Tatjana Jakšič

5. 10. 2005  |  Mladina 40  |  Družba

Leva, desna, leva, desna ...

Pričakovati je, da bo odnos nove poljske vlade do Evropske unije bolj zadržan, do Združenih držav Amerike prisrčnejši in do Rusije odločnejši

Po parlamentarnih volitvah na Poljskem se je predsednik zmagovite stranke Zakon in pravičnost (PiS) Jaroslav Kaczynski odrekel tako rekoč zagotovljenemu premierskemu položaju, da ne bi oviral tri četrt ure mlajšega brata Lecha na poti do zmage na predsedniških volitvah. Pričakovati je, da bo odnos nove poljske vlade do Evropske unije bolj zadržan, do Združenih držav Amerike prisrčnejši in do Rusije odločnejši. Zmagovalci nasprotujejo gospodarskim reformam, s katerimi bi milijonom sodržavljanov, ki jih pesti velika brezposelnost, le še otežili že tako ali tako težko življenje ... A bitka za Poljsko še ni končana, kot trdi predsedniški kandidat poražene Državljanske platforme (PO), ki pa je bila tokrat zelo blizu zmagi. Kot po strogih pravilih vojaškega eksercirja Poljska še naprej koraka skozi svojo kratko demokratično zgodovino - leva, desna, leva, desna ... V tem vrstnem redu se izmenjujejo vlade različnega političnega profila, ki pa je različen zgolj na deklarativni ravni, kajti doslej niti levica niti desnica nista bili kaj prida učinkoviti. Pravzaprav levica sploh ni bila posebej leva, desnica pa se prav tako ni ravno trudila, da bi upravičila to najbolj cenjeno postrevolucionarno oznako. To je kristalno jasno tudi poljskim volilcem ali vsaj tistim 18 milijonom Poljakov, ki so volitve namenoma prezrli. Kot pravi ugleden poljski sociolog, iz tega, kar se je dogajalo pred volitvami, torej iz rednega menjavanja levih in desnih vlad, sklepajo, da volitve sploh ne vplivajo na njihova življenja.

Prav zato se približno 60 odstotkov poljskih volilcev volitev ni udeležilo. Namesto na volišča so šli raje k maši in se v skrbi za svojo prihodnost priporočili Bogu. Niso se odločili niti, da bi glasovali za stranko, ki je po imenu in programu katoliška, v prepričanju, da mora tudi v svetu vere in upanja obstajati delitev dela in da z njihovimi verskimi čustvi ni mogoče manipulirati, kot to poskušajo katoliški politiki v upanju, da si bodo z ubiranjem verskih strun zagotovili večji vpliv v sejmu. Pa so se ušteli. Nacionalna katoliška Liga poljskih družin je dobila manj kot osem odstotkov glasov volilcev, ki so se spotoma vendarle oglasili na voliščih ... Večina od 12 milijonov narodno zavednih, ki so šli volit, se je odločala po načelu: ti zdaj so bili slabi, morda bodo oni drugi kaj boljši. Pri tem je politična usmerjenost volilnega telesa odigrala zanemarljivo vlogo. Zato tudi tokrat ni bilo težko napovedati, kateri izmed 11.000 kandidatov za 460 sedežev v poljskem sejmu bodo izvoljeni. Zmagala bo desnica, ker je bila pred tem na oblasti levica, so ugotavljali izvedenci in, pomislite, imeli prav.

Kako tudi ne, saj je dosedanja levičarska vlada pripeljala državo, predvsem pa poljskega državljana, volilca, na rob obupa. Brezposelnost je naraščala v aritmetičnem zaporedju in v nekaterih delih države, predvsem na rudarskem jugu, dosegla rekordnih 30 odstotkov, rekordno pa je tudi državno povprečje, 18 odstotkov brezposelnega za delo sposobnega prebivalstva. In kaj je hujšega kot v domovini ostati brez dela, in to pod vladavino levice, ki je brez zadržkov po strogih pravilih navadno desne tržne ekonomije zapirala rudnike in odpuščala delavce, ker se je gospodarska sposobnost države za ohranjanje delovnih mest iz leta v leto zmanjševala. To je seveda slabo vplivalo na razmere v zdravstvu, izplačevanje pokojnin ... Tisti, ki so pred štirimi leti glasovali za levico v strahu, da jih bo desnica s kapitalistično brezčutnostjo spravila v tak položaj, so v nedeljo rekli: "Hvala lepa za vas in vaš socializem!" Prav tako kot so pred desetimi leti ikoni poljske novejše zgodovine Lechu Walesi, njegovim političnim privržencem in soborcem rekli: "Iskrena hvala za svobodo, ki ste nam jo izborili z zrušenjem osovraženega komunizma, a mi bi vendarle tudi kaj jedli." In za šefa države izvolili nekdanjega komunističnega ministra Aleksandra Kwasniewskega, sejm pa napolnili s postkomunisti. Vodilni poljski dnevnik Gazeta Wyborcza, ki mu izmenjevanje poljskih vlad v ritmu marša leva, desna seveda ni moglo uiti, je v komentarju izida volitev novi koaliciji zaželel, da bi vsaj enkrat v zgodovini mlade poljske demokracije prekinila začarani krog vladanja en sam mandat.

