napotkov, kako se ogniti tej neprijetnosti.

povezava