Odgovor na vprašanje, kakšna bo videti oblast, se takoj po objavi volilnih izidov ni zdel težak. Vodilni položaj v vladajoči garnituri bodo prevzeli konservativci iz stranke bratov Kaczynski Zakon in pravičnost, manj pomembne resorje pa bi zmagovalci morali ponuditi liberalcem iz Državljanske platforme, ki so jim pred volitvami vsi napovedovali veliko boljše izide.

To, da so se volilci zadnji hip odločili, da z glasovanjem za desnico kljub vsemu konservativcem dajo prednost pred liberalci, je povezano s predvolilnimi izhodišči obeh desničarskih strank. Iz teh je jasno razvidno, da je konservativna PiS konservativno oziroma protikomunistično politiko spretno kombinirala s terminologijo, značilno za levičarsko propagando o izboljšanju socialnih razmer v državi, in s tem pridobila marsikoga izmed tistih, ki so na prejšnjih volitvah verjeli, da jim to lahko zagotovi samo postkomunistična Stranka demokratične levice (SDL). Vodje stranke Državljanska platforma pa so se na vse kriplje trudili ljudem dopovedati, da je svetla prihodnost Poljske odvisna zgolj od radikalnih gospodarskih reform in hitrejše privatizacije državnih podjetij. Številni Poljaki so se prestrašili, da to pomeni nadaljnje zapiranje delovnih mest, plačevanje šolnin, zdravil in zdravniških posegov. Socialni konservativci so med kampanjo posebej energično zavračali obljube liberalcev, da bodo zaradi izboljšanja možnosti za gospodarski razvoj uvedli enotno 15-odstotno davčno stopnjo: "Ne strinjamo se s konceptom enake davčne stopnje, ker bi s tem bogati postali še bogatejši, revni pa še revnejši." Volilci, vsaj tisti, ki so glasovali za PiS, so si po volitvah meli roke: "Glasovali smo za desnico, ki je obljubila, da nas bo pred kapitalistično neprizanesljivostjo varovala bolje od levice."

Zdaj, ko so izidi volitev znani, lahko rečemo, da so po svoje zmagovalci oboji, konservativci in liberalci, kajti skupaj so s poljskega političnega prizorišča tako rekoč izbrisali levico. Ta z 11 odstotki poslancev v parlamentu prav gotovo ne bo resen opozicijski partner. Ostaja pa upravičen strah, da bosta PiS in PO zaradi različnih pogledov na notranjo politiko neizbežno koalicijo le s težavo sestavljali in sestavili. Ugledni ekonomisti namreč menijo, da bi pri sestavljanju vladnega gospodarskega programa takšne koalicije lahko naleteli na težave in nepremostljive razlike.

Med ZDA in EU

V zunanjepolitičnem delu vladnega programa bi moralo biti manj težav pri uglaševanju pogledov na položaj in vlogo Poljske v svetu. Oboji si namreč želijo kot punčico svojega očesa varovati prijateljske vezi Varšave z Washingtonom, posebej še, kadar se govori o tem, da je nujen odločnejši dialog s Putinovo Rusijo. Kar zadeva odnos do EU in poljski prispevek k njenemu nadaljnjemu razvoju, širjenju in statutarni krepitvi, soglasje ni tako očitno.

Brata Kaczynski se resda zavzemata za korektno izpolnjevanje članskih dolžnosti, odločno pa nasprotujeta federalizaciji EU oziroma sprejetju evropske ustave, saj bi bil to prvi korak k federalizaciji. Brata Kaczynski sta že neštetokrat poudarila, da na oltar utrjevanja evropske skupnosti nočeta položiti niti grama poljske suverenosti in nacionalne celovitosti. Liberalci iz PO prav tako ne podpirajo sprejetja evropske ustave, so pa veliko strpnejši, kar zadeva tesnejše sodelovanje med Varšavo in Brusljem brez paranoidnega strahu za nacionalno suverenost. Resnici na ljubo pa bi eni in drugi v zvezi z zunanjepolitično usmeritvijo Poljske zadnjih nekaj let le stežka očitali Zvezi poljske levice, da je bila zaradi svoje preteklosti nostalgično naklonjena strani, nasprotni Washingtonu in Bruslju.

Argumentov je res veliko. Med vladavino levice si je Poljska izborila članstvo v EU, pa tudi v Natu, s čimer je pokopala vse spomine na čase, ko je bila članica pakta, ki je dobil ime po njenem glavnem mestu. Poleg tega si je resnični vodja SDL Aleksander Kwasniewski, nekoč komunistični minister, vse desetletje predsednikovanja na vso moč prizadeval, da bi pregnal dvome o svoji prozahodni oziroma proameriški usmerjenosti. Tako je Poljska v času, ko so številne zahodne vlade obrnile hrbet Georgeu Bushu, priskočila na pomoč svojemu velikemu zavezniku in na zasedeno iraško ozemlje poslala več tisoč vojakov. Ti so še vedno tam, čeprav so se pred časom tedaj še opozicijski desničarji zavzemali za njihovo vrnitev, da poljskim mladcem ne bi bilo treba prelivati krvi v tujini